Prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan je v govoru na občinski slovesnosti ob dnevu upora v Velenju poudaril, da kopičenje najbolj smrtonosnih orožij zagotovo ne bo prineslo miru in stabilnosti ter da je vojne mogoče končati le za pogajalsko mizo. Pokazal je na "svojevrstno sprenevedavost" držav, ki imajo v rokah ključ do končanja sporov. Kot pomembnega je označil glas podpore vsakemu koraku slovenske vlade na zahtevni poti k miru, na primer pri takojšnjem priznanju Palestine. In zbrane povabil na volitve v evropski parlament, saj da bodo to tudi "volitve za mir".
Pred sobotnim praznikom dnevu upora proti okupatorju po Sloveniji potekajo številne proslave. Državna proslava bo jutri v Črnomlju – slavnostni govornik bo predsednik državnega sveta Marko Lotrič. Danes pa so se na občinski slovesnosti zbrali v Velenju, kjer je zbranim spregovoril nekdanji predsednik republike Milan Kučan.
Poudaril je, da v sedanjem času doživljamo največji odmik od zaveze “Nikoli več”, ki so jo državniki dali po koncu 2. svetovne vojne. Po svetu namreč poteka toliko vojn, kot jih ni še nikoli doslej. Izpostavil je, da so odpovedala orodja, ki jih je človeštvo oblikovalo prav za to, da bi bila uresničena omenjena zaveza. Ne Organizacija združenih narodov ne Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju ne zmoreta več učinkovito opravljati svojega poslanstva.
“Danes v veliki meri odločajo interesi kapitala in proizvajalcev orožja. Zato so dobila v mednarodnih odnosih in v vojnah domovinsko pravico dvojna merila, ki jih s svojo močjo uveljavljajo v konflikte in vojne vpletene največje države. Tudi te, ki lahko s pravico veta v Varnostnem svetu OZN preprečijo sleherno mirovno pobudo, čeprav jim je bil zaupan ta izjemen položaj prav zato, da bi varovale mir. Živimo v času vojne govorice, v razmerah, ko se politične napetosti prelahkotno rešujejo z orožjem, z agresijo, z vojno,” je dejal Milan Kučan.
Dodal je, da ima vsaka žrtev agresije pravico do samoobrambe in upravičeno pričakuje tudi pomoč drugih držav. Upravičeno pa se ob tem postavlja vprašanje, ali je “ta dolžna pomoč res nujno omejena samo na pomoč v orožju, v čedalje večji količini in v vedno bolj smrtonosnem orožju, ki zaostruje spopade, uničuje življenja, tudi otrok, žena in starih ljudi, ki pomnožuje materialna in ekološka razdejanja ter nevarno širi krog vpletenih držav”.
Da bodo vojne ustvarile želeno dolino miru, je po Kučanovih navedbah nevarna iluzija. Ob tem je poudaril, da so vojne, ki se bijejo zdaj, v mnogočem drugačne od nekdanjih. Sprožijo lahko orožja, ki zmorejo uničiti življenje na planetu. “V takih vojnah, v katere smo čedalje bolj potegnjeni tudi mi, ne more biti zmagovalcev. Govor o zmagovalcih in poražencih ni govorica miru, je govorica vojne.”
Po prepričanju prvega predsednika samostojne Slovenije je vojne mogoče končati le za pogajalsko mizo, s spoznanjem, da pogajanje nikakor ne pomeni predaje, še manj opravičevanja agresije. Pogajanje je “odgovorno iskanje rešitve ter preprečevanje zločinov in korakov v genocidna dejanja”.
Kučan, kot je dejal, odločno zavrača očitke, da naj bi pozivi za končanje vojne, protesti proti širitvi vojne psihoze in prizadevanja za preprečevanje stopnjevanja zla pomenili prikrito podporo in opravičevanje agresije, bodisi ruske v Ukrajini ali izraelske v Gazi. V očitkih mirovnim prizadevanjem s strani podpornikov vojne se po njegovih navedbah razkriva tudi odklonilen odnos do ugotavljanja vzrokov, ki so privedli do vojne, celo preprečevanje tovrstnih razprav. “Prav z razkrivanjem vzrokov je edino mogoče najti pot do miru. Prva žrtev vojne je vselej resnica. Tako v Ukrajini kot v Gazi,” je poudaril.
Izpostavil je tudi “svojevrstno sprenevedavost” držav, ki imajo v rokah ključ do končanja sporov. “Na eni strani dajejo vse več sredstev za humanitarno pomoč in iščejo različne poti za njeno dostavo, ki naj lajša gorje civilnim žrtvam, po drugi strani pa vztrajno dostavljajo čedalje več orožja tistim, ki to trpljenje s tem orožjem povzročajo.”
Kučan je v govoru še poudaril, da ni pripravljen sprejeti govorice vojne kot svoj vsakdan. “Doživel sem dve vojni. Ena mi je vzela očeta, v drugi sem bil del tistih, ki so morali sprejeti odločitev in prevzeti odgovornost, da takratni naši otroci ne bi doživeli enake usode. Zato zavračam vprašanje, ali se je v tej kakofoniji vojne govorice vredno upreti militarizmu. Da, vredno se je.”
Po besedah nekdanjega predsednika države šteje vsak glas v podporo miru, zato je pomemben tudi glas podpore vsakemu koraku slovenske vlade na zahtevni poti k miru. Na primer, pri takojšnjem priznanju Palestine. Ob tem je Milan Kučan še poudaril, da smo lahko zavezniki le tistih ljudi in takšnih politik v svetu in doma, ki se zavzemajo za mir.
Na koncu govora je izpostavil, da je tudi slovenska himna himna miru, ne himna vojne. Ter zbrane povabil na volitve v evropski parlament. “To bodo tudi volitve za mir,” je dodal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje