Mario Fafangel: Kaj pa če … bi bili Danska?

Kolumne 16. Sep. 202106:00 > 10:2935 komentarjev
Delite:
Mario Fafangel
Foto: Denis Sadiković/N1

Perspektiva. Zorni koti. Zadnjih nekaj tednov sem se v glavnem umaknil s tega drvečega vrtiljaka covida-19. Dogajanju sem v tem času sledil enako kot večina prebivalstva. Ne kot predstojnik Centra za nalezljive bolezni (CNB), ampak kot Mario. Čas za družino je bil neodložljiv. Nisem imel "notranjih" informacij o dogajanju. Nisem poznal ozadja. Le opazoval sem. Od daleč. Sledil številkam. Podatkom. Odločitvam. Občasno prebiral medije. Od daleč je svet videti drugače.

Bilo je (na neki način) grozno. Če sem se kadarkoli vprašal, zakaj ljudje ne zaupajo, zakaj so zbegani, jezni, v dvomih o cepljenju in še marsičem, se tega ne sprašujem več. Ne moreš graditi zaupanja v kaosu.

Od daleč sem torej gledal iste poteze, ki so enkrat že bile porazne. Pa drugič. Itd. Zakaj znova v to? Einstein je nekoč rekel: “Insanity is doing the same thing over and over and expecting different results.” Pa pri nas? Dopoldan jasno povedano, da države ne bodo več zapirali. Zvečer prispevek, v katerem nastopajo strokovnjaki, ki možnost zapiranja postavljajo kot zelo realno možnost. Kakšen fenomen je to? Fetiš nadzora in prisile? Številni deležniki in mediji, ki se vedejo, kot da bi moral biti cilj “tveganje nič”. Nemogoče. Cepljenje ne bo obvezno, do večerne izjave, v kateri izvem, da se v “zdravstvenih krogih” o tem resno pogovarjajo. Kdo gre v karanteno po visokorizičnem stiku, ne opredeli epidemiološki kolegij, ampak odlok. Odlok kar nastane. Kako? Kdo je postavil strokovno podlago? To mi ni dano vedeti. Stroka pove, da z odlokom ni seznanjena. Kolegov javnozdravstvenikov tako rekoč ni (na obzorju). Epidemiologi očitno ne odločamo več niti o karantenah. Mogoče pa bomo v prihodnje podajali mnenja o trajanju zdravljenja v bolnišnicah? Kdo ve?

Zakaj je to tako narobe? Zakaj pisarim (in verjetno si kdo misli, da prav težim) o pomenu stroke, ki se ukvarja z epidemiologijo in javnim zdravjem? Ker javno zdravje ni zdravstvena oskrba. Javno zdravje je čudovito, a kompleksno področje. Obstaja nekje na meji medicine in družboslovja. Pa še bi lahko naštel več različnih znanstvenih ved. Tudi politika je polje, ki ga mora javnozdravstvenik poznati. Kako bi sicer lahko en strokovno in znanstveno podprt javnozdravstveni ukrep oziroma program uvedli v sistem? Samo tako lahko pomagamo pri preoblikovanju (javno)zdravstvenih politik in s tem skušamo krepiti enakost in zdravje ljudi. Javno zdravje je tudi enakost dostopa do izobrazbe, socialnega varstva, hrane, hiše … Vse to, kar gradi zdravje – salutogeneza. Javno zdravje je tudi zagovorništvo najranljivejših, promocija družbenega diskurza in ščitenje idealov enakosti in vključenosti. Ni zapoved, ni odlok, ni nadzor, ampak je opolnomočenje prebivalstva. Je zaupanje v ljudi. Tudi zato javno zdravje ni črno ali belo. Javnozdravstvenika prepoznaš po tem, da odgovore na vprašanja s svojega področja (pogosto) začne z: “Odgovor je zapleten …” Javno zdravje se prepleta z družbo in skupnostjo ter gradi na njej. Javno zdravje gradi tisti svet, ki bi si ga želeli za naše otroke.

Zdaj ko je covid-19 razgalil dejstvo, kako podhranjeno je bilo v nekaterih državah že desetletja javno zdravje (celotno, ne samo epidemiologijo nalezljivih bolezni), mnogi mislijo, da se to lahko uredi v hipu? Celo tako predrzni so nekateri, da mislijo, da bo tako kompleksen problem mogoče rešiti s hitrimi odgovori in pristopi, ki jih bodo podali strokovnjaki drugih strok? Tako ne bo šlo. Ne za takšno dolgoročno krizo, kot je covid-19. In zdaj plačujemo (pre)visok davek.

Gledam vse te nejasnosti. Vrti se mi v glavi. Kot gledalec, kot Mario, neham slediti celotni zadevi. Čas teče. Hitro sem nazaj v Ljubljani. V vlogi predstojnika CNB. Z veseljem gledam na “svoj” center. Ponosno opažam, da je CNB tudi brez mene odlično deloval. Kar je eden najlepših dosežkov, ki si jih lahko želiš, če ti je do svojega dela in ne do stolčka. Postaviti sposobno in samostojno ekipo, ki si želi dobro delati in uspeti. Zdaj pa moram malo nastaviti hrbet. Prav je, da povem, kar si mislim. Mogoče bo komu pomagalo. Če ne drugim, pa meni.

Javnozdravstveni pogled. Želimo odprto družbo ob bistveno večjem/intenzivnejšem kroženju virusa (in nevarnejših/bolj nalezljivih različicah virusa) kot lani. Če bi dosegali višjo precepljenost, bi bila lahko pandemija za (večino prebivalstva) nami. Zdravstveni sistem bi zdržal pritisk. Bili bi Danska. Država, kjer s 73 odstotki polno cepljenih oseb covid-19 ne ogroža več obstoja celotnega sistema. Pripravljeni bi bili za tranzicijo naprej – “manageble covid” – obvladljivi covid. Mi ostajamo v okolici 45-odstotne precepljenosti. Kaj zdaj? Odgovor je zapleten. Krivda pa ni na strani družbe.

Krucialni sta dve spoznanji. Eno je, da moramo kot družba razčistiti in sprejeti dogovor, kakšno je sprejemljivo tveganje za covid-19. Po dveh, za ves svet težkih covidnih letih. Ampak bolezni je ime covid-19 in ne covid-21. Ni več novost, ni več entiteta, o kateri ne vemo nič. Vemo, da bo z nami (očitno) ostala še dolgo. Pri gripi imamo natančno razčiščeno, kaj je sprejemljivo tveganje. Za covid-19 tega še nimamo. Vemo, da ima vsak možnost zaščite pred hudo boleznijo, in to je s cepljenjem. Vemo, da bi, če bi zdravstveni sistem zdržal pritisk, lahko že zdaj prestopili na danski model. Tranzicionirati v endemičnost (sobivanje z virusom), ukiniti karantene in ohraniti nekaj dobrih navad (npr. opustitev prezentizma, zračenje, digitalno opozarjanje stikov primerov – #Ostanizdrav). A dokler se bomo vedli, kot da je cilj “tveganje nič”, ne bomo dosegli ničesar. Oziroma (pre)malo. Še naprej bomo imeli polariziran sistem, kjer je vsak pristop napačen. Bližamo se zadnjemu krogu. Potrebujemo pa konsenz o tem, kakšno tveganje je sprejemljivo. Le tako bo lahko družba ponovno (v polnosti) zaživela. Le tako ne bo več karanten v šolah. Brez tega konca ni.

Drugo spoznavanje pa je, da trenutno potrebujemo sistem PCT (preboleli, cepljeni, testirani). Potrebujemo ga, ker (zaradi (pre)nizke precepljenosti in epidemije v necepljeni populaciji) zdravstveni sistem ne bo zmogel pritiska. Ja, precepljenost bi lahko zvišali s prisilo. To pa ni javno zdravje. To ni pravi pristop. Vse ima svojo ceno in cena takšne odločitve bi bila, da ne hodimo po poti opolnomočenja prebivalstva. Da bi morali v prihodnje (in bi bil to celo standard) enako grobo posegati v bodočih krizah. S tem ne gradimo zdravja prebivalstva, to ni salutogeneza. To je izhod v sili, ki bi imel hude posledice.

Če ne gremo v prisilo, potrebujemo PCT. Celoten PCT. Smiselno implementiran v vsakdanje življenje. Ne kar vsepovprek. Ne tudi tam, kjer ga je nemogoče uveljaviti. Ali pa kjer s tem ustvarjamo izrazite neenakosti. Od PCT potrebujemo vse tri črke. Čeprav je T v resnici samo kupovanje časa, da se zgodi P ali C. In zelo verjetno je, da se bo večini to zimo zgodil ali eden ali drug, in iz srca vsem priporočam, naj bo to C, saj je prekuževanje populacije precej bolj tvegano in negotovo. Potrebujemo pa tudi T, takšen T, ki je enostavno in brezplačno dostopen vsem. Dostopnosti do testa, do storitev, do zdravstva ne smemo ograditi s plačilnim zidom. Takšni pristopi ranijo vedno najranljivejše. Širijo vrzel neenakosti. T mora biti v rokah vseh, če se za C (žal) ne bodo še odločili.

Gremo proti koncu tega covid-19 maratona. Potrebujemo “reset”. Vemo pa, da ne moremo čarobno izbrisati vsega, kar se je zgodilo, in tega, kam smo prišli kot družba med trajanjem te pandemije. Lahko pa se podamo po pravi poti. Lahko prisluhnimo javnozdravstvenikom. Ni obvez, imamo PCT, s C in T, ki sta široko dostopna vsem. Brez stigme. Brez obsojanja. Na stroki in odločevalcih pa je, da gradimo zaupanje in vlagamo v sistem (v javno zdravje), ki se bo učinkovito spopadal z zanikanjem znanosti in z vsemi posledicami, ki jih ima to zanikanje za zdravje ljudi.

Povsem na koncu. Pogrešam tudi bolj glasne kolege z drugih področij javnega zdravja. Ogromno znanja in izkušenj imajo. Kolegi, vi ste šampioni prebivalstva. Toliko bolj ranljivih in tistih, ki nimajo glasu. Postavite se za njih. Da vaša mnenja ne ostajajo v majhnih, zaprtih strokovnih krogih ali skupinah Whatsappa. Cena inertnosti je veliko veliko večja, kot si mislite.

“Vi kan gøre som i Danmark.” Lahko bi bili Danska. K****c. Lahko bi bili boljši. Slovenija je zmožna ogromno. Sploh ne vemo, kaj bi lahko dosegli, če bi imeli možnost. Če bi se nam zaupalo. Ne z danes na jutri. A če ne bomo nikoli stopili na pot, ki vodi tja, bomo ostali točno tu, kjer smo. Ali celo drugod. Kjer si ne želimo biti.

Perspektiva. Zorni koti. Od daleč je svet videti drugače.

 

**

Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar