V zadnjem tednu smo v abdikacijski krizi ministrice Dominike Švarc Pipan mnogi zbirali stave, ali se bo petelin boril ali se umaknil. Zdaj je jasno, da mu je do boja. Dominiki Švarc Pipan ne preostane nič drugega, kot da gre do konca, v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Kdor je od začetka gledal britansko serijo The Crown, se bo spomnil, da kralj Edvard VIII. (ki ga v seriji kličejo David, po zadnjem od njegovih sedmero osebnih imen) ni prikazan v najboljši luči.
Zgodba se osredotoča na perspektivo kraljice Elizabete; abdikacija “strica Davida” leta 1936 je iztirila njeno življenjsko pot, zato ni čudno, da je prikazan kot antijunak, ki z ozadja meče senco na usodo kraljeve družine, ki bi morala biti le stranska veja vladajoče dinastije, a jo je Edvardov ‘gran rifiuto’, kot bi rekel Dante, potisnil v nelagodno ospredje.
Po z oskarjem nagrajenem Kraljevem govoru je to že druga uspešnica, ki odstopljenega kralja prikaže v nelaskavi luči, kot vetrnjaškega gizdalina, ki je gojil simpatije do nacizma. Upodobitev ni netočna.
A zaradi nje utegnemo pozabiti, da je Edvard III. med krizo, ki jo je sprožila njegova zaroka z ameriško ločenko Wallis Simpson, užival podporo dobršnega dela javnosti.
Med tistimi, ki so v zaljubljenem kralju videli energičnega mladeniča, ki želi modernizirati monarhijo, je bil tudi Winston Churchill. Ko se je med abdikacijsko krizo pokazalo, da bo kralj popustil pritiskom konservativnega establišmenta in vrgel puško v koruzo, naj bi Churchill potožil: “Our cock won’t fight.” – “Našemu petelinu ni do boja”.
V zadnjem tednu smo v abdikacijski krizi ministrice Dominike Švarc Pipan mnogi zbirali stave, ali se bo petelin boril ali se umaknil. Zdaj je jasno, da mu je do boja.
Glede na to, da je ta boj – ki je boj proti ingerencam strankarskih organov v delo ministrov in, bolj specifično, proti ostankom nekdaj močnega klientelnega aparata SD – potreben, se ga velja veseliti.
Pa čeprav se zavedamo, da svet ni črno-bel in da imamo, tako kot v času Edvarda VIII., v veliki meri opraviti tudi s spopadom egov. Že takoj, ko je prišla na dan zgodba z nakupom stavbe na Litijski, je pozorni opazovalec lahko ugotovil, da je na njej nekaj nenavadnega.
Na površini se je vse odvijalo v monotonih ritmih, ki smo se jih žal navadili pri podobnih aferah: uradniki, zlizani s posebnimi interesi, so z nesmotrno investicijo oškodovali državo, odgovorna ministrica pa se je vse bolj razdražljivo skušala otresti odgovornosti, pa čeprav je bil pod dokumentom, ki je sankcioniral škodljivi posel, njen podpis.
“Ne morem hoditi okoli z metrom,” se je zdel bližnji sorodnik izjave “Lahko se začnemo voziti s kočijami, pa še to ne bo brez ogljičnega odtisa” – enaka nadutost, enako sprenevedanje, s to razliko, da je preplačana stavba davkoplačevalce stala bistveno več od enega leta na Dunaj, naj je bil ta še tako zasoljen, nepotreben in bahaški.
Ampak kmalu se je izkazalo dvoje. Prvič, da se ministrica na noben način ni okoristila od nakupa: ne osebno ne tako, da bi pomagala poslovnim pajdašem ali strankarskim tovarišem. In drugič, celo v prvih, najbolj neprimernih odzivih, je bilo jasno, da je njen šok spričo razkritij iskren.
To je seveda v ničemer ne odvezuje od politične odgovornosti. Je pa dobra popotnica za to, da odgovornost prevzame tako, da razčisti, kaj se je v resnici zgodilo, kaznuje odgovorne (politično, kadrovsko in moralno, tako da javnosti brez zadržkov razkrije vso ozadje in okoliščine odločitve) in poskrbi, da do tega vsaj na njenem resorju ne bo več prihajalo.
Sliši se resen protiargument: kako lahko za to poskrbi ministrica, ki je s svojo zaslepljenostjo ali brezbrižnostjo omogočila, da je do spornega nakupa sploh prišlo?
Toda alternativa je zgolj ena: če Dominika Švarc Pipan odstopi, jo bo nasledil drug minister po izboru SD. Lahko od naslednika, ki ga bo izbrala SD, realistično pričakujemo, da bo zadevo razčistil bolj temeljito kot ministrica, ki je zdaj svojo politično usodo stavila na razkritje ozadij?
Na vprašanje je še toliko lažje odgovoriti, če pomislimo, da bo po tem debaklu SD na ministrsko mesto prav gotovo hotela postaviti strankarsko čimbolj zvest kader, ki ne bo preveč ‘soliral’ (kot se v konformističnih okoljih označuje osebe, ki kdaj pa kdaj razmišljajo tudi s svojo glavo).
Nenavadni del afere je namreč prav neverjetna brzina, s katero se je stranka odrekla svoji ministrici. Bolj kot je postajalo očitno, da ni osebno odgovorna in da ima kljub začetnim poskusom prelaganja odgovornosti iskreno željo, da bi stvari prišla do dna, bolj čudno nervozna je postajala vnema stranke, da se ji odpove.
Najprej bi lahko pomislili, da je to pač zato, ker je bila Dominika Švarc Pipan že doslej bliže premierju Robertu Golobu kot pa liniji svoje stranke. Z njenim odstopom bi se SD lahko v javnosti moralistično profilirala kot stranka, ki zna prevzeti odgovornost in sankcionirati lastne ministre (“za razliko od desnice”), v isti sapi pa bi se osvobodilo novo mesto za kakega zvestejšega člana – in, za dodatek, še za odstavljeno ministrico bi bilo, po kratkotrajnem postanku v političnih vicah, treba poiskati novo sinekuro. Švarc Pipan bi, zdaj že kot disciplinirana članica, namesto nadležne ministrice, postala nova SD-jeva figura v kadrovskem vrtiljaku državnih podsistemov. Win-win.
A zgodilo se je drugače. In prav histerija, s katero se je vodstvo SD odzvalo na ministričino odločitev, da – v skladu z duhom in črko ustave – raje preveri, ali še vedno uživa podporo državnega zbora, najbolj zgovorno priča, za kaj gre pri tej zgodbi.
Politika je prvenstveno stvar incentivov. Ko se je enkrat javno uprla zahtevam lastne stranke, Dominiki Švarc Pipan ne preostane drugega, kot da gre do konca s svojimi namerami. Poti nazaj, če hoče ostati v politiki, več nima.
Če bi odstopila zdaj, po vsem haloju, ki ga je povzročila, bi bil to trojen poraz: izgubila bi ministrski položaj, možnost, da si s strankino pomočjo pridobi novo funkcijo, in, ker javnosti nikakor še ni prepričala, tudi možnost za nadaljnjo ‘samostojno kariero’. Ne preostane ji drugega, kot da uresniči svoje napovedi in pride stvari do dna. Pri tem potrebuje enega samega zaveznika: predsednika vlade.
Če ta stopi na njeno stran, ji bo tudi morebitna odločitev SD, da glasuje proti lastni ministrici, težko prišla do živega. Najprej zato, ker se bo SD težko odločila za tako potezo. Glasovati skupaj s SDS je nekaj, kar vsaka leva stranka drago plača; in povrh vsega še glede zgodbe, kjer so spet začele krožiti zgodbe o “kadrovski navezi” SD in SDS?
Pa četudi bi se SD dejansko odločila za takšno potezo, bi opozicija še vedno ne imela dovolj glasov za uspeh interpelacije. Dovolj bi bilo, da bi Golob izpogajal vzdržanost poslancev Levice in poslancev narodnosti ter ohranil kohezivnost lastne poslanske skupine.
A zlasti slednje utegne biti naporno: še zlasti, ker je vodja poslanske skupine Svobode že signaliziral, da se v tej zadevi nagiba na stran vodstva SD. Žogica je torej na strani premierja.
Odločitev, da podpre ministrico Švarc Pipan (kar lahko stori tudi brez pompa, preprosto tako, da odločitev prepusti parlamentu in ji obenem omogoči prestati interpelacijo), bi bila korak v neznano – in vprašanje je, če to hoče ali si lahko privošči.
A po drugi strani so posledice odločitve, da se ji odreče, znane vnaprej: afera bi bila v nekaj mesecih pokopana pod plastjo pozabe, na čelo pravosodnega ministrstva bi dobili zvestega aparatčika, predvsem pa bi se tako rekoč formalizirala škodljiva in protiustavna praksa, da o usodi ministrov ne odločata parlament in premier, temveč vodstva strank.
Kar visoka cena za pomiritev stranke, za katero vsakdo ve, da ne more oditi v opozicijo – pa četudi bi se slučajno res odločila za izstop iz vlade.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje