"Če lahko to pravico vzamejo tujcem, zakaj bi se ustavili pri tem?"

Katerina Kočkovska Šetinc, državljanka Makedonije, ki v Sloveniji živi že več kot 13 let, pravi, da z žalostjo in nelagodjem spremlja razprave okrog odvzema volilne pravice državljanom tretjih držav. V to kategorijo namreč sodi tudi sama. "Ko berem članke ali poslušam izjave o tem, me te tako vznemirijo in prizadenejo, da me občutki spremljajo še dolgo zatem. Težko se zberem, saj imam občutek, da se o ljudeh, kot sem sama, govori kot o nekom, ki ne pripada skupnosti, čeprav tukaj živim že več kot desetletje."

"Dajejo me v kategorijo tujcev, a se že dolgo ne počutim več kot tujka. Slovenija je moj dom. Tukaj živim že več kot trinajst let, imam otroka, ki tukaj hodi v šolo. Od samega začetka sem se resnično trudila vključiti v družbo in si prizadevala, da ne bi bila socialno breme. Tudi jaz si želim isto, kar vsi drugi, ki živijo v Ljubljani, v Sloveniji: čist zrak, kakovostno šolstvo, dostopno in učinkovito zdravstvo. Nikakršnih drugačnih želja nimam."

V Slovenijo je prišla med študijem, nato pa tukaj tudi ostala. V učenje jezika je vložila del štipendije in prihrankov, pravi, saj se ji je zdelo pomembno, da se lahko sporazumeva z ljudmi in bere strokovno literaturo. Njen mož je slovenski državljan.

Vlogo za pridobitev državljanstva je podala že leta 2018, a državljanstva še vedno nima. V pogovoru nam je opisala mukotrpen, ponižujoč in pogosto kafkajanski proces dokazovanja integriranosti v slovensko družbo. Kljub temu, da je ves čas tesno vpeta v lokalno skupnost v Sloveniji – opravila je ogromno ur prostovoljskega dela v več organizacijah, kot pravnica nudila brezplačno pravno in psihosocialno pomoč, ves čas delala, trenutno na Mirovnem inštitutu – je bila njena prošnja za pridobitev državljanstva zavrnjena.

V času, ko je vložila vlogo je bila, pravi, sicer zaposlena in prejemala redno plačo, a ji to pri pridobivanju državljanstva ni nič pomagalo. Postopek od vložitve vloge do odločbe, ki je bila, kot rečeno, negativna, je trajal skoraj pet let. "V javnosti se ustvarja vtis, da vsak, ki to želi, lahko pridobi državljanstvo, in da tisti, ki ga nimamo, nekaj kalkuliramo in barantamo. To ni res. Poznam ogromno primerov, ko se ljudje trudijo pridobiti državljanstvo, pa se postopek zapleta in zelo dolgo traja."

"Integracija je dvosmerni proces. Če se nekdo trudi po najboljših močeh, da se vključi v družbo, za to pa ne dobi nikakršnega priznanja, je to slabo sporočilo. Obravnavanje ljudi, kot da so samo delovna sila, jim sporoča, da niso enakovredni. Če se počutiš varen, razviješ občutek pripadnosti. Na ta način lahko v skupnost prispevaš več. Če te vedno odrivajo stran, se vprašaš, kaj je smisel."

"Pravico nam jemljejo po skrajšanem postopku, brez obrazložitve"

Christian Moe je norveški državljan, ki v Ljubljani živi že 28 let. Dovoljenje za stalno prebivanje ima od leta 2008, od takrat se je štirikrat udeležil lokalnih volitev. Da mu hočejo to pravico zdaj vzeti, se mu zdi narobe. "Eno je, če te pravice nikoli nisi imel, kot je to bilo pred letom 2002. Drugo pa je, ko jo že imaš in se naknadno odvzame, in to po skrajšanem postopku, brez obrazložitve. To se mi ne zdi prav."

"Jaz se redno udeležujem volitev. Mislim, da je smiselno, da ljudje, ki nekje stalno prebivamo, imamo to pravico. Smo davkoplačevalci, čeprav nismo državljani, smo občani, meščani, delavci, starši, šolarji, potujemo z mestnim prometom, hodimo v mestno knjižnico, udeležujemo se dogodkov v mestu, na primer prižiga lučk pred božičem. Skratka – tukaj živimo. Čutimo, kaj so problemi, pogovarjamo se o rešitvah."

Sogovornik še pravi, da se mu zdi smiselno, da je odločanje o določenih zadevah vezano na državljanstvo, denimo odločanje o ustavnih spremembah, obrambi in zunanji politiki, a da to niso teme, s katerimi se ukvarjamo na lokalni ravni. "Poleg tega na lokalnih volitvah za nas, ki nismo slovenski državljani, obstajajo omejitve, saj lahko volimo, ne moremo pa kandidirati." To se mu zdi razumljivo.

"Volilna pravica na lokalni ravni pa je temeljna politična pravica, ki so nam jo dodelili pred več kot 20 leti. Če bi jo zdaj odvzeli, bi to pomenilo znižanje ravni človekovih pravic. Nisem se niti zavedal, kako sporno je to, dokler nisem prebral mnenja Zakonodajnopravne službe Državnega zbora."

Opozorila Zakonodajnopravne službe

Zakonodajno-pravna služba državnega zbora je namreč ocenila, da je predlagana ukinitev volilne pravice državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah ustavnopravno sporna, saj predlog zakona ne vsebuje nobene vsebinske utemeljitve za tak poseg. Opozarja, da imajo tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji aktivno volilno pravico na lokalnih volitvah že od leta 2002, ko jo je zakonodajalec uvedel na podlagi ustavnega pooblastila iz 43. člena Ustave. Po mnenju omenjene službe stalno prebivališče predstavlja najmočnejšo pravno vez tujca z državo, saj pomeni središče njegovih življenjskih interesov in je vezano na večletno zakonito bivanje ter izpolnjevanje številnih pogojev. Ker je bila ta pravica že priznana z zakonom, jo je treba obravnavati kot del doseženega standarda varstva človekovih pravic, zato bi moral zakonodajalec za njen odvzem izkazati legitimen javni interes in prestati test sorazmernosti, kar je v tem primeru umanjkalo.

Predlagani odvzem volilne pravice tujcem iz tretjih držav je po oceni zakonodajno-pravne službe lahko problematičen z vidika načela enakosti pred zakonom, načela zaupanja v pravo in ustavnega varstva človekovih pravic. Sklicujejo se tudi na Kodeks dobre prakse v volilnih zadevah, ki jo je sprejela Beneška komisija, posvetovalni organ Sveta Evrope za ustavna vprašanja. V omenjenem dokumentu je komisija državam priporočila omogočanje glasovanja tujcem na lokalnih volitvah po določenem obdobju prebivanja.

Pravico bi vezali na državljanstvo

Ob sprejemu zakona v državnem zboru je v imenu predlagateljev Andrej Kosi (SDS) pojasnil, da ustava govori, da imajo volilno pravico slovenski državljani, za tujce pa zakon lahko določi, pod katerimi pogoji in v katerih primerih imajo volilno pravico. Predlagatelji menijo, da bi morala biti volilna pravica na lokalni ravni vezana na državljanstvo, saj da je tako v večini evropskih držav.

Po pisanju portala The Local je v EU 14 držav (vključno s Slovenijo) tujcem pod določenimi pogoji zagotavljajo volilno pravico na lokalni ravni. Med državami, ki to omogočajo, so Danska, Švedska, Finska, Norveška, Belgija, Estonija, Irska, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Slovaška, medtem ko Portugalska in Španija pravico priznavata na podlagi posebnih bilateralnih sporazumov z določenimi državami. Po drugi strani Avstrija, Francija, Nemčija in Italija državljanom tretjih držav ne dovoljujejo sodelovanja na lokalnih volitvah.

To ni vprašanje tujcev, ampak vseh nas

Moe zato skupaj s še nekaterimi drugimi razmišlja o pobudi za oceno ustavnosti te določbe. "Pomembno se mi zdi, da o tem presoja ustavno sodišče, saj gre za očitno kršitev ustave," je poudaril.

Zakon je bil, kot je znano, že sprejet, vendar pa je civilna družba sprožila zbiranje podpisov za pobudo za referendum. V ponedeljek so v državni zbor predali 5295 podpisov za začetek referendumskega postopka. Potrebovali bi jih sicer 2500. Sledilo bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis referenduma. Ker po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi 35-dnevni rok za zbiranje overjenih podpisov ne sme pasti v čas poletnih počitnic med 15. julijem in 31. avgustom, je pričakovati, da bo zbiranje podpisov steklo s 1. septembrom. To pa pomeni, da bo 35-dnevni rok sovpadel z volilnimi opravili, ki začnejo teči najmanj 60 dni pred dnevom volitev. Spomnimo, da bodo lokalne volitve tretjo nedeljo v novembru. Tudi v primeru, da 40.000 podpisov ne bi bilo zbranih, je torej vprašanje, ali bi bilo po zaključku zbiranja podpisov sredi oktobra sploh možno in zakonito uporabljati novi zakon na volitvah, ki bodo že manj kot mesec dni po tem. Na to je opozorila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki je v mnenju zapisala, da "v času, ko teče volilni postopek, niso dopustne prav nobene spremembe volilnih pravil".

Četudi ne bi bilo zbranih dovolj podpisov za razpis referenduma, se našima sogovornikoma aktivacija državljanov zdi pomembna. "V tej referendumski pobudi lahko sodelujejo samo državljani Slovenije, torej tisti, ki niso neposredno prizadeti," je dejal Moe. "Mislim pa, da je to zelo pomembno vprašanje ne le za nas, ki nam želijo vzeti volilno pravico, ampak tudi za vse ostale državljane. Če lahko vlada dela tako s to pravico, zakaj bi se ustavila pri njej?"

Podobno pravi tudi Kočkovska Šetinc: "Če je možno tujcem vzeti pravico na takšen način, potem v nadaljevanju mogoče lahko odvzamejo še kakšno pravico komu drugemu, na primer drugače mislečim."

"Spuščanje ideološke megle"

Kot smo poročali, bi imelo po sedaj veljavni zakonodaji na lokalnih volitvah, ki bodo 15. novembra letos, volilno pravico (ob upoštevanju kriterijev, da ima državljan tretje države v Sloveniji stalno prebivališče in da bo na omenjeni dan volitev polnoleten) nekaj več kot 103.000 državljanov tretjih držav.

Kot kažejo podatki, ki jih je po lokalnih volitvah leta 2022 pridobilo ministrstvo za javno upravo, pa se jih je na volišča odpravilo zelo malo. Skupaj se je v vseh slovenskih občinah volitev udeležilo 7.354 tujcev iz tretjih držav, kar je 0,84 odstotka tistih, ki so se udeležili glasovanja.

Kakšen naj bi bil torej namen koalicije z odvzemanjem te pravice, pravzaprav ni jasno. Dr. Barbara Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije in docentka na Fakulteti za družbene vede ocenjuje, da po eni strani desne stranke s takšnimi predlogi zadovoljujejo pričakovanja svojih najbolj skrajnih volivcev, ki so jih z dolgoletno retoriko sovraštva same proizvedle. "Po drugi strani gre za razdvajanje, ki je v funkciji zastiranja pogleda na radikalno preoblikovanje družbenih podsistemov, za katere koalicija ni dobila mandata pri volivcih, zato jih mora pripraviti in izvesti v tajnosti. Takšne radikalne spremembe so militarizacija družbe, privatizacija zdravstva in šolstva ter šibitev neodvisnih institucij pravne države, vključno s pravosodjem," je komentirala.

A četudi ta "ideološka megla" zaposluje naše kapacitete, pravi Rajgelj, ima tudi pozitivni učinek: gradi skupnost. "Referendum nikakor ni zgolj referendumski dan, ampak se začne že davno prej. Zelo veliko energije, volje in časa je potrebno, da se sploh zbere najprej 2500 podpisov za pobudo, potem pa še 40.000 overjenih podpisov za zahtevo za razpis referenduma. Takšno število relativno enostavno zberejo RKC ali sindikati, za vse ostale pa je to izjemen zalogaj. Omogoča pa ta proces tudi nastajanja znanja, povezovanje strokovnjakov, ozaveščanja javnosti in osvetljevanje teme. Ko razmišljam o volilni pravici tujcev: če bo referendum uspel ustaviti izbris njihove volilne pravice, sem skoraj prepričana, da se bo letošnjih občinskih volitev udeležilo več tujcev kot kdaj prej, saj marsikdo doslej za to pravico sploh ni vedel. V osnovi je vsak referendum učna ura demokracije."

Razmisliti o novem instrumentu

Rajgelj meni, da potrebujemo nove mehanizme neposredne demokracije, saj so ti, če so dobro premišljeni, eden od pomembnih instrumentov za odpornost družbe pred avtoritarizmom. Ena od možnosti je, pravi, olajševanje dostopa ljudi do ustavnega sodišča. "S tem bi se lahko izognili tudi kakšnemu referendumu, saj ljudem trenutno ostaja le ta."

"Moj dolgoletni poziv, tudi pravniški stroki, je, da začnemo razmišljati o oblikovanju zahteve za presojo ustavnosti zakonov, ki bi jo imeli tudi volivci, morda z 10.000, morda z 20.000 podpisi; manj, več, stvar dogovora. Danes se ljudje zaradi neustavnega zakona ne morejo obrniti na ustavno sodišče, če z zakonom niso individualno prizadeti. Posameznik sicer ima pobudo, a mora izkazati, da ga zakon neposredno prizadeva in da nima nobene druge pravne poti, da bi dosegel pravico. Izkazati mora neposreden pravni interes. Žal pa so prizadeti posamezniki velikokrat v tako ranljivem položaju, da se niso niti zmožni niti pripravljeni podati v tak postopek. Poleg tega tak postopek zahteva veliko pravnega znanja, pogosto tudi finančna sredstva. Ob pogovorih s tujci, ki jim je bila odvzeta volilna pravica, opažam tudi strah pred maščevanjem države: gre za ljudi, ki si praviloma želijo pridobiti državljanstvo, zato jih je strah zoperstaviti se državi, od katere je odvisna njihova prihodnost," je še opozorila.

"Trenutno se neustavnemu zakonu lahko uprejo le državni svet, varuhinja človekovih pravic, državni svet, vlada, pod določenimi pogoji sindikati, informacijska pooblaščenka in zagovornik, ljudje sami pa ne. Pri Šutarjevem zakonu smo imeli srečo, da je zahtevo za oceno, ali je rubež na socialno denarno pomoč zaradi prekrškov ustaven ali ne, vložila tudi varuhinja. Vsebinsko enako pobudo je vložilo tudi več prizadetih, ki so ostali brez socialnih transferjev, med njimi tudi družina z otroki, a obstaja nevarnost, da te pobude ustavno sodišče sploh ne bi obravnavalo, saj zoper izvršbo obstajajo še druge pravne poti. Te sicer trajajo leta in leta, a v sodnih postopkih se pri nas čas žal meri v letih in ne v dnevih ali mesecih."

Kot je še poudaril dr. Rajgelj , bi se za "ljudsko ustavno zahtevo" moral zavzeti vsak, "ki resno jemljem določbo 3. člena Ustave o tem, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo". "Ne vidim nobene potrebe, da bi ljudje morali klečeplaziti pred poslanci, varuhom ali državnim svetom, da bi lahko ustavno sodišče zaprosili za presojo, ali je neki zakon skladen z ustavo ali ne," je zaključila pravnica.