"Vse, kar do zdaj vemo o primeru, nas sili k sklepu, da imamo tu opraviti s problemom, ki mu v sicilski italijanščini pravijo omertà, kodeks molčečnosti znotraj zaprtih sistemov," v tednu, ko so javnost močno pretresli posnetki izživljanja dijakinje nad starejšima oskrbovancema v domu za starejše v Trebnjem, med drugim v svoji kolumni za N1 zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Na valu ogorčenja, ki je sledilo razkritju zgodbe o mladoletnici, ki je zlorabljala ostarele osebe, za katere bi morala skrbeti, je zajadrala tudi polemika okoli vprašanja, ali si je primerno ogledati in deliti posnetek, v katerem je mladoletnica objavljala svoje sadistične eksperimente.
Mislim sicer, da je to eno od manj pomembnih vprašanj, ki bi jih morali rešiti glede tega škandala. Ta nam je na pošasten in šokanten način zgolj predočil problem, ki je že dolgo znan.
V javnih varstvenih zavodih primanjkuje kadra: v splošnem pomanjkanju delovne sile, ki v zadnjih letih pesti Evropo, so plače v Sloveniji vse manj konkurenčne, osnovno znanje tujih jezikov je razmeroma visoko in blizu so države, ki za enako delo, praviloma pod boljšimi pogoji, nudijo bistveno višje plače.
Najboljše kadre posledično počasi vsrkava avstrijski in nemški trg delovne sile, in le naši geografski legi se lahko zahvalimo, da je – drugače kot denimo na Poljskem in v pribaltskih državah – privlačnost Skandinavije še vedno razmeroma majhna.
V teh okoliščinah v varstvenih zavodih pristanejo ljudje, ki so za takšno delo najmanj primerni: med starejšimi zaposlenimi je nedvomno še vedno veliko takih, ki jim je delo poslanstvo in ga opravljajo z neverjetno požrtvovalnostjo; nove zaposlitve pa glede na nizke plače in težke pogoje dela pogosto zajamejo posameznike, ki niso mogli dobiti drugega dela.
Sledi frustracija, zavrti občutek večvrednosti, stres zaradi težkih delovnih pogojev, tista mešanica tesnobnega dolgčasa in ujetosti v repetitivne naloge, v katerih posameznik ne vidi globljega smisla. Temu duševnemu stanju so srednjeveški moralisti pravili acedia – sodobni prevod “lenoba” ne zadene bistva diagnoze, za nas pa je pomenljivo, da je izvorni grški pojem menda pomenil nekaj takega kot “pomanjkanje skrbnosti” oziroma “brezbrižnost” – in njem videli pomemben vir zla.
Skušati razumeti še ne pomeni sprejeti stvari, kot so. Ravno obratno: prav moralna panika glede “današnje nihilistične mladine” in “sveta, ki gre v maloro”, je najboljši način, kako potešimo nujo po zgražanju, ne da bi se posvetili reševanju konkretnih težav. Moralizem in apokaliptično zgražanje sta načina, kako odražati status quo.
Šele če razumemo, da je takšno zlo, kot smo ga – resda v postmoderni preobleki video-voajerizma – videli v tam primeru, stalni spremljevalec človeških družb in da moramo biti vedno na preži, da se ne manifestira v zavodih, kot so domovi za ostarele (kjer sta zaprtost sistema in asimetrija moči v njem pravo gojišče za manifestacije poljubnega izživljanja), in šele če razumemo, da nižanje standardov za zaposlitev v teh zavodih na široko odpira vrata takšnim zlorabam, lahko pozornost usmerimo v prava vprašanja.
Je res mogoče, da nihče znotraj zavoda ni opazil, kaj se dogaja? Zakaj se varovanci, ki so bili žrtve izživljanja objestne mladostnice, niso čutili varne, da o tem nemudoma opozorijo njene nadrejene? Je mala sadistka, ki je urbi et orbi razkazovala “trofeje” svoje krutosti, znotraj samega zavoda res premogla dovolj discipline, da nihče ni opazil, kaj počne?
Vse, kar do zdaj vemo o primeru, nas sili k sklepu, da imamo tu opraviti s problemom, ki mu v sicilski italijanščini pravijo omertà: kodeks molčečnosti znotraj zaprtih sistemov. Opozarjanje, da je perverzno gledati in razširjati posnetek, ki ga je storilka delila natanko zato, da bi dodatno ponižala svoje žrtve in javno razkazovala svoj libido dominandi, slast po dominaciji, je zato sicer na mestu: dovolj se je postaviti v kožo gospoda na vozičku, ob katerem mladenka izvaja svoj “lap dance”, in se vprašati, ali bi vi sami želeli, da posnetek takšnega ponižanja vidi vsa Slovenija – še zlasti, ker smo majhna in tesno prepletena družba, kjer v lokalnem okolju verjetno že vsakdo ve, kdo so žrtve na posnetkih?
Toda čeprav so takšna opozorila povsem razumljiva, vendar izgubijo izpred oči bistvo vprašanja: če bi posnetki ne zaokrožili v javnosti in povzročili takšnega vsesplošnega zgražanja, bi skoraj gotovo vse ostalo, kot je bilo.
V sistemu, kjer je težko dobiti nove zaposlene in vsaka kadrovska sprememba povzroča logistične glavobole in v katerem je opozarjanje na težave varovancev in otopelost zaposlenih “nerganje” in “ustvarjanje konflikta” – v takšnih pogojih so vse silnice usmerjene v to, da takšne zlorabe ostajajo nekaznovane in da se pometejo pod preprogo. Oziroma v besednjaku takšnih sistemov: da “se rešijo znotraj zavoda”.
To, da ima danes vsakdo pametni telefon in da voajerski instinkt tudi krvnike spodbuja, da delijo svoje “uspehe”, pomeni, da primeri, ki so v preteklosti ostajali prikriti, prej pridejo na dan. Spomnimo se primera izpred petih let, ko sta prav tako mladostnika do smrti pretepla sovrstnika in svoj zločin v živo predvajala na Facebooku. Brez tega gona po razkazovanju bi morda nikoli ne bila klicana pred pravico – in že tako smo zaradi prenasičenosti s podobami na tisti primer skoraj pozabili.
Največja nevarnost je, da se bo v tem primeru zgodilo podobno. Samo šok, da o dejanjih nismo zgolj slišali, temveč smo jih lahko tudi videli, je pripomogel k temu, da je to vsaj za odtenek manj verjetno. Prav je, da imamo orodja, s katerimi omogočimo, da posnetki ne krožijo v nedogled in se v nekem trenutku umaknejo iz obtoka. Težko si je predstavljati, da bi si žrtve želele obratno. Toda velika napaka bi bila, da bi njihovo širjenje skušali zatreti že na začetku.
Obstaja razlog, zakaj nas podobe iz Auschwitza, Raba, Buče ali Hude Jame presunejo na način, kot nas bi zgolj pripoved verjetno ne mogla – in obstaja razlog, zakaj je serija o černobilski katastrofi obrusila zavest o tem dogodku, kot jo vsa poročila in knjige niso mogle. To je isti razlog, zakaj že tisočletja svoje družbene trke in paradokse uprizarjamo v ritualu, ki ga imenujemo tragedija, drama – danes tudi film in serija. Smo bitja vida in smo kultura gledanja.
A to, da je danes podob o zlu pogosto več kot naše zmožnosti, da se mu zoperstavimo, je velika nevarnost našega časa. V to razpoko vsak dan vstavljajo svojo nogo mali in veliki sadisti in preverjajo raven naše otopelosti in raztresenosti naše javne diskusije.
A dokler zmoremo zlu pogledati v oči, do tedaj obstaja upanje, da bomo zmogli odločnost in pogum, da se mu zoperstavimo.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje