V zadnji letošnji kolumni zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič piše o tem, kako so prelomni dogodki doma in po svetu zaznamovali leto 2023. Kot da smo ga preživeli v velikanskem ekonom loncu, ki pa mu pokrova ni odneslo. Ugotavlja tudi, da ima v Sloveniji desnosredinski pol ob koncu leta celo prednost pred levosredinskim. Pa bo to tudi vplivalo na strategije političnih strank?
So desetletja, v katerih se ne zgodi nič, in so tedni, v katerih se zgodijo desetletja. Desetletja iz prvega dela znamenite Leninove krilatice so verjetno sestavljena iz let, kakršno je bilo 2023. Sodba potrebuje niansiranje.
Tudi v letošnjem letu ni manjkalo prelomnih dogodkov, v katerih so se deset in večletni trendi zgostili v dogodke vulkanske intenzivnosti: dovolj se je spomniti na Hamasov napad 7. oktobra ali na poplave v Sloveniji, ki so le v nekaj urah mnogim uničile dolga desetletja načrtov, dela in prihrankov.
Toda tudi ta dogodka sta takšna, da njihovih posledic nismo še začutili v celoti: dolgoročne posledice poplav bomo lahko ocenili šele v naslednjih letih, ko bo postajalo bolj jasno, kako hitra in draga je bila zares obnova, in tudi posledice vojne v Gazi se bodo šele razkrile – še zlasti, če bo sprožila regionalno vojno in če se bodo uresničili načrti tistih izraelskih odločevalcev, ki bi radi videli delni ali popolni izgon palestinskega prebivalstva z območja Gaze, kar bi pripeljalo do nove begunske krize v Sredozemlju, ki bi prej ali slej dosegla tudi Evropo in zasenčila tisto iz leta 2015.
Za mnoge ljudi v neposredni soseščini Evropske unije, zlasti na Bližnjem vzhodu, je bilo minulo leto transformativno. A iz perspektive evropskega, in širše zahodnega opazovalca, se 2023 zdi prej kot leto, ki smo ga preživeli v velikanskem ekonom loncu: tako rekoč na vseh področjih se je večal pritisk, sem pa tja je grozeče zažvižgal ventil, a pokrova ni odneslo. Vsaj ne tistega, pod katerim vedrimo mi. Toda nič ne kaže, da bodo trendi, ki prispevajo k zviševanju temperature pod njim, pojenjali.
V Sloveniji je odločilna zmaga Roberta Goloba leta 2022 naznanila začetek nove faze okrepljene levoliberalne hegemonije. Trojni referendum je po zaslugi opozicije le še okrepil to predstavo. Neposredno po volitvah se je sicer zdelo, da se opozicija, kot so govorili za francoske Burbone v času eksila, ni ničesar naučila in ničesar pozabila (razen morda lastnih napak in razlogov za svojo nepriljubljenost). Toda ne glede na ta začetni resentiment je že na začetku minevajočega leta mnogim postalo jasno, da bo le reforma desni sredini povrnila konkurenčnost: posledica teh razmislekov je bila Logarjeva platforma in napoved Nove Slovenije, da ne bo šla več v vlado z Janšo.
Toda politično leto 2023 je zaznamoval padec priljubljenosti Golobove vlade. Ob pomanjkanju resnih zunanjih nasprotnikov se je koalicija (in še zlasti največja vladna stranka) spopadla sama s sabo – in izgubila. Na koncu leta 2023 ima SDS soliden naskok pred Gibanjem Svoboda. Še več, desnosredinski blok ima prednost pred levosredinskim.
In čeprav je ta prednost šibkejša in je vprašanje, ali bi se odrazila v volilnih rezultatih, že sami trendi ne spodbujajo h globljim spremembam politične usmeritve. Janša lahko še naprej stavi na strategijo, ki ga je pripeljala na oblast leta 2020 in 2011: čakati, da se vladajoča garnitura sesede sama vase, upajoč, da bo v trenutku, ko bo mogoče znova prevzeti oblast, tudi NSi klecnila pred realno politiko in požrla svoje obljube “nikoli več z Janšo”. Če bo pri njih vztrajala, pa se še vedno da posnemati Kaczyńskega in na čelo vlade predlagati mandatarja, ki bo v vsem ostajal na liniji šefa največje vladne stranke.
In ta mirna samozavest, ki zaznamuje delovanje SDS v zadnjih mesecih, vpliva tudi na strategijo ostalih akterjev desno od sredine. Bolj ko se zdi, da desni volivci še vedno nagrajujejo status quo na svojem polu, manj je vzvodov in pritiskov za oblikovanje zmernejše alternative. Še toliko bolj, ker izkušnje iz drugih zahodnih držav kažejo, da je v vzponu tista desnica, ki se ne odpoveduje svojemu radikalizmu. Strah pred tem radikalizmom pa je po drugi strani razlog, zakaj se padec podpore vladi in zlasti Golobovi stranki ne preliva k opoziciji, temveč v bazen neopredeljenih, ki je valilnica potencialnega novega “novega obraza”.
Na koncu leta 2023 smo torej še vedno tam, kjer smo bili na vrhuncu politične polarizacije v času pandemije. Pritisk, ki duši slovensko politiko, se ni sprostil, temveč se znova kopiči.
Podobno lahko rečemo za ZDA. Trumpu, ki mu v preteklih letih ni kazalo najbolje, se zopet nasmiha zmaga. Sodni pregon mu, kot nekdaj Berlusconiju, koristi pri mobilizaciji svoje volilne baze. Če se je v prvi polovici leta le zdelo, da bo Biden kljub osebni nepriljubljenosti zaradi uspešnega obrzdanja inflacije in splošnega izboljšanja ekonomskega stanja, pa tudi zaradi zunanjepolitične spretnosti svoje administracije uspel premagati Trumpa, je vojna v Gazi dramatično poslabšala njegove možnosti.
V Demokratski stranki je zazeval globok razkol glede ameriške politike do Izraela: medtem ko Trumpova podpora ostaja konstantna, se je del demokratskih volivcev odtujil od predsednika zaradi njegove proizraelske drže. V globoko polarizirani politični tekmi, kjer je polna mobilizacija lastne baze skoraj nujna za zmago, se Bidnu ob izteku leta zelo slabo piše. Trumpova vrnitev na oblast torej ni nemogoča. Tudi v Ameriki se torej pritisk veča in pokrov že nevarno poskakuje v pričakovanju krize, kakršne ameriška demokracija ne pomni od časov državljanske vojne.
Pričakovanje volilnega razpleta v ZDA je eden od razlogov, zakaj se tudi v Ukrajini zdi, da se napetost le veča, ne da bi se vojna odločilno prevesila v prid ene ali druge strani. Ameriške politične homatije šibijo ukrajinsko stran, ki je nevarno odvisna od muhaste politične klime v Washingtonu, Moskva pa še vedno stavi, da se bo zahodna podpora Ukrajini sesula v prah.
Vrnitev samooklicanega “umetnika dogovora” v Belo hišo bi bila edinstvena priložnost za Moskvo, da razdre zahodni blok in vzpostavi preferenčni dialog z Washingtonom, ki si ga je vselej želela; seveda na škodo Ukrajine in vse Evrope. Putinu je torej v interesu, da vztraja in čaka, da izčrpa sovražnika – kajti čeprav so resursi ukrajinskih zahodnih zaveznikov neprimerno večji od ruskih, so neprimerno bolj vidne (čeprav ne nujno večje) tudi njihove notranje razpoke. Tudi na tej, dobesedni fronti, se torej napetost kopiči.
V italijanščini imajo besedno zvezo, ki jo je rad navajal slovensko-argentinski filozof Milan Komar: “tutti i nodi vengono al pettine”. Dobesedno pomeni “vsi vozli pridejo do glavnika”: pri česanju lahko vozle na lasišču potiskaš naprej, a prej ali slej se bodo nabrali v nepregledno bunko in še tako velika krtača ne bo mogla naprej. Rečenico bi lahko bolj smiselno prevedli kot: prej ali slej pride čas posledic. Kakšen bo ta čas, še ne vemo.
A vsi zremo v prihajajoče leto, vedoč da lahko prinese velikanske spremembe. Tudi če bo to pričakovanje postavljeno na laž ali pa če bodo spremembe povsem drugačne od pričakovanih, se bomo leta 2023 precej verjetno spominjali kot časa, ko se je na lasišču zahodnih družb nabralo zelo veliko vozlov, krtača pa je, kljub občasnim bolečim potegom, še kar tekla …
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
