Boj je odprt – v takšni ali drugačni obliki se bo pojavil v vseh državah srednje in vzhodne Evrope ter širše in od njega bo v veliki meri odvisna prihodnost celine, v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Na začetku poletja sem potoval čez Slovaško.
Sposobnost, da sem se med postanki v zakotnih krajih, kjer tudi v natrpanih gostiščih nihče ne govori angleško, brez težav sporazumel s ‘splošno pogovorno slovanščino’ (na vsakem koraku se mi je potrjevala moja stara teza, da se bo vsak južni Slovan, ki se bo skušal naučiti češčine, pomotoma naučil slovaščino), in lepota pokrajine, prebodena s postindustrijskimi pustinjami na obrobju nekdaj cvetočih rudarskih mest, ki so pred odkritjem Amerike dajale tri četrtine evropskega zlata, sta v meni vzbujala nenavadno panslovansko nostalgijo.
Epifanija je dosegla vrhunec na pol poti med Bansko Bystrico in poljsko mejo, kjer sem v vasi Valaská Dubová ugledal dvojčico naše obsoške Drežnice, z veliko neoromansko cerkvijo na ozadju slikovitega hriba, ki se kot odškrnjen zob dviga nad idilično vasico in le s temnozeleno poraščenostjo svojega vrha signalizira, da nismo ob vznožju Krnskega pogorja, temveč v osrčju zahodnih Karpatov.
Na ovinku pred vasjo se je dvigal velikanski jumbo plakat, ki je pozival k ‘miru’. Za popotnika, ki je pripotoval z juga, je bila dikcija na plakatu domača: identičen diskurz je že dobro leto vseprisoten v madžarskih medijih pod režimskim nadzorom.
‘Mir’ je tu slogan, catchfrase proruskih pozicij. Privlačen in nadvse pripraven catchfrase, ki vnaprej izpodbija vsako kritiko: le kdo je lahko proti miru? Preveden v konkretne ukrepe vselej pomeni konec vojaške pomoči Ukrajini in prekinitev ognja, ki bi Rusiji omogočila ohranitev okupiranih ozemelj in ‘zamrznitev konflikta’; seveda ob možnosti, da ga nadaljuje, ko bodo okoliščine prikladne.
Za razliko od, denimo, vietnamske vojne, kjer je bil ‘mir’ slogan nasprotnikov vojaške intervencije, ki so izvajali pritisk na ameriške odločevalce, naj umaknejo svoje čete iz tuje države, je tu sporočilo ravno obratno: okupacijska vojna naj ostane. ‘Mir’ je tu cinična fraza, ki pomeni ravno nasprotno – stanje permanentnega konflikta. Drug plakat, ki je krasil slovaško podeželje, je stvari postavil še bolj jasno: “Za izstop iz Nata, proti vojni z Rusijo”.
Nekaj mesecev pred volitvami so bili to skoraj edini politični plakati, ki sem jih videval na svoji poti. Jasno je bilo, da ima proukrajinska pozicija premierja Igorja Matoviča na Slovaškem močne kritike.
In res: na volitvah 30. septembra je slavil Robert Fico, proruski populistični levičar, ki je bil ped petimi leti prisiljen k odstopu po surovem umoru novinarja Jána Kuciaka in njegove partnerke Martine Kušnírove. Umor novinarja, ki je preiskoval mafijske povezave Ficovih sodelavcev, je šokirala slovaško javnost, pripomogla k izvolitvi Zuzane Čaputove za predsednico republike in zaustavila drsenje Slovaške v mafijsko državo.
Vsaj začasno. Fico je nazaj in čeprav je zmagal z najnižjim odstotkom doslej – in najnižjim odstotkom za katerokoli zmagovito stranko v zadnjih dvajsetih letih – bo najverjetneje znova prevzel vajeti vlade.
To, da bo Viktor Orbán kmalu našel najtesnejšega zaveznika med evropskimi premieri v slovaškem levičarju, nam lepo pokaže, kako se je Evropa spremenila v zadnjih petnajstih letih.
Fico, ki je v svojem prvem mandatu, izvajal strupeno nacionalistično politiko proti madžarski manjšini, je že med kampanjo užival neprikrito podporo madžarskega premierja. Odnos do Rusije je postala ločnica, ki zabrisuje vse stare delitve. In ni naključje, da sta se prav glede tega vprašanja Fico in Orbán znašla na isti strani.
Spomnil sem se na slavista Franceta Bezlaja, ki je kot mlad akademik tik pred razkosanjem Čehoslovaške prehodil deželo in na straneh Ljubljanskega zvona opisal stanje duha na predvečer münchenske katastrofe.
Na Slovaškem je zaznal nenavadno mešanico nacionalizma, ki se mu je zdel neprimerno bolj šovinističen od češkega, in prežetost s propagando, ki je prihajala z Madžarske, sicer ‘zgodovinske sovražnice’ slovaških nacionalistov: “Celo pod Tatrami se mi je zgodilo, da sem v gostilni dobil samo madžarske časopise.”
Bezlaj je pred 85 leti postavil zanimivo diagnozo: slovaško podeželje, zlasti njegov katoliški del, je brbotal od mržnje proti manjšinam (Judom, Nemcem, Madžarom, priseljenim Čehom), ki so jih krivili za kronični zaostanek slovaškega gospodarstva.
Nacionalistične organizacije so ta resentiment usmerile proti liberalni čehoslovaški državi, ki ni dopustila, da bi Slovaki obračunali z manjšinami in jih povsem razlastili. Končalo se je v ustanovitvi ‘samostojne Slovaške’ pod pokroviteljstvom nacistične Nemčije, ki je morala velik del ozemlja prepustiti Madžarski.
Kritični pogled slovenskega popotnika je pokazal na paradoks predvojnega slovaškega nacionalizma: kar se je začelo kot šovinistični resentiment proti manjšinam (deloma povsem razumljiv, zaradi zgodovine zatiranja s strani madžarskega nacionalizma), se je končalo v kapitulaciji pred madžarskimi zahtevami in hlapčevski odvisnosti od Berlina.
Tudi Ficov populizem, prežet s šovinizmom v imenu ‘ponižanih in razžaljenih’, je na široko odprl vrata madžarskemu vplivu na Slovaškem – in nad obema se jasno izrisuje senca močnejšega pokrovitelja, tokrat ne več v Berlinu, temveč v Moskvi.
Številni srednjeevropski nacionalizmi so konec tridesetih let v Hitlerjevi ‘novi Evropi’ videli priložnost za uresničitev svojih projektov etničnega čiščenja in ideološke homogenizacije.
Danes ni težko videti, da ima sistem, ki ga madžarski politolog Bálint Magyar imenuje ‘postkomunistična mafijska država’ in ki, kot nam kaže novonastajajoča slovaško-madžarska os, presega nekdanje ideološke in nacionalne okope, veliko boljše pogoje za razcvet, če bi se na vzhodnem robu Evrope okrepil vpliv Putinove Rusije – države, kjer umor Ane Politkovske pred skoraj natanko 17 leti ni privedel do krize vladajoče garniture, temveč njene utrditve.
Bližina zamrznjenega konflikta, ki kot gangrena razjeda demokracijo na obeh straneh, je odlično gojišče za uspevanje takšnih mafijsko-avtokratskih režimov.
Vendar nas je prav te dni groza na Bližnjem vzhodu opomnila, da je zamrznjen konflikt, h kakršnemu pod pretvezo ‘miru’ v Ukrajini pozivajo mali populistični avtokrati srednje Evrope, tempirana bomba. Nedavno so nas podobno spomnili tragedija v Gorskem Karabahu in umori na severu Kosova.
Šele skozi to perspektivo lahko vidimo, kako neodgovorni so poskusi, da bi največjo državo, ki v celoti leži v Evropi, spremenili v ogromno cono zamrznjenega konflikta. Lažje razumemo tudi, zakaj demagogom, ki imajo mafijsko razumevanje politike, ustreza ustalitev režima ‘začasnosti’ in brezpravnosti v varni razdalji bližnjega sosedstva, kjer bi se razcveteli arbitrarnost in trgovina z orožjem.
Toda če so slovaške volitve pokazale, da proukrajinski demokrati ne uživajo absolutne podpore, so obenem pokazale, da proruski populisti celo v eni zgodovinsko najbolj rusofilskih držav srednje Evrope kljub siloviti propagandi komajda pripraskajo večino.
Boj je odprt – v takšni ali drugačni obliki se bo pojavil v vseh državah srednje in vzhodne Evrope ter širše in od njega bo v veliki meri odvisna prihodnost celine.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje