Zapis Borisa Dežulovića ob strašnem zločinu v Beogradu.
Skoraj 14 let star učenec je v sredo zjutraj prišel pred šolo z dvema pištolama očeta in naboji, se sprl s šolskim varnostnikom in ga ubil s strelom v glavo, nato pa je šel naprej po stavbi, vstopil v učilnico, ustrelil učiteljico v trebuh, nadaljeval streljanje po učilnici in tako izstrelil dvajset nabojev. Ubil je sedem deklic in dečka, ranil pa še sedem otrok.
Novica o zločinu, ki ga ne pomnimo, ni v ničemer šokantna, ker redko mine teden, da v medijih ne beremo o množičnih pobojih v ameriških šolah. Le da se tokrat zločin, ki ga ne pomnimo, ni zgodil v Združenih državah Amerike, ampak sredi Srbije, v Beogradu, na Vračarju.
V našem medijskem prostoru je sicer “zločin, ki ga ne pomnimo” razvrednoten izraz. V resnici najpogosteje pomeni zgolj, da se nekaj takšnega ni zgodilo že kak mesec dni. Poklal celo družino, ubil mamo s sekiro, posilil 90-letno žensko, s kalašnikom likvidiral vso vas, strpal ljudi v klet in jih zažgal, z letalom bombardiral mestno bolnišnico, obkolil mesto in pobil deset tisoč ljudi. Če so ti zločini iz naših črnih kronik takšni, da jih ne pomnimo, to ni zato, ker se nikoli prej za časa našega življenja še niso zgodili, ampak zato, ker si jih – kot tudi sama beseda nakazuje – nismo zapomnili.
Vsi ti zločini so, na kratko, zločini, ki jih ne pomnimo iz preprostega razloga – naši narodi imajo slab spomin.
“Zločin, ki ga ne pomnimo” je tako razvrednoten izraz, da se kot nekaj, kar “ne pomnimo”, v naših medijih reklamira uboj s kalašnikom ali neko navadno, brutalno skupinsko posilstvo. V naši dementni kulturi pa se potem ljudje zgražajo in križajo, kot da nikoli ni nihče na Balkanu s strojno puško ubil človeka ali pa s prijatelji posilil ženske. Prava “šokantna” in “skrb vzbujajoča” senzacija bo tako šele, ko bo neki pogumni urednik objavil zgodbo o “zločinu, ki smo si ga zapomnili”.
Tokrat se je sicer res zgodil zločin, ki ga ne pomnimo. Skoraj 14-letnik, učenec sedmega razreda, je ubil šolskega vratarja, pa vpadel v učilnico, ustrelil učiteljico zgodovine in pobil osem učencev beograjske osnovne šole Vladislava Ribnikarja. Strašen zločin, o katerem smo do zdaj brali samo v novicah iz dementne države ZDA – kjer je še danes na desetine mrtvih v osnovni šoli “zločin, ki ga ne pomnimo” – se je tokrat zgodil v našem mestu, v naši soseski, v naši šoli.
Tokrat je bil to naš otrok.
“In, kaj se je zgodilo?” se bodo v naslednjih dneh in mesecih spraševali mnogi učeni sociopatologi in subkulturni antropologi splošne prakse, ki bodo zmedeni pred povsem novim družbenim fenomenom, resnično zločinom, ki ga ne pomnimo. Je Srbija končno postala Amerika? Je vendarle prišel čas, da plačamo račun za kult sile in nasilja, ki ga generirajo turbofolk, trap, gejmerska kultura in ikonografija – vključno z dragimi avtomobili, zlatimi ketnami, orožjem, kurbami in kokainom? Popolnoma istim kot na Divjem zahodu?
“Očiten je rakotvoren in poguben vpliv interneta, videoiger in zahodnih vrednot. Vsem je jasno, da sta potrebna korenita sprememba in iskanje rešitve. Da ta tragedija vendarle ne bi prerasla v družbeno sprejemljiv model vedenja, kakršnega vidimo v zahodnih družbah. Imeli smo zelo vsebinski in čustveno nabit pogovor s predsednikom Aleksandrom Vučićem,” je dejal Branko Ružić, eden od teh učenih sociopatologov in subkulturnih antropologov splošne prakse, ki je zaposlen kot minister za izobraževanje Republike Srbije.
“Družbeno sprejemljiv model vedenja zahodnih družb”? “Zahodne vrednote”?
Precej neprimeren trenutek za izbiranje “družbeno sprejemljivih” strani sveta, saj na vzhodni strani divja mala tretja svetovna vojna, pred nekaj meseci pa je povsem enako – z vpadom v svojo osnovno šolo z dvema pištolama – enajst učencev in dva učitelja bivši učenec ubil v mestu Iževsk sredi Rusije.
Skoraj 14-letnik iz elitne vračarske šole ni prihajal niti iz problematične družine niti iz vrst bahatih beograjskih zlatih otrok, ki gojijo “zahodne vrednote” in v šolo prihajajo v rumenih lamborghinijih. Gre za sina uglednega beograjskega zdravnika, sramežljivega dečka in odličnega učenca, ki je, kot smo izvedeli, imel same petke, hodil na ure igre, hodil na tekmovanja iz matematike in prejšnje leto sodeloval na občinskem tekmovanju iz zgodovine. Na kratko, šlo je za piflarja, idealno žrtev vrstniškega nasilja in tarčo nasilnikov, zaradi česar je, ne nazadnje, letos zamenjal razred in šolsko izmeno.
Sprožilec je bila na koncu enka iz zgodovine. Besen zaradi cveka je vzel dve očetovi pištoli, vpadel v šolo, streljal v učiteljico zgodovine in s tako zatemnjenim umom nadaljeval maščevanje šolskim vrstnikom, šoli in celotnemu svetu.
Počakajmo torej na izsledke preiskave in psihološko oceno mladoletnega morilca in se do takrat zadržimo pri tistem, kar vemo: očetovih dveh pištolah in enki iz zgodovine.
Kot smo izvedeli na novinarski konferenci policije, je fant pištoli vzel iz sefa očeta, ki je ljubitelj orožja in je sina peljal tudi na strelišče, kjer se je učil streljati. To, ne pa ministrove videoigre, pojasnjuje nenavadno natančnost še šmrkavega morilca, ki je z dvajsetimi naboji ubil devet in ranil sedem ljudi. Od kod nekemu zdravniku pištola? In zakaj je potreboval dve?
Po nedavni raziskavi neodvisne organizacije World Population Review je Srbija po oborožitvi civilistov četrta sila na svetu. Pred njo so ZDA, Jemen in Nova Kaledonija. Srbija je z 39 kosi orožja na 100 prebivalcev tudi prva v Evropi. Matematika je preprosta in ni nujno, da je človek minister, da to izračuna. Po zadnjem popisu prebivalcev je bilo Srbiji 51 odstotkov žensk in 49 odstotkov moških, med katerimi je 20 odstotkov otrok, starih do 14 let. Kar pomeni, da je od sto prebivalcev Srbije 49 moških, od katerih je 10 dečkov, mlajših od 14 let. Na tistih 39 dolgih in kratkih cevi torej ostane – samo trenutek, da izračunam – točno 39 odraslih moških in starejših mladoletnikov.
Na kratko, dojeli ste, statistično imata vsak moški in vsak oče v Srbiji doma pištolo.
Od kod v Srbiji vse to orožje, od kod očetu ta pištola – ali uzi, ali puška, ali kalašnikov – se bo vprašal samo nekdo, ki je dobil enko pri zgodovini. To bo tudi razlog, da jo bo, kot smo brutalno lahko videli to sredo, vzel iz očetovega sefa.
Na koncu je ta fant – statistično voden kot neoborožen otrok do 14 let – hodil v zasebno igralsko šolo. Vsaj tam, če ne že na urah zgodovine, kjer se teh stvari ne učijo, se je lahko naučil dramaturgije velikega Antona Pavloviča Čehova: “Če v prvem dejanju na zidu visi puška, se ta mora v tretjem dejanju sprožiti. Če se ne bo, ni razloga, da visi na zidu.”
Enako tako zelo dobesedno, verjetno zato, da publika lažje dojame, so očetje v tretjem dejanju vzeli orožje z zida, ga potisnili otrokom v roke in jih naučili streljati. Kako je to orožje prišlo na zid, nihče več ne vpraša, niti se ne spomni. Prvo dejanje je bilo v Srbiji namreč odigrano že preveč dolgo nazaj.
Bil je to zločin, ki ga ne pomnimo.
***
Boris Dežulović je kolumnist. Zapis je bil prvotno objavljen na portalnovosti.com, prevod smo objavili z dovoljenjem avtorja.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje