Globoko v notranjosti našega planeta se morda skrivajo kosi tujega sveta, ki naj bi v naš planet trčil pred milijardami let.
Znanstveniki se že dolgo strinjajo, da je pred 4,5 milijarde let v tedanjo mlado Zemljo trčil planet v velikosti Marsa, kar je povzročilo nastanek našega naravnega satelita.
Ta hipotetični planet so poimenovali Teja, po starogrški boginji vida, titanki, hčeri boginje zemlje (Gaja) in boga neba (Uranos) ter materi boginje meseca (Selena), boga sonca (Helios) in boginje zore (Eos).
Kljub temu da teorija o Teji danes velja za vodilno med teorijami o nastanku Lune, pravega dokaza zanjo znanstveniki nimajo, saj nimajo dokazov o ostankih tujega planeta. Doslej so namreč domnevali, da se je Teja ob trku najverjetneje raztreščila in se zlila z Zemljinim plaščem in jedrom, del njene mase pa je, skupaj z veliko količino zemeljskega materiala, odneslo v Zemljino orbito, kjer so se pod vplivom gravitacije zvrtinčili in sprijeli v novo nebesno telo, Luno. Glede na študijo iz leta 2021 je vse skupaj morda trajalo manj kot en dan, piše časnik Insider. Razlago o tej teoriji in hitrosti formiranja Lune si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.
Zdaj je računalniška simulacija pokazala, da bi veliki kosi takšnega planeta še vedno lahko ležali več tisoč kilometrov pod zemeljskim površjem, blizu jedra. To pa bi se lahko skladalo z obstojem skrivnostnih anomalij v Zemljinem plašču, območjem med skorjo in jedrom.
Simulacija je “sledila 100 milijonom delcem več milijonov let”
Hongping Deng, profesor računalniške fizike s kitajske akademije znanosti, je z mednarodno skupino znanstvenikov ustvaril računalniško simulacijo domnevnega trka Teje in Zemlje.
Ta simulacija je sledila 100 milijonom virtualnih delcev od trenutka, ko Teja strmoglavi v Zemljo, do nekaj milijonov let kasneje, je za Insider povedal Vincent Eke, profesor kozmološkega računalništva na univerzi Durham v Veliki Britaniji, ki je sodeloval pri študiji, v kateri so simulacijo uporabili. Ugotovitve kažejo, da bi deli Teje, tudi milijonkrat večji od Mount Everesta, lahko potonili globoko v plašč našega planeta.
Skrivnostni območji globoko v Zemlji, večji od Lune
Čeprav tega območja znanstveniki ne morejo neposredno opazovati, pa podatki, pridobljeni z geološkimi in geofizikalnimi raziskavami v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, temu morda pritrjujejo.
Znanstveniki vedo, da globoko pod Afriko in Tihim oceanom ležita dve veliki masi, ki se razlikujeta od preostale mase v Zemljinem plašču. Ko so namreč merili hitrost širjenja potresnih valov skozi naš planet, so ugotovili, da se na teh območjih valovi počasneje širijo, zato sta območji dobili ime “veliko območje majhnih hitrosti” oziroma LLVP (angl. Large Low-Velocity Provinces). Vsako od teh območij je večje od Lune, njun izvor pa je nejasen.
Leta 2019 pa se je dr. Čjan Juan, geofizik na kalifornijskem tehnološkem inštitutu, udeležil seminarja na ameriški državni univerzi Arizona, kjer je slišal za teorijo o Teji.
“To je bil zame trenutek Evreka,” je povedal za CNN. Takoj je začel brskati po znanstvenih študijah, da bi ugotovil, ali je že kdo drug predlagal, da sta LLVP morda delčka Teje, vendar podatkov o tem ni našel. Sprva je raziskoval sam. “Bal sem se, da bi mislili, da sem preveč nor,” je dejal Juan. Sčasoma pa je k raziskavam pritegnil tudi druge znanstvenike, ki so začeli raziskovati njegovo hipotezo.
“Zemljin plašč je skalnat, vendar ni podoben trdni kamnini,” je o ugotovitvah raziskave dejal dr. Steve Desch, soavtor študije in profesor astrofizike na šoli za raziskovanje Zemlje in vesolja v Arizoni. “Gre za nekakšno gnetljivo magmo pod visokim tlakom z viskoznostjo arašidovega masla, ki sedi na zelo vročem štedilniku,” je pojasnil.
Če bi bil material, ki sestavlja LLVP, preveč gost, se v takšnem okolju ne bi mogel kopičiti v nazobčanih formacijah, v katerih se pojavlja, je dejal Desch. Če pa bi bil preredek, bi se preprosto pomešal s plaščem. Tako je ena od možnih razlag tudi trčenje Zemlje in drugega planeta v času, ko je bil naš sončni sistem še mlad.
Na vprašanje, ali pričakuje, da bo njegova ideja naletela na odpor ali polemiko, glede na to, da gre za “revolucionaren” koncept, je Juan odgovoril: “Želim poudariti, da je to le ideja; to je hipoteza.” Dodal je, da “ni načina, da bi dokazali, da mora biti tako”.
O tem bodo razpravljali še kar nekaj časa
Dr. Seth Jacobson, docent za planetarne znanosti na michiganski državni univerzi, ki v raziskavo ni bil vključen, meni, da hipoteza morda ne bo kmalu široko sprejeta. “LLVP je območje zelo aktivnih raziskav,” je dejal in poudaril, da se orodja za njegovo preučevanje nenehno razvijajo. “Zamisel, da je Teja ustvarila LLVP, je nedvomno vznemirljiva in privlačna hipoteza, vendar ni edina,” je dodal. “Dvomim, da bodo zagovorniki teh, drugih hipotez svoje opustili samo zato, ker se je pojavila ta,” je še dejal Jacobson. “Mislim, da bomo o tem razpravljali kar nekaj časa.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje