Kako spremeniti ekonomijo, da bi rast BDP prinesla blagostanje vsem, ne le eliti?

"Se vaše življenje izboljšuje? Si lahko, ko greste v trgovino, privoščite več jajc ali več mleka? Ste srečnejši? Bolj uživate življenje? Imate več časa za družino in ljudi, ki jih imate radi? Za pohodništvo, preživljanje časa v naravi, stvari, ki vam dejansko prinašajo veselje? Si jih trenutno lahko privoščite? Ali pa morate vsakič, ko dobite plačo in greste v trgovino, kupiti manj?"

Da so to vprašanja, ki si jih moramo zastaviti, ko se pogovarjamo o rasti BDP in alternativi odrasti, pravi raziskovalka iz Kolumbije Juliana Arbelaez Gaviria.

Odrast (angl. degrowth) je ekonomsko-družbeni koncept, ki poudarja, da neskončna gospodarska rast na planetu z omejenimi naravnimi viri ni mogoča.

Omemba odrasti pri marsikom naleti na odpor ali strah pred nekakšno revolucijo, ki bi uničila gospodarstvo in povsem spremenila družbo. Toda odrast ni nezdružljiva z napredkom, govori le o tem, da stalna rast bruto domačega proizvoda (BDP) ne bi smela biti glavni cilj in edino merilo napredka ter predvsem, da bi ta moral koristiti vsem ljudem.

Prav vključitev odrasti v družbo in gospodarstvo pa je ena od možnosti, da se izognemo nevarnosti nasilnega razkroja in razpada sistema, ki bo, verjetneje prej kot slej, dosegel svoje meje, pravijo naši sogovorniki, ki so sodelovali na mednarodni politične šole odrasti, ki je pretekli konec tedna potekala v Kostanjevici na Krki.

Utopične ali uresničljive ideje?

"Ključno vprašanje odrasti je, kako organizirati družbo tako, da lahko vsi živimo dostojno in kakovostno življenje, ne da bi pri tem presegali ekološke oziroma planetarne meje," pojasnjuje direktorica Policy Laba Ajda K. Pistotnik in organizatorka šole odrasti.

Na njej so razpravljali o tem, kako v času ekološke in družbene krize, militarizacije ter vzpona avtoritarizma graditi politične alternative, zavezništva in dejansko družbeno, politično moč.

Gre za utopijo ali za realne rešitve? "Veliko rešitev že poznamo in niso utopične: krajši delovni čas, univerzalne in kakovostne javne storitve, stanovanjska politika, ki stanovanje obravnava kot pravico in ne predvsem kot naložbo, progresivnejša obdavčitev premoženja in onesnaževanja, omejevanje najbolj potratnih oblik potrošnje ter usmerjanje javnih investicij v dejavnosti, ki izboljšujejo kakovost življenja brez povečevanja materialne in energetske porabe," odgovarja Pistotnik in poudarja, da je ključno, da uspeha družbe ne merimo predvsem skozi rast BDP, ampak skozi to, ali ljudje živijo dobro znotraj ekoloških meja.

Posledice za gospodarstvo niso nujno negativne

"Cilj odrasti ni zmanjšanje gospodarske rasti," pojasnjuje Aljoša Slameršak z barcelonske avtonomne univerze, ki se ukvarja z modeliranjem povezav med podnebnimi spremembami in perspektivami za družbeni razvoj. "Odrast ni politika, ki bi imela za cilj denimo 10-odstotno zmanjšanje rasti. Odrast pomeni, da sredstva, ki jih ima država ali lokalna skupnost, usmerimo v dejavnosti, ki so najbolj pomembne za dobrobit ljudi," pravi, "na primer v izgradnjo zdravstvenega doma, če ga v nekem kraju ni in ga potrebujejo."

Kakšne bi bile lahko posledice odrasti na gospodarstvo?

"V nekaterih primerih bi bile lahko negativne, ker se v določenih kontekstih investira v dele ekonomije, ki niso visoko produktivni, torej nimajo takojšnjih multiplikativnih učinkov na BDP," odgovarja Slameršak, a dodaja, da je to vprašanje v kontekstu odrasti irelevantno. "Ker je namen prvenstveno izboljšati preskrbo storitev in dobrin za ljudi, s tistim, kar zares potrebujejo".

V nekaterih primerih pa lahko odrast tudi pozitivno vpliva na gospodarsko rast.

"Če denimo v določenem okolju vidimo, da moramo podpreti industrijsko proizvodnjo, ki neposredno proizvaja za ljudi, ali gradbeniški sektor v območjih, kjer nimajo dovolj stanovanj," navaja.

Odrast je, kot pojasnjuje, alternativna perspektiva, ki je zelo kritična do družbenega razvoja v zadnjih desetletjih. "Ker vidimo, da vsa ihta po pospeševanju, po hitenju, po tem, da moramo čedalje več ustvariti in proizvajati, ne vodi več v izboljšanje človekove dobrobiti, po drugi strani pa popolnoma uničuje temeljne predpogoje za dostojno življenje v naših ekosistemih," pravi.

Glede na ankete večina ljudi meni, da se v zadnjih 20 letih, torej po finančni krizi, njihova življenja ne izboljšujejo, čeprav imamo gospodarsko rast. Ta se večinoma prelije v dobičke in bogatenje elite, ki ima lastništvo proizvodnih delov gospodarstva. "Medtem ko delavci oziroma večina ljudi dejansko ne vidi izboljšanja družbenega blagostanja. Rast nima več funkcije, kot jo je imela še v 70. letih prejšnjega stoletja po Evropi, tudi v Jugoslaviji, Sloveniji, da je dejansko precej izboljšala materialni položaj ljudi. To se danes ne dogaja," poudarja Slameršak. "Kljub temu da smo danes trikrat bogatejša ekonomija kot pred 30 leti, imajo mladi manjše možnosti za dostop do svojega stanovanja, starejši pa za varno starost," pravi.

Razlog vidi v tem, da je ekonomija organizirana tako, da ne zadovoljuje temeljnih človekovih potreb, ampak je usmerjena profitno.

"To ni normalno"

Večina ljudi tako ne občuti sprememb na bolje kljub stalni rasti BDP. "Ta številka nikakor ni neposredno povezana s kakovostjo življenja," je prepričan Mladen Domazet z zagrebškega Inštituta za politično ekologijo.

"Vsiljena nam je bila ideologija, ki pravi: nehajte se ukvarjati s širokimi razpravami o tem, kaj pomeni dobro življenje, niti vključevati se vam ni treba v te razprave. Imamo eno številko, vsi se bomo osredotočili nanjo in ne skrbite, ta številka vam bo zagotovila boljše življenje. Pa ga ni. Nekaterim je prinesla bogastvo, številnim drugim pa pravzaprav nobene spremembe ali celo spremembo na slabše," poudarja.

Kot pravi, je posledica rasti predvsem hitro kopičenje in koncentracija bogastva v rokah manjšega števila ljudi, medtem ko imamo vsi drugi slabše vlake, slabše šole in razpadajoče zdravstvo. "Bog ne daj, da bi v naših krajih resno zbolel. To ni normalno in ne bi smelo biti tako," je prepričan.

Je za spremembo potrebna revolucija? Domazet pravi obratno – da bi nam prav vključitev odrasti v družbo in gospodarstvo ponudila možnost, da se izognemo nevarnosti povsem nasilnega razkroja in razpada, ki nas čaka, ko bo trenutni sistem, prej ali slej, dosegel svoje meje. Odrast vidi kot obljubo, da lahko prihodnost prebrodimo, da si lahko zagotovimo stabilnejšo preskrbo s hrano, vodo in energijo. Poudarja pa tudi nujnost vrnitve k ponovni demokratizaciji ter k vprašanju, kaj sploh želimo od življenja in kaj nas vodi k sreči.

Kot dodaja, so spremembe zaradi podnebnih in materialnih omejitev tako ali tako neizogibne, vprašanje pa je, kako jih usmeriti tako, da bo življenje vseh ljudi boljše. Pogovor z Domazetom si oglejte v spodnjem videu.

"Sistemu ni uspelo"

"Priznati si moramo, da imamo predstavo o sistemu, ki naj bi nam nekaj zagotavljal, vendar mu to ni uspelo," o zdajšnji situaciji pravi raziskovalka Juliana Arbelaez iz Kolumbije, ki deluje na Univerzi v Lozani v Švici in se ukvarja z matematičnim modeliranjem povezav med podnebnimi spremembami, rabo zemljišč, kmetijstvom in družbeno-ekonomskimi sistemi.

Kot izpostavlja Arbelaez, je zdajšnji sistem podedoval elemente kolonializma.

"Kolonialne hierarhije še vedno določajo, kdo lahko koristi naravne vire in kdo nosi posledice njihovega izkoriščanja. To se najbolj kaže na globalnem jugu, vendar vse bolj tudi v Evropi, kjer so osnovne potrebe, kot so stanovanje, hrana in prosti čas, postale blago," pravi in dodaja, da je podnebna kriza le del širše krize sistema, ki temelji na neenakosti in izkoriščanju ljudi in narave.

"V tej novi korporativni, oligarhični dobi kapitalizma vidimo, da postaja posamezno človeško življenje iz dneva v dan bolj pogrešljivo. Tudi v Evropi opažamo, kako nas potiskajo na rob in nam govorijo: 'Nimamo denarja, da bi lahko dobro živeli, imamo pa denar za druge stvari, denimo za orožje'."

Razumevanje, da se ta sistem ni izoblikoval šele z industrijsko revolucijo, ampak veliko prej – ko so se vzpostavile hierarhije, ki določajo, katera življenja oziroma kateri ljudje so v sistemu pogrešljivi in kateri lahko porabljajo (vire) ali uživajo – nam omogoča tudi razumevanje, kje se mi kot posamezniki nahajamo znotraj sistema in kaj ta od nas pričakuje. "Glede našega dela in celo glede naše pravice do uživanja življenja, prostega časa, dostopa do hrane ali stanovanja. Vse to je v sedanjem sistemu postalo blago. Da bi lahko do tega dostopali, moramo trdo delati in zaslužiti denar," pravi.

"Prevzeti moramo vodstvo"

Juliana Arbelaez poudarja še, da je odrast zgolj ena od možnosti, ne pa edina.

"Velika zmaga za vse nas bi bila že to, da bi lahko razmišljali onkraj uničenja – na katero danes na nek način samo čakamo doma – ekološkega uničenja, stanovanjske krize, inflacije, gospodarske recesije ali tega, da bo umetna inteligenca prevzela svet," pravi.

Z odrastjo želijo odpreti takšno razpravo. "Gre za povabilo, da rečemo, da si ljudje zaslužimo več, tudi planet si zasluži več, naše skupnosti si zaslužijo več. Imamo sredstva, znanje in sposobnosti, da ravnamo bolje," pravi. "To vprašanje moramo vzeti v svoje roke in prevzeti vodstvo, namesto da ga prepuščamo politikom, korporacijam in izvršnim direktorjem. Moramo biti tudi dovolj skromni, da si priznamo, da očitno zanje nismo več prioriteta."

Ali za spremembe potrebujemo revolucijo? "Svet, v katerem želimo živeti, lahko gradimo vzporedno z obstoječim sistemom. Za to nam ni treba nikogar prositi za dovoljenje," je prepričana. "Revolucijo si namreč včasih predstavljamo kot en sam dogodek, ki se zgodi v določenem trenutku. Toda revolucija se v resnici dogaja, ko veliko ljudi začne ravnati drugače od tega, kar sistem od njih pričakuje. Na neki točki je ljudi, ki stvari počnejo drugače, dovolj, da sprožijo revolucijo oziroma spremembo sistema," opisuje.

Cilj namreč ni vsiliti novega univerzalnega sistema vsem, ampak ustvariti prostor, v katerem lahko ljudje glede na svoje razmere, okolje in potrebe oblikujejo sisteme, ki delujejo zanje. "Nato pa lahko skupaj prisilijo obstoječi sistem k spremembam in oblastnikom povedo, 'te igre ne bomo več igrali po vaših pravilih. Dovolj nas je, da lahko spremenimo pravila igre'. Pri tem moramo biti realistični. Glede kapitala, moči in denarja smo trenutno v slabšem položaju. Zato moramo ponovno pridobiti moč. Naša moč je kolektivna moč. En človek tega ne more storiti sam, milijoni in milijoni ljudi po svetu pa lahko," pravi.

Kako začeti "revolucijo"? Stopite do soseda in si z njim razdelite jajca, predlaga. Več v pogovoru z Juliano Arbelaez v spodnjem videu.