Franjo H. Naji: Zdravje za ciljno črto?

Kolumne 30. Okt. 202106:00 > 10:10
Delite:
Franjo Husam Naji
Foto: Miloš Vujinović/BOBO

Ob nedavnem ljubljanskem maratonu, ki se je na jesenskem nebu socialnih dogodkov pokazal kot svetla zvezda neke, morda žal že malce izumirajoče preteklosti, sem razmišljal, da bi bilo smiselno spregovoriti o tistem, ki je za tako naporno udejstvovanje in nadčloveško izražanje pripadnosti boginji športa tudi najbolj zaslužen – o srcu.

Tekači na dolge proge so si namreč s svojim srcem zelo blizu. Ne samo kot zdravnik, temveč tudi kot (nekdanji) rekreativni tekač namreč vem, da je pri takšnih dolgotrajnih naporih treba najti sozvočje s svojim notranjim jazom pa tudi s svojim telesom, njegovimi organi in v sklopu tega tudi ne nazadnje s srcem. Seveda so za takšne napore, kot jih sodelovanje na maratonu terja, prilagoditve nujne. Prilagodijo se mišice nog, prilagodi se pljučna kapaciteta, prilagodi se psihična vzdržljivost, vključno s sposobnostjo premagovanja bolečin, in prilagodi se tudi srce. V kardiologiji se je zato utrdil pojem “športno srce”. Izraz je precej na mestu – ne gre namreč za bolezenske spremembe, temveč predvsem za fiziološke spremembe, ki so posledica različnih intenzivnih vadb, ki so jim športniki podvrženi.

Na kratko – gre za adaptacijo, ki omogoča, da športno spremenjeno srce zadosti potrebam organizma, ki je pogosteje, kot je to značilno za preostalo populacijo, podvrženo intenzivni telesni vadbi. Seveda se tudi telo športnika spreminja, ima precej več mišične mase, med samo aktivnostjo ima izrazitejši metabolizem, delo dihalnih mišic je precej večje, in vse to terja izrazitejši krvni obtok, ki pa ga zmore poganjati le adaptirana črpalka. Športno srce je tako že v osnovi (v mirovanju oziroma ob nizkem utripu) povečano. Povečajo se vse votline, zadebelijo pa se tudi srčne stene. Svoje delo v mirovanju zniža na neki bazalni minimum, ki za normalno funkcioniranje kakšnega “kavč-atleta” s pilotom v roki ne bi zadostoval. Utrip se tako zniža tudi pod štirideset udarcev na minuto, električna aktivnost, ki srcu sporoča, kako naj se krči, se prav tako povsem umiri. Lahko bi rekli, da so v fazi telesne neaktivnosti kondicijsko dobro pripravljeni športniki podobni nam, preostalim, ko sladko spimo. Njihovo srce torej na neki način “spi”.

Seveda se vse spremeni ob vadbi. Speča zver se takrat prebudi in zagotovi kapacitete, ki so skorajda nepredstavljive. Če srce v mirovanju prečrpa v povprečju okoli pet litrov na minuto, je pri športniku kapaciteta ob izraziti aktivnosti okoli 36 litrov na minuto, torej sedemkrat večja. Če računamo, da se utrip poviša s 50 udarcev na 200 udarcev v minuti, torej štirikrat, je za ostalo dodatno trikratno povišanje odgovorna elastična prilagodljivost srčnih votlin. Te se namreč ob naporu in večjih količinah črpane krvi precej razširijo, izrazitejša pa je tudi krčljivost ob posameznem utripu. Adaptacija na napor tako ni samo numerična (število utripov), ampak tudi kvalitativna (volumsko večji utripi).

Seveda se zdravnikom, ki vemo, da ima športna medalja vedno dve plati, porajajo vprašanja, ali so takšni napori še zdravi. Ne nazadnje, tudi tekač, ki je pretekel maratonsko polje, se je po sporočeni novici zgrudil in umrl. Prav tako vsake toliko vidimo kakšnega profesionalnega športnika, ki se zgrudi na igrišču, in le hitri postopki oživljanja ter defibrilacija ga obdržijo pri življenju. Nekateri športniki tudi opažajo, da imajo občasne aritmije, lahko ob naporu, lahko pa tudi v fazah mirovanja in počitka. Prav tako občasno najdemo športnika, ki se mu razvije srčno popuščanje – njegove povečane votline se slabo krčijo, prav tako pa po nekajmesečni “upokojitvi” ni zmanjšanja votlin in srčne mase, ki sta tipični za fiziološko oziroma “zdravo spremenjeno” športno srce.

Na srečo lahko večino rekreativcev pomirimo – športna aktivnost je v osnovi zdrava in tudi dokazano je bilo, da imajo tisti, ki so telesno aktivni, manj srčno-žilnih obolenj. To pomeni manj infarktov, manj nenadnih srčnih zastojev, manj motenj ritma in tudi manj pešanja srca od povprečne populacije oziroma od svojih po letih primerljivih vrstnikov. Seveda pa so možne tudi bolezenske spremembe, sploh pri pretiravanju. Niso namreč vsa srca enaka. Ena so sposobna izrazitejše adaptacije, druga pa žal ne. Tudi sam sem to grenko igro genov spoznal, ko sem z izrazito bolečimi koleni, ki so začela skeleti po približno pretečenih desetih kilometrih, stopil do ortopeda. Ta mi je povsem mirno pojasnil, da z mojimi koleni ni čisto nič narobe, le za (dolgotrajni) tek niso primerna. Imel je prav.

Tudi pri srcu je tako. Vsi namreč nosimo genske informacije s seboj, in morebitne bolezni srca, ki morda ob rojstvu niso prisotne, se skozi življenje lahko pojavijo. Pretirane aktivnosti jih lahko žal tudi pospešijo. Srce se namreč tako kot večina organov v našem telesu skozi življenje ves čas prenavlja. To sicer poteka počasi, približno odstotek na leto, a če boste dočakali sto let, boste verjetno umrli z drugim srcem, kot s katerim ste se rodili. Ni pa nujno, da bo to drugo srce enako zdravo kot tisto prvo. Nekaj bo gotovo posledica staranja in morebitnega kajenja, sladkorne bolezni, holesterola ali povišanega krvnega tlaka, a na te stvari lahko sami vplivamo. Na genetiko pa ne moremo. Podedovane genetske okvare namreč lahko povzročijo nenormalno debelitev srčnih sten, razraščanje veziva v srčnih stenah, takšno srce začne izgubljati svojo elastičnost, sposobnost intenzivnejšega krčenja, pojavijo pa se lahko tudi motnje utripa. Takšne spremembe, ki večinoma potekajo počasi in neopazno, lahko tako privedejo do nenadnega trepetanja srca (fibrilacije) in s tem zastoja in nenadne smrti. Zato je seveda ob pojavu morebitnih simptomov potreben pregled pri zdravniku in vsaj prehodno odlaganje tekaških copatov na polico.

Ne nazadnje pa je potrebna predvsem zmernost. Rekreativcem srednjih let, ki vsake toliko zaidejo v našo ambulanto, svetujemo, naj poslušajo svoje telo in srce ter naj “športajo” za dušo in ne za rezultat. Določene težave, ki se pojavljajo, so namreč le posledica pretirane vadbe glede na starost. Pri štiridesetih ali petdesetih srce ni več enako kot pri dvajsetih in rezerve je manj, še posebej če rekreativec svojo mašino žene v področje “anaerobnega”. Simptomi, ki se ob tem pojavijo, so različni: od blagih, kot je težja sapa; resnejših, na primer neredni utripi, bolečine v prsnem košu, preskoki utripa; do izjemno nevarnih, kot sta motena prekrvavitev srca in posledični infarkt ali celo srčni zastoj.

Zato naj velja: rekreacija v srednjih letih je dobra, a naj bo za sprostitev; tekmovalnost in dokazovanje pa naj raje ostaneta rezervirana za poklicne izzive.

**

Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar