Če bi vprašali naključnega mimoidočega, ali ve, od kod prihaja večina podatkov v njegov pametni telefon, bi verjetno pokazal proti nebu. Pa ni tako.
V brezžičnem svetu se nam zdi samoumevno, da so naši pametni telefoni in računalniki, ki jih imamo doma, v avtomobilih ali žepih, s svetom in medsebojno povezani po zraku in da večina podatkov vanje prihaja iz vesolja prek satelitov.
Vendar ni čisto tako. Skoraj 99 odstotkov vsega internetnega prometa poteka pod vodo, skozi podmorske telekomunikacijske kable.
Kot piše revija Energy Industry Review, je svet informacijsko povezan z več kot 420 podmorskimi kabli, katerih skupna dolžina znaša 1,3 milijona kilometrov, kar je več kot trikratna razdalja od Zemlje do Lune.
Najdaljši podmorski kabel je 39.000 kilometrov dolg kabel SEA-ME-WE 3, ki povezuje jugovzhodno Azijo z zahodno Evropo prek Rdečega morja.
“Večina ljudi je popolnoma presenečena nad tem, da internet še vedno temelji na kablih,” je za CNN dejal Byron Clatterbuck, izvršni direktor multinacionalnega telekomunikacijskega podjetja Seacom, odgovornega za polaganje številnih podvodnih kablov. “Ljudje so danes tako mobilni in vedno iščejo Wi-Fi. O tem pa seveda ne razmišljajo in ne razumejo delovanja te ogromne mreže kablov. Morda se je zavedo šele, ko je kakšen kabel odrezan,” je dejal.
Za dve tretjini okvar je kriv človek
Leta 2012 je orkan Sandy udaril v vzhodno obalo ZDA in povzročil približno 71 milijard dolarjev (okoli 69 milijard evrov) škode ter onemogočil delovanje več ključnih central, nameščenih na podmorskih kablih, ki povezujejo Severno Ameriko in Evropo.
“To je bil velik izpad,” je dejal Frank Rey, direktor strategije globalnega omrežja pri Microsoftu. “Celotno omrežje med Severno Ameriko in Evropo je bilo več ur izolirano.” Sicer pa narava ni glavni povzročitelj okvar podmorskih kablov. “Dve tretjini okvar kablov povzročijo človeške dejavnosti, vlečne in druge ribiške mreže ali ladijska sidra,” je povedal Tim Stronge, podpredsednik raziskovalnega oddelka pri podjetju za raziskave trga telekomunikacij TeleGeography. “Naravne nesreče so naslednja največja kategorija. Včasih so to potresi, pa tudi podvodni zemeljski plazovi.”
Kako poteka popravljanje podvodnih kablov, si poglejte v spodnjem videu.
Vsako leto zaznajo približno 200 okvar, vendar se jih večinoma ne zavedamo, ker je celotna mreža zasnovana z mislijo na tovrstne dogodke. Podatki namreč potujejo po več poteh, tako da se pojavi okvara na katerem od kablov, podatki še vedno potujejo po drugi, alternativni poti. Veliki ali dolgotrajni popolni izpadi pretoka so tako skoraj nemogoči, običajno nastanejo le večje ali manjše prekinitve ali zakasnitve.
Včasih 10 besed na minuto, danes do 200 bilijonov bitov na sekundo
Prve podmorske komunikacijske kable so položili že v sredini 19. stoletja za telegrafski promet. Naslednje generacije kablov so prenašale telefonski promet, zdaj pa je večina kablov namenjena podatkovnemu prometu. Prvi kabli so bili narejeni iz bakrenih žic, danes pa za podmorske kable uporabljajo tehnologijo optičnih vlaken. Sodobni kabli imajo običajno premer približno 25 mm in tehtajo poprečno 1,4 tone na kilometer.
Prvi kabli so imeli za današnje pojme skorajda smešno nizko kapaciteto prenosa podatkov, saj so zmogli le 10 do 12 besed na minuto – to je bila mera za hitrost prenašanja telegrafskih sporočil z Morsejevo abecedo. Danes se zmogljivost podmorskih kablov meri v terabitih (1 TB = 1.000 gigabitov = 1 bilijon bitov) na sekundo.
Podmorski kabel s trenutno najmočnejšo zmogljivostjo je 6.605 kilometrov dolg kabel, imenovan Marea, ki povezuje Španijo (Bilbao) in ZDA (Virginia). Gradnjo sta financirala Microsoft in Meta Platforms, izdelalo in upravlja pa ga podjetje Telxius, hčerinska družba španskega telekomunikacijskega podjetja Telefónica. Ob začetku delovanja, leta 2018, je hitrost prenosa znašala 160 terabitov na sekundo, leto kasneje se je ta povečala na 200 terabitov na sekundo – 20-milijonkrat hitreje od povprečne domače internetne povezave.
Gradnja tipičnega večterabitnega čezoceanskega podmorskega kabelskega sistema stane nekaj sto milijonov dolarjev, piše Wikipedia, gradnjo pa običajno financirajo največji internetni in telekomunikacijski ponudniki, kot so Microsoft, Amazon, Meta, AT&T in drugi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje