Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič pogosto vznemirja. Tako v opoziciji kot v koaliciji je bila deležna številnih kritik, ker je na seji državnega zbora izpostavila poslance, ki se za svojo odsotnost niso opravičili. Poslanska skupina SDS je zgrožena protestirala zaradi filmčka, v katerem se je z namenom vlivanja moči otrokom z rakom na ljubljanski pediatrični kliniki v simbolnem boksarskem obračunu pomerila z nekdanjim boksarskim prvakom, sedaj pa poslancem Dejanom Zavcem. Zaradi rdečih čevljev, ki jih je obula za ustanovno sejo državnega zbora, je bila deležna številnih šovinističnih in seksističnih komentarjev.
“Vedno nastane vik in krik, ko dregneš v zadeve, ki bi lahko vodile tudi v odvzem nekaterih poslanskih ugodnosti,” na očitke, da je bilo njeno javno navajanje odsotnih poslancev nesprejemljivo in populistično, odgovarja Urška Klakočar Zupančič. In dodaja, da je njeno ravnanje vendarle prispevalo, da se poslanci sedaj bolj udeležujejo začetkov sej državnega zbora. Ugotavlja tudi, da bi kakšna poteza, zaradi katere je bila deležna ostrih kritik, dvignila mnogo manj prahu, če bi jo povlekel kdo od preteklih predsednikov državnega zbora, ne pa glasna, samozavestna, morda celo malo kontroverzna predsednica parlamenta.
Državni zbor se je ta teden odločil: tri zakonodajne referendume bomo imeli 27. novembra, ko hkrati ne bo volitev. SDS koaliciji očita, da se je za samostojni referendumski dan odločila, ker ocenjuje, da nasprotnikom zakonov ne bo uspelo zagotoviti zavrnitvenega kvoruma. Ob tem dodaja, da koalicija nedopustno razsipava z davkoplačevalskim denarjem.
Referendumski dan za vse tri referendume je smiseln. Izpeljava referendumov skupaj z lokalnimi volitvami ne bi prinesla bistvenega prihranka denarja. Pri izvedbi referendumov namreč sodelujejo drugi volilni odbori kot pri lokalnih volitvah, različna sta tudi vira financiranja. Za lokalne volitve gre denar iz lokalnih proračunov, za referendume pa iz državnega proračuna. Smiselno bi bilo torej referendume izpeljati skupaj z drugim krogom predsedniških volitev, ampak se časovno žal ni izšlo. Ne verjamem torej, da koalicija špekulira glede nedoseganja zavrnitvenega kvoruma. Nasprotno, želi si, da ljudje pridejo na referendum in glasujejo za uveljavitev zakonov. O razsipavanju davkoplačevalskega denarja pa naj sam sebe vpraša predlagatelj referendumov, ki se očitno ne more sprijazniti s svojim strahovito slabim volilnim rezultatom.
Mislite, da bi lahko levosredinski volilci tri nedelje zapored množično prišli na volišča in bi za zakone glasovalo več volilcev kot proti njim?
Mislim, da je to možno oziroma da se bo to tudi zgodilo. Tudi referenduma o vodah so se volilci precej množično udeležili. Ljudje so siti mračnjaške politike, ki koaliciji meče polena pod noge. Nočejo razgradnje javne radiotelevizije, saj se zavedajo, kako zelo pomembna je samostojna, politično neodvisna javna radiotelevizija z uravnoteženim programom, ki bo zadovoljeval potrebe vseh državljank in državljanov. Za uresničitev tega pa se mora politika takoj umakniti iz javnega servisa.
Drugi zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu, je zakon o vladi. Tudi nekateri predstavniki opozicije so povedali, da mora imeti vsaka vlada pravico in priložnost, da si sama organizira delo, tako kot si je zamislila. Le tako ji bo omogočeno, da bo čim bolje in čim lažje izpeljala zaveze iz koalicijske pogodbe.
Pri zakonu o dolgotrajni oskrbi pa je bilo podano jasno pojasnilo stroke in izvajalcev, da takšnega zakona, kot ga je sprejela vlada Janeza Janše, ni mogoče izvrševati. Bolje je, da je zakon, čeprav se začne izvajati malo kasneje, napisan kakovostno, kot pa da ga moramo nenehno dopolnjevati in spreminjati.
Pri referendumu o zakonu o vodah, ki ga omenjate, je šlo za temo, ki je bila ljudem zelo blizu. Mislite, da so tokratni zakoni za volilce tudi tako zanimivi ali je SDS podpise pridobila predvsem s populističnim nagovarjanjem? So torej ljudje po vaši oceni seznanjeni, kaj v resnici prinašajo zakoni, o katerih bodo odločali novembra?
Ne bom podcenjevala volilk in volilcev, res jih ne bom. Mislim, da večina ve, kaj zakoni prinašajo. Menim tudi, da večino državljank in državljanov dnevna politika zanima in so sposobni prepoznati populizem stranke SDS. Res pa je, da je stranka SDS s svojim populizmom, s širjenjem sovražnega govora in neprimernih besed zelo agresivna. Ciljam predvsem na njihovo oglašanje na družbenih omrežjih. Verjamem, da imajo ljudje tega dovolj. To so pokazali z udeležbo na referendumu o zakonu o vodi in tudi na aprilskih državnozborskih volitvah.
SDS še vedno ni predlagala članov Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) in Komisije za nadzor javnih financ (KNJF), niti predsednika Knovsa. To pomeni, da Sova in Obveščevalno-varnostna služba ministrstva za obrambo že pol leta nimata parlamentarnega nadzora, delovanje KNJF pa je bistveno onemogočeno. Kaj boste kot predsednica državnega zbora storili, da bi ti komisiji zaživeli?
Ker je Knovs urejen z zakonom in je parlamentarni nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami izjemnega pomena, bo treba v najkrajšem času ustanoviti to komisijo. Ocenjujem, da je javni interes za takojšnje izvajanje nadzora nad temi službami nad trditvami poslanske skupine SDS, da je bil pri razdelitvi mest v delovnih telesih kršen poslovnik državnega zbora. Kot predsednica državnega zbora sem naredila vse, kar je v moji moči, da bi poslanska skupina SDS predlagala člane in da se nadzor začne izvajati. Imenovanje članov preiskovalnih komisij se mora zgoditi v zelo kratkem času.
Računate, da boste dogovor o tem dosegli že na petkovem kolegiju predsednice DZ? Boste torej Novi Sloveniji dali vodenje in toliko mest v Knovsu, da bo imela opozicija v tej komisiji večino?
Do dogovora morda res lahko pride še ta teden, torej v petek. Kako se bo odločila NSi, ni v moji pristojnosti. Kot predsednica državnega zbora lahko dam zgolj predlog sklepa na dnevni red kolegija, nimam pa niti glasovalne pravice. Glasujejo lahko samo vodje poslanskih skupin.
Mislite, da si lahko SDS še premisli in vendarle predlaga člane nadzornih komisij in predsednika Knovsa?
To bi si resnično želela. SDS sem tako ustno kot pisno večkrat pozvala, naj predlaga predsednika in člane nadzornih komisij, saj je njuno delo pomembno. Konec koncev je tudi dolžnost opozicije, da izvaja parlamentarni nadzor.
Kako pa poteka vaša komunikacija s poslansko skupino SDS? Koliko se sploh pogovarjate z njo?
Težko se pogovarjaš z nekom, ki stoji za svojim okopom. Težko se pogovarjaš z nekom, ki ne želi poslušati argumentov oziroma jih a priori zavrača. V nedogled pa na predlog SDS za člane nadzornih komisij ne moremo čakati. Lahko jih prosiš, ne moreš pa jih prisiliti.
Pred časom ste na komisijo za poslovnik naslovili poziv za tolmačenje členov poslovnika, ki se nanašajo na navzočnost poslancev na sejah državnega zbora. V dobrih treh mesecih od vašega poziva seje komisije še vedno ni bilo. Ali to pomeni, da vas tolmačenje o udeležbi poslancev na sejah ne zanima več?
Ne, to tolmačenje me zelo zanima, zato sem tudi povprašala komisijo za poslovnik, kdaj bo zadeva obravnavana. Dobila sem odgovor, da bi to morda storili v okviru napovedanih sprememb poslovnika državnega zbora. S tem načeloma nimam težav. Eno od mojih vprašanj poslovniški komisiji je bilo sicer jasno: zanimalo me je, kaj predsedujočemu na seji državnega zbora preprečuje, da našteje tiste poslance, ki svoje odsotnosti niso opravičili.
Ugotovitev dejstva odsotnosti ali prisotnosti pa ne pomeni tudi ugotavljanja utemeljenosti odsotnosti – to je v pristojnosti mandatno-volilne komisije. Ugotavljanje, da nekdo ni navzoč na seji državnega zbora in da se za to ni opravičil, pa je tisto, česar se po moji oceni lahko posluži predsedujoči. Dokler komisija za poslovnik mnenja ne bo podala, se bom držala ustaljene prakse in ne bom naštevala poslancev, ki jih na začetku seje ni v dvorani in se za to niso opravičili. To sem jasno obljubila tudi vodjem poslanskih skupin. Nikakor pa ne bom odnehala in ne bom dopustila, da bi na mojo pobudo kar pozabili.
Javnost vam je ob zahtevi, da se poslanci bolj udeležujejo sej državnega zbora, ploskala, mnogi poslanci, tudi koalicijski, so bili močno nejevoljni in so vam očitali populizem. Poudarjali so, da jim za spremljanje seje ni treba sedeti v dvorani oziroma da imajo med sejo tudi številne druge službene obveznosti.
Moje poteze niso bile prav nič populistične – gre za red in za spoštovanje institucije. Seveda pa nastane vik in krik, ko dregneš v nekaj, v kar nihče pred tabo ni drezal, in ko gre za zadeve, ki bi lahko vodile tudi v odvzem nekaterih poslanskih ugodnosti. Toda javnost je to potezo zaznala kot dobro in pravilno. Rezultat tega je, da se poslanci zdaj bolj udeležujejo začetkov sej državnega zbora. Sama menim, da je prav, da so poslanci, če se niso opravičili, prisotni vsaj na začetku seje, ko se sprejmejo uvodne ugotovitve in dnevni red. Nikoli pa ni bilo mišljeno, da bodo poslanke in poslanci dvanajst ur in več sedeli v dvorani državnega zbora, ker je to praktično nemogoče oziroma celo nečloveško.
Razumem, da državni zbor obravnava različne predloge zakonov, ki ne sodijo vedno na strokovno področje, ki ga pokriva posamezna poslanka ali poslanec. Ko se na seji obravnavajo splošne stvari – tudi ko se prebere kakšna poslanica ali pa imamo minuto molka – pa je prav, da smo toliko spoštljivi, da smo v dvorani. Konec koncev to tudi predsedujočemu nekaj pomeni. Gre za minimalno spoštovanje do institucije in do predsedujočega, in torej nikakor ne gre za populistično potezo.
Toda ali v resnici kaj pridobite s tem, če pridejo poslanci na začetku seje za pet minut v dvorano in jo nato do glasovanja zapustijo?
Poslanci niso ljudje, ki so popolnoma nevestni in bi prišli zgolj za pet minut sedet v dvorano. Zlorabe so seveda mogoče, vendar pa se poslanke in poslanci, kolikor mi jih je uspelo spoznati, niso prišli v državni zbor sončit.
Koliko pa ste vi navzoči v dvorani, če ne vodite seje?
Na vsaki seji, če nisem opravičeno odsotna, sem navzoča, vodim jo po dve uri skupaj, vodijo pa jo tudi podpredsedniki. Ko zapustim dvorano, pa imam vedno druge obveznosti. Veliko se srečujem z veleposlaniki, s predstavniki drugih držav, s predstavniki civilne družbe, s službami državnega zbora in predstojniki drugih, predvsem nadzornih državnih organov … Verjamem, da imajo podobne obveznosti tudi drugi poslanci in poslanke, ko niso prisotni v veliki dvorani.
Zaradi močne koalicije in pripravljenosti NSi za sodelovanje se odpira možnost, da bi se v tem mandatu vendarle zgodile nekatere ustavne spremembe. Predlog, da bi sodnike imenoval predsednik republike in ne več poslanci, je koalicija že vložila v državnozborski postopek. Mislite, da bo ta sprememba potrjena? Je po vaši oceni mogoče doseči dogovor še o kakšni spremembi ustave?
Mislim, da je dogovor, da se imenovanje sodnikov prenese na predsednika republike, mogoč, saj je tej spremembi naklonjena velika večina poslancev. Sodstvo je samostojna veja oblasti in sodni svet je tisti strokovni organ, ki izbere kandidate, ki so strokovno najbolj podkovani in osebnostno najbolj primerni za sodnike. Zato ni nobene potrebe, da sodnike “potrjuje” državni zbor. Izvolitev v državnem zboru ima vedno pridih političnosti. Zakonodajna veja se mora zavedati, da njeno vmešavanje pri izbiri kandidatov za sodnike ni primerno za državo, v kateri velja ločenost vej oblasti.
Verjamem, da je možna še kakšna druga ustavna sprememba. Zelo dobro je sicer, da je ustava dokaj statičen dokument, še zlasti v delu, ki se nanaša na človekove pravice in temeljne svoboščine, organiziranost oblasti v državi pa ne more biti statična. Konec koncev se časi spreminjajo, s spreminjanjem življenja pa se bo verjetno spreminjala tudi organizacija oblasti.
Kako pa gledate na pobude za ukinitev državnega sveta?
Dokončnega stališča do tega še nisem zavzela, zadnji veto državnega sveta na spremembo družinskega zakonika pa kaže, da državni svet ne razume ustavne demokracije. Z odločitvijo ustavnega sodišča se lahko strinjamo ali ne strinjamo, izvršitev njegove odločitve pa v državi, kjer velja ustavna demokracija, ne more in ne sme biti vprašljiva. Odločitve sodišč, še zlasti ustavnega sodišča, se morajo spoštovati. Ustavno sodišče je tisto, ki je vrhovni branik ustave. Državnega sveta, ki ne pozna osnov pravne države in ustavne demokracije, ne potrebujemo.
V sedanjem mandatu državnega zbora se je okrepila vloga civilne družbe, ki je v parlamentarni postopek vložila več zakonskih predlogov. Ali je večja vključenost nevladnikov priložnost za boljše zakone ali se koalicija čuti dolžna prisluhniti njihovim predlogom zato, ker so v volilni kampanji v veliki meri podpirali sedanje vladne stranke?
Mislim, da je sodelovanje civilne družbe priložnost za boljšo zakonodajo. Kako bomo politiki napisali dober zakon, če ne poznamo razmer na terenu? V sodelovanju civilne družbe torej ne vidim nič slabega, ne sme pa ta prevzeti vloge zakonodajalca, kar se tudi ne bo zgodilo. Predstavniki civilne družbe si ne želijo uzurpirati državnega zbora, temveč želijo biti slišani. Iskreno verjamem, da je večina teh ljudi dobronamerna. Vesela sem, če civilna družba sodeluje, saj menim, da zakoni, ki jih piše oblast na piedestalu, niso dobri zakoni.
Ali lahko te vaše besede razumemo kot kritiko vlade Roberta Goloba in njeno pripravljanje zakonov?
Ne, to ni kritika naše vlade. Zakaj bi bila? Govorim na splošno. Govorim o oblasti, ki se zapira v neke vakuume in kritizira civilno družbo. Toda zakone pišemo prav za civilno družbo, za koga pa naj bi jih pisali? Da se ljudi ne posluša, je po moji oceni skregano z zdravo kmečko pametjo. Vlada Roberta Goloba je k sebi povabila predstavnike nevladnih organizacij in tudi sama imam z njimi veliko srečanj. Zelo sem vesela, ko vidim ljudi, ki se ukvarjajo s problematiko otrok s posebnimi potrebami, z bojem proti revščini in nasilju ter z bojem proti vsakršni diskriminaciji. Sprejemam pa tudi veliko predstavnikov s področja varstva in zaščite živali. Veseli me, da so ljudje še pripravljeni sodelovati, saj so v preteklosti velikokrat naleteli na gluha ušesa.
V prejšnjem mandatu je bil sprejet etični kodeks za poslanke in poslance. Gre le za list papirja ali bi lahko ta dokument vendarle prispeval k bolj etičnemu ravnanju poslank in poslancev?
Etični kodeks je zelo kratek, verjetno tudi precej luknjast, mislim pa, da nam ga bo uspelo spraviti v življenje oziroma bo tudi garant za to, da se ustavijo žalitve, laži in sovražni govor v parlamentu.
Ste že uresničili napoved, da boste kolegij predsednice DZ obvestili o neetičnem ravnanju poslanca SDS Franca Breznika, ki je na seji odbora za gospodarstvo poslanki Levice Nataši Sukič zabrusil, da je ne posluša, ker bi to škodilo razvoju njegove inteligence?
Sem. Kolegij zadeve še ni obravnaval. Po mojem mnenju gre za osebno žalitev, ki na seji odbora ni dobila opomina. Če na žalitve ad personam ne bomo reagirali, bomo državljankam in državljanom sporočali, da je takšno obnašanje sprejemljivo. Vendar pa osebne žalitve, ki posameznika prizadenejo, nikakor niso sprejemljive, in kot predsednica državnega zbora sem se dolžna odzvati. Moja zaveza na začetku mandata je bila, da dvignemo raven komuniciranja v državnem zboru, in to bom poskušala uresničiti. Tudi s pomočjo etičnega kodeksa.
Sama si sicer nikakor ne želim sankcionirati poslancev, ker menim, da s sankcijami prej dosežemo odpor, kot pa da bi delovale preventivno. Zato razmišljam, ali ne bi morda k njihovemu bolj etičnemu ravnanju prispeval tudi moj pozitivni odziv. Tako sem se na primer na seji kolegija predsednice državnega zbora poslancu Andreju Hoiviku, ki je nadomeščal vodjo poslanske skupine SDS, zahvalila za sicer ostro kritiko, ki pa je bila izrečena na zelo spoštljiv način. Kritika seveda mora biti, a naj bo izražena tako, da se ne posega v integriteto drugega. Ker se v prejšnjih mandatih ni ustrezno reagiralo, pozitivno ali negativno, je nivo komunikacije močno padel. Padec se zgodi zelo hitro, da pridemo spet nazaj na solidno raven, pa bomo morali hoditi po stopnicah. Verjamem, da nam bo uspelo.
Opozicijo je razburilo, ker je predsednik odbora za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Miha Kordiš ostro napadel Katoliško cerkev. Boste kolegiju predlagali tudi obravnavo njegovega ravnanja?
Opozicija je opozorila na Kordiševo vodenje omenjene seje odbora, ni pa izpostavila, da bi koga osebno užalil. Opozorilo opozicije je bilo Kordišu predano in sem že prejela njegovo razlago vodenja seje, v kateri je navedel, da ni prekoračil svojih pooblastil, ki jih ima kot predsednik odbora. Ta razlaga bo posredovana vsem vodjem poslanskih skupin, sama pa se bom odločila, ali je poslanec Kordiš prestopil mejo in ali bom torej zadevo predložila kolegiju predsednice, pri čemer bom morala navesti razloge, ki jih bom morala nato upoštevati pri vseh domnevnih “nepersonificiranih” žalitvah. Ponovno poudarjam, da je po mojem mnenju zelo pomembno, ali gre za žalitev nekoga osebno ali pa za splošno izrekanje poslanca.
Kot ste dejali, boste morali, ker opomini ne zadoščajo, proti žalitvam v državnem zboru nastopiti tudi z drugimi ukrepi. Katere imate v mislih? Verjetno samo s pohvalami tistih, ki ostre kritike izražajo na spoštljiv način, žalitvam in sovražnemu govoru ne boste kos.
Preučili bomo, kako se druge evropske države zoperstavljajo žalitvam ad personam in sovražnemu govoru. Pogledali bomo njihove poslovnike, o tem pa tudi povprašam predsednike parlamentov, ko se srečam z njimi. Kot sem ugotovila, se države EU tega problema različno lotevajo: ponekod lahko zoper parlamentarce uvedejo celo disciplinske postopke, drugod jim prepovedo udeležbo na seji in za tisti dan ne dobijo plačila, možne so tudi globe. Toda to so negativni pritiski, kot rečeno, pa verjamem, da lahko tudi s pozitivnim pristopom kaj dosežemo. Želela bi najprej poskusiti na ta način.
Pred kratkim sva imeli v Hiši Evropske unije z evropsko poslanko Ljudmilo Novak pogovor za študente. Dotaknili sva se tudi pravice do splava, na katero imava zelo različne poglede. Vendar sva se poslušali in nikakor nisva bili žaljivi druga do druge. Obe sva zaznali, da je to pogovor, ki si ga želiva. Tudi če se najina stališča ne morejo približati, najina komunikacija ni nič manj spoštljiva, kot če bi delili skupne poglede. To pa je tudi pri študentih naletelo na pozitiven odziv; voditeljica je celo rekla, da je bila prvič priča pogovoru na tako občutljivo temo, pri kateri sta bili sicer sogovornici na različnih stališčih, a sta skušali druga drugo razumeti in se nista napadali. To želim doseči tudi v državnem zboru.
Nekatera vaša ravnanja so v javnosti precej odmevala, na primer vaše pozdravljanje ljudi, ko ste na državni proslavi hodili po rdeči preprogi, pa boks v parlamentarni dvorani, fotografiranje v ateljeju Pelikan s perjanico okrog vratu in s pahljačo v roki … Vaši podporniki poudarjajo, da želite v opravljanje funkcije predsednice državnega zbora tudi s takšnimi potezami vnesti nekaj sproščenosti, nasprotniki vam očitajo, da s svojim ravnanjem funkciji jemljete težo.
Težo bi funkciji predsednice državnega zbora jemala, če bi bila nespoštljiva do ljudi. S tem, ko ljudem pokažem, da jih imam rada, ne gre za nespoštljivo ravnanje. Pri svojem spontanem obratu proti ljudem sem zgolj pokazala veselje, da so ti zadovoljni. Zadeva je bila v medijih močno prenapihnjena.
Pri snemanju filmčka za junake ljubljanske pediatrične klinike ni šlo za nikakršno boksanje. Dva tedna pred snemanjem so v parlament prišli otroci, ki so preboleli raka. Prinesli so nam zlate pentljice, povedali so nam svoje zgodbice, poslanci so jih prišli poslušat in so se z njimi tudi zelo radi slikali. Ustanovitelji inštituta Zlata pentljica so vedeli, kakšen filmček bomo naredili, in so ga pozdravili. Vrhunski športniki, kot je Dejan Zavec, namreč otrokom narišejo nasmeh na obraz. Filmček ni bil nikoli namenjen širši javnosti, temveč zgolj otrokom, ki se zdravijo na pediatrični kliniki, šlo pa je za projekt državnega zbora kot institucije. Sama sem celo predlagala, da v njem nastopa kakšen drug poslanec, a so v Zlati pentljici želeli, da sodelujem jaz. Ker sem kar nekaj časa preživela s temi otroki, pa me je resnično bolelo, da je bila ta gesta tako grobo zlorabljena.
Atelje Pelikan sem obiskala med vikendom, v svojem prostem času, in bila prijetno presenečena, da imamo v Sloveniji fotografski atelje s konca 19. stoletja, ki nudi tudi fotografiranje v takratni tehniki in takratnih oblačilih. Meni se zdi imenitno, da ima celjski muzej to v ponudbi. In kaj potem, če sem se sama fotografirala in je ena od oseb, ki je na fotografiji, to objavila? Živim svoje življenje. Nisem samo predsednica državnega zbora – najprej sem človek, potem sem mama, nato ženska, potem pa pridejo na vrsto ostale funkcije. In tako bo tudi ostalo.
Mislite, da so kritike ostrejše zaradi vašega spola? Bi bilo manj napadov, če bi na primer boksanje posneli v prejšnjem sklicu parlamenta in bi si torej boksarske rokavice nadel Igor Zorčič?
Mislim, da sem tarča najprej zato, ker želim stvari spreminjati, potem pa tudi zato, ker sem ženska. To je nazorno pokazala zgodba z rdečimi čevlji, zaradi katerih sem bila deležna številnih šovinističnih in seksističnih komentarjev. Šlo je za absurdno zadevo in mislila sem, da smo kot družba bolj zreli. Da, verjamem, da bi bilo veliko manj prahu in populizma, če bi si boksarske rokavice nadel Igor Zorčič, ne pa ženska, ki je glasna, lahko celo malo kontroverzna, močna, samozavestna in ki se hkrati ne boji pokazati svoje ženstvenosti. Tega se zelo dobro zavedam.
Kako pa boste ob vseh funkcijah, ki jih opravljate, lahko dobro opravljali še funkcijo ljubljanske mestne svetnice, na katero kandidirate? Se vam zdi primerno, da za mestno svetnico kandidira predsednica državnega zbora?
Čeprav sem otroštvo preživela v Sevnici, sem že več kot dve desetletji Ljubljančanka. Z odgovornim pristopom bom lahko obe funkciji, ki sta združljivi, opravljala kakovostno. Sicer pa so v Gibanju Svoboda zbrani ljudje različnih strok in s skupnimi močmi smo lahko zelo uspešni tudi na lokalnem nivoju.
Pred kratkim ste se udeležili srečanja predsednic parlamentov, ki je potekalo v Uzbekistanu. Ste se s kolegicami iz drugih držav pogovarjale o položaju žensk v politiki? Ali tudi one ocenjujejo, da so pri svojem delu deležne več napadov kot njihovi kolegi?
Seveda smo se pogovarjale tudi o tem. Ko sem povedala zgodbo o rdečih čevljih, so bile nekatere zelo navdušene nad odzivom mojih kolegic v državnem zboru, ki so v znak podpore in solidarnosti z mano obule rdeče čevlje. Napovedale so, da se bodo tudi one odločile za takšno potezo. Tudi predsednice drugih parlamentov so deležne šovinističnih in seksističnih izpadov. Me je pa nekoliko presenetilo, ker je bilo na srečanju tudi veliko predstavnic afriških držav. Niso bile sicer vse predsednice parlamentov, temveč je bilo med njimi precej poslank, a njihova navzočnost kaže, da tudi v tem delu sveta ženske stopajo v ospredje.
Pred vrati so predsedniške volitve. Menite, da je nastopil čas, da v Sloveniji tudi na čelu države dobimo žensko?
Bolj kot to, da se pri neposrednih predsedniških volitvah osredotočamo na spol, je pomembno, kakšnega človeka si želimo na tem položaju. Predsednik predstavlja našo državo, državljanke in državljane. Osebno si želim na tem mestu nekoga, ki je povezan z ljudmi, ki je vključujoč in ne bo stal na nekem piedestalu. Želim si nekoga, s katerim bom imela dobre in plodne pogovore, ki mi bo lahko v kakšnem primeru tudi svetoval – morda prav pri vprašanju, kako dvigniti raven komunikacije v državnem zboru.
Želim si nekoga, ki bo imel pri odločanju moralni kompas, ki bo spoštoval ustavnost in zakonitost, ki bo brezkompromisno spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se bo zavedal pomena pravne države. In želim si nekoga, ki se ne bo neposrečeno predstavljal kot neodvisen kandidat, hkrati pa je poslanec največje opozicijske stranke in je ob glasovanju v državnem zboru prikladno vzdržan, da se ne bi komu zameril. Predsednik mora sprejeti odgovornost za svoja ravnanja, če kdaj stori kaj narobe, pa to priznati in popraviti.
Kakšna pa je bila vaša vloga pri umiku Marte Kos iz predsedniške tekme? Pod kandidaturo Milana Brgleza, ki kandidira s podporo Gibanja Svoboda in SD, ste se kot poslanka podpisali. Bi to storili tudi v primeru kandidature Marte Kos?
Pri kandidaturi Marte Kos večje vloge nisem imela. Njen umik je bil zame presenečenje. Se pa sama odločam, koga podprem, in podpiram človeka, ki ima kvalitete, ki sem jih naštela. Zbiranja podpisov poslancev za kandidaturo Marte Kos ni bilo, saj je prej umaknila kandidaturo. Verjetno pa bi želela, preden bi prispevala podpis, Marto Kos še bolje spoznati.
Ste imeli kot podpredsednica Gibanja Svoboda občutek, da vas Marta Kos, ki jo je predsednik stranke Robert Golob na podpredsedniško mesto izbral tik pred državnozborskimi volitvami, izpodriva?
Nikakor. Robert Golob je pred volitvami zbolel in bila sem vesela, da pri opravilih, ki jih je bilo pred stranko še kar nekaj, nisem ostala sama.
Levica se Gibanju Svoboda in SD pri podpori Milanu Brglezu ni pridružila, temveč ima na predsedniških volitvah svojega kandidata Miho Kordiša. Mislite, da bi morala koalicija pri predsedniškem projektu vendarle stopiti skupaj?
Lepo in koristno bi bilo, če bi stopila skupaj, o razlogih, zakaj je Levica prišla s svojim kandidatom, pa ne želim špekulirati.
Je Levica najšibkejši člen sedanje koalicije?
Po moji oceni ni.
Vendar pa smo v zadnjem času priča pogovorom predstavnikov Gibanja Svoboda z vodilnimi predstavniki Nove Slovenije na različne teme, kadre NSi vaša stranka pušča v nadzornih svetih in upravah državnih družb, na kongresu krščanskih demokratov so puščice letele predvsem v Levico … Je takšno ravnanje mogoče razumeti kot pripravo na spremembo v koaliciji?
To je bolj vprašanje za predstavnike vlade. Sama nisem zaznala, da bi bila bodisi Levica bodisi SD šibek člen koalicije.
Torej menite, da koalicija dela dobro in bi lahko zdržala do konca mandata?
Mislim, da bi lahko. Sodeč po dogajanju v parlamentu, dela koalicija dobro. V izvršilno vejo oblasti pa se ne vtikamo, če za to nimamo pooblastil.
Je funkcija predsednice državnega zbora pomembno spremenila vaš način življenja? Nekateri visoki politiki so na primer imeli precej težav, da so se navadili na varnostnike in so jim sem in tja celo “ušli”.
Sama ne bežim, saj varnostnikov ne želim spravljati v neprijeten položaj. Dogovorili smo se, katero območje je toliko varno, da ni potrebno, da so nenehno poleg mene. Glede domačega življenja se ni nič spremenilo – še vedno živimo tako, kot smo pred mojo izvolitvijo za predsednico državnega zbora. Naloga, ki jo moram čim prej udejanjiti, pa je vzpostavitev dobre rutine, saj sem mama dveh majhnih dečkov, stara bosta deset let, in ima eden od njiju posebne potrebe. Želim, da odrasteta v odgovorna in spoštljiva človeka.
Varnostnik s predsednikom republike Borutom Pahorjem teče. Kaj pa počne vaš varnostnik, ko jezdite svojo kobilo Gino?
Tedaj me varnostnik čaka, saj nikoli ne jaham sama. Imam tudi srečo, ker jaham skupaj z osebo, ki je zaposlena v Slovenski vojski in bi znala reagirati, če bi se zgodila kakšna neljuba situacija. Toda z ljudmi, ki jih srečujem, imam samo dobre izkušnje, in se za svojo fizično varnost trenutno ne bojim. Upam, da bo kljub izjemno sovražnim izpadom medijev, ki so blizu stranki SDS, tako tudi ostalo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje