Si predstavljate, kako bi živeli, če na telefonu ne bi imeli prav nobene aplikacije za družbena omrežja? Novinarka CNN se je odločila za t. i. suhi januar. Preberite, kako ji je šlo.
Izbrisala sem Instagram in TikTok. Odjavila sem se s Facebooka in Twitterja. Spomnila sem se, da imam tudi Snapchat, in odstranila še to aplikacijo, preden sem odložila telefon. Nato sem globoko vdihnila. Bil je 1. januar 2022 in moja novoletna “mikroodločitev” je bila, da se za en mesec odpovem družbenim omrežjem. Poimenovala sem jo – moj “suhi” januar. (Bodimo iskreni – z različico omikron, ki je divjala prejšnji mesec, opuščanje alkohola ni prišlo v poštev.)
Vedela sem, da se bom morala še vedno prijaviti v svoje račune na družbenih omrežjih za ogled videoposnetkov za službo. Toda želela sem (in morda potrebovala) prenehati neprestano, odsotno brskati po družbenih medijih. To sem se naučila v tridesetih dneh.
Drsanje po zaslonu je zasvojenost
Nisem si mogla pomagati. V prvem tednu januarja sem vzela telefon v roke vsaj enkrat na uro samo zato, da sem se pomikala po družbenih omrežjih. Ker aplikacij nisem več mogla odpreti, je palec lebdel nad zaslonom, in nisem vedela, kaj naj storim. Odlaganje telefona se je zdelo kot priznanje poraza. Zagotovo je bilo še nekaj, zaradi česa sem uporabljala to napravo vsake tri minute. Lahko bi pogledala svoje fotografije, da bi videla, kaj sem počela zadnjih nekaj dni. Ali pa bi odprla aplikacijo CNN. Običajno sem brskala po že prebranih službenih sporočilih, da bi se prepričala, ali nisem spregledala česa pomembnega.
Ali to zveni žalostno? Meni se je že zdelo tako. Znanstveniki že leta opozarjajo, da družbena omrežja možganom zagotavljajo stalen pritok dopamina, možganske kemikalije, ki vpliva na naše razpoloženje. Dopamin nas nagradi za prijetno vedenje in nas spodbuja, da to vedenje ponovimo. Ni presenetljivo, da je dopamin tudi glavni nevrotransmitor, ki sodeluje pri zasvojenosti.
Zasvojenost s telefonom še ni medicinska diagnoza. Vendar mi ni bil všeč občutek, da ne morem nadzorovati impulza. Po nekaj tednih sem sicer manj dvigovala telefon, a ostal je fantomski občutek nečesa, kar sem včasih počela.
V nekaj minutah lahko naredite veliko
Nekoč sem prebrala knjigo Laure Vanderkam z naslovom “168 ur: imaš več časa, kot si misliš”. Izkazalo se je, da je res – še posebej če se odrečete družbenim omrežjem. Čas, ki sem ga prej porabila za drsanje po zaslonu, sem zdaj ves mesec namenila preverjanju seznama opravil. Trenutke čakanja na vlak sem izkoristila za dokončanje zadnjega poglavja knjige. Če sem imela pet minut časa, preden sem se srečala s prijatelji, sem napolnila pomivalni stroj. Ko sem stala v vrsti v trgovini z živili, sem naročila serviserja, da popravi ključavnico stanovanja. Bilo je neverjetno, kaj vse sem lahko naredila v kratkem času, ko nisem imela ničesar drugega, kar bi me motilo.
Prava prijateljstva zahtevajo čas
Mož je bil med počitnicami več mesecev na službeni poti, in ko je prišel domov, sem hotela to vsem povedati. Tokrat sem morala “iti po daljši poti”. Drugo za drugim sem pošiljala kratka sporočila njegovi mami in svoji mami ter sodelavcem in najinim skupnim prijateljem. Prsti so me boleli, a sem končala.
Ne pritožujem se. Neverjetno sem hvaležna, da imam družino in prijatelje. Toda negovanje teh odnosov zunaj lažnega sveta družbenih omrežij zahteva čas in energijo. Klicala sem jih in vprašala, kako jim gre, namesto da bi samo brskala po njihovih zgodbah. Zmenila sem se z njimi za večerjo, namesto da bi sedela na kavču in gledala njihovo večerjo od daleč na družbenih omrežjih. Sčasoma sem izvedela, katerim prijateljstvom bom to energijo posvetila, kdo mi bo ta čas in energijo vrnil in kateri prijatelji so večinoma spletni znanci.
Da bo jasno, potrebujem obe vrsti prijateljev. Potrebujem tiste, ki mi pošiljajo spletne šale ob enih zjutraj (kako sem pogrešala meme!), in potrebujem tiste, ki jih lahko pokličem ob enih zjutraj, ko pogrešam moža in mi je hudo. Mesec brez družbenih omrežij me je samo spomnil, kako pomembno je v resničnem življenju dati prednost preživljanju časa s svojimi najljubšimi ljudmi.
Sanjarjenje je dobra zabava
Ni vse v povezavi z družbenimi omrežji slabo. Da, spremljam ljudi, ki počnejo neumne stvari, in neznance, ki tarnajo o svojih političnih pogledih. Rada pa spremljam tudi popotniške fotografe, zagovornike majhnih hiš in domače mojstre, ki so bolj ustvarjalni, kot bom sama kdajkoli. Na Instagramu spremljam 75-letnega dvigovalca uteži, ki bi me takoj premagal. (Očitno je 35 prezgodaj, da bi obupala in obtičala na kavču – *vstavite emotikon, ki skomiga z rameni*.)
Ti ljudje me navdihujejo. Pomagajo mi, da svet, v katerem živim na 23 kvadratnih metrih – ne da bi ubila moža – prestavim nekam ob vznožje gora v Italiji, ob turkizno jezero, po katerem vsak dan supam, da vzdržujem svoje trebušne mišice, medtem ko čakam, da se posušijo barve na mojem najnovejšem projektu. Brez družbenih omrežij sem izgubila nekaj teh sanj. Tudi to je bilo žalostno.
Zdaj, ko je februar, si znova nalagam nekaj aplikacij. Prav bi mi prišla dodatni dopamin in občasno odvračanje pozornosti od resničnega sveta. Odklopila se bom od tistih, ki me pogosto vlečejo v temne luknje diskurza. Poskusila se bom lotiti opravil s seznama, preden začnem drsati po zaslonu (hej, našla sem čas, da napišem ta članek). Prav tako se bom načrtno srečala z ljudmi, ki so mi pomembni. Ne glede na to, kako obožujem meme, takšne povezave iz realnega sveta nič ne more premagati.
Avtorica: Jacque Smith/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!