"Veliko sporočil sem dobil te dni, naj se izrečem o stavki. Zdravniški." Tako svojo tokratno kolumno za N1 začenja prof. dr. Alojz Ihan in se v njej o stavki tudi jasno izreče. Med drugim tako, da zapiše: "V resnici imamo natanko toliko javnega zdravstva, kot bi se pokazalo po pol leta doslednega prakticiranja največ 48-urnega delovnega tedna za zdravstvene delavce. Vse ostalo je podmornica Potemkin – lahko jo na silo držite nad vodo, ampak zgolj za ceno tega, da nič v sistemu več ne deluje po naravnih zakonitostih, ampak zgolj po (politični) sili in z velikimi izgubami energije. Kar vodi iz ene (sistemske) anomalije v še večjo anomalijo in tako naprej – do končnega absurda."
Veliko sporočil sem dobil te dni, češ naj se izrečem o stavki. Zdravniški. Čeprav sem zdravnik, kot javni uslužbenec Univerze v Ljubljani oziroma Medicinske fakultete po definiciji ne stavkam. Hkrati pa imam privzgojen refleks, da ni prav, da se ljudje od zunaj vtikajo v sindikalni dialog med delavci in delodajalci.
Sem namreč v letih, ko se še spomnim socialističnega učenja o delavskih pravicah, kjer je bila pravica do stavke svetinja (sploh če se je dogajala na “gnilem zahodu”). In nesporna pravica delavca za dialog z delodajalci.
Kot se spominjam, je takrat celo zahodni, tradicionalno kapitalistični svet, ki naj bi bil do delavskih pravic manj občutljiv kot mi iz takratnega socializma, ob stavkah utihnil in skomignil z rameni, da tako pač mora biti. To velja še danes, ko smo vsi skupaj v kapitalizmu.
Ste že slišali Nemca, ki obtiči na letališču, nergati nad stavkajočimi piloti? Ne. Ste slišali Italijana nergati nad (zelo pogosto) stavkajočimi železničarji? Najbrž ne. Se spomnite, da bi Avstrijci protestirali, ko so na ulicah (in sploh ne redko) zdravniki?
Seveda si vsi želijo, da bi se stavka čim prej končala in bi se življenje normaliziralo, ampak hkrati vedo, da je stavka temeljna delavska pravica. Kjer ni, so na poti v totalitarizem ali že tam.
Še pomnite, torej, tovariši, da obstajajo delavske pravice? Zdravniki v državnih bolnišnicah in občinskih zdravstvenih domovih niso nič drugega kot delavci, plačani na uro po javnosektorski plačni lestvici.
Za polni delovni čas (40 ur tedensko) je njihova neto plača od 1.076 evrov (zdravnik začetnik v 32. plačnem razredu) do 2.700 evrov (višji specialist s posebnimi pogoji dela, 59. plačni razred). Manj kot dva odstotka zdravnikov seže še za tri plačne razrede (2.988 evrov neto) zaradi različnih “izrednih imenovanj”.
Sindikat Fides ima, kot vsi sindikati, pravico voditi dialog z delodajalcem, z vlado, vključno z organiziranjem stavke in spoštovanje do delavskih pravic zahteva, da se zunanji kibicerji in politikanti ne vmešavajo.
Seveda morajo stavkovna pravila poskrbeti, da bolnikom ne nastaja zdravstvena škoda, a medijska demonizacija in politizacija stavkajočih delavcev sta le korak od desničarskega totalitarizma, v katerem se naščuva vsa država nad skupino delavcev, ki ni po volji trenutno vladajočim. Ironija, ki pa verjetno tudi marsikaj razkriva.
Korenine sedanje in preteklih zdravniških stavk
Seveda se vsi skupaj upravičeno razburjamo nad slabo “uporabniško izkušnjo” našega javnega zdravstva, ampak za to dolžiti stavkajoče zdravnike je enako neprimerno kot obtoževati strojevodje za absurdne zamude in počasnost naših železnic.
Če bi stavkali strojevodje, bi jih začeli množično obsojati zaradi zastarelega železniškega omrežja? Tudi “uporabniška izkušnja” zdravstvenih delavcev na deloviščih je marsikje enako katastrofalna, kot jo s svoje strani občutijo bolniki. In ne, zdravniki ne upravljajo zdravstva, popolnoma vso odločevalsko in upravno, torej operativno oblast v zdravstvu ima politika.
Ministrstvo za zdravje je tudi formalno lastnik vseh bolnišnic in z vsako menjavo oblasti tja nastavi svoje nadzornike in direktorje, ki morajo slediti politiki ministra, sicer so zamenjani.
Zdravstveni domovi so občinski in odvisni od vsakokratnega župana. Vse zdravstvene investicije, kadrovsko načrtovanje, zaposlovanje zdravstvenih delavcev in celo razpisovanje specializacij centralizirano upravlja ministrstvo za zdravje.
Skratka, politična oblast obvladuje prav vse elemente zdravstvene politike – upravljanja, načrtovanja, razvoja. Vse ima v rokah, karkoli bi lahko v treh desetletjih storila.
V analizi “Pregled stanja na področju zdravstva v Sloveniji”, ki jo je lani objavilo ministrstvo za zdravje, je ilustrativen primer kadrovskega pomanjkanja v enotah nujne medicinske pomoči (NMP).
Sistem NMP ima 57 stalno odprtih točk z zdravnikom. Za zagotavljanje njihovih storitev je letno potrebnih nad 638.000 zdravniških delovnih ur. To pomeni 393 redno zaposlenih zdravnikov za izvajanje NMP in dežurne službe na primarnem nivoju.
Realnost po podatkih iz maja 2022 je sto redno zaposlenih zdravnikov in dodatnih 70 za krajši delovni čas, kar je skupaj precej manj kot polovična kadrovska izpopolnjenost za delovišča, ki morajo nujno stalno delovati, sicer so bolniki ogroženi.
Ne bom razpravljal, ali ne glede na svojo kadrovsko realnost zares nujno potrebujemo vseh 57 NMP-točk, a za njihovo vzdrževanje je nujno potrebno ohoho nadur in dežurstev zaposlenih v NMP (50.000), predvsem pa lokalnih družinskih zdravnikov (136.000, na vsakega približno 300 ur letno).
Medtem pa njihovi pacienti, ki tudi zato težko pridejo do pregleda, oblegajo bolnišnične urgentne centre, ki tudi nimajo kadra in morajo za obravnavo številnih, povsem “neurgentnih” primerov angažirati množico oddelčnih zdravnikov z enako kadrovsko podhranjenostjo.
Imamo torej kadrovsko nerealističen in zato nestabilen sistem, ki ga je upravljalec, ministrstvo za zdravje, po nekih “EU vzgledih” sicer lepo narisal na papir, a že za svoje osnovno delovanje zahteva ekscesno in glede na pravila EU nedopustno količino dela prek polnega delovnega časa (40 ur tedensko in maksimalno 8 ur dodatnega dela).
Delo prek 48 ur tedensko je namreč kršenje EU direktive o delovnem času. Kljub temu je pri nas dopustno, če zdravstveni delavci podpišejo prostovoljni pristanek, ki ga lahko kadarkoli prekličejo. Če bi to zares storili, bi se sistem NMP in urgentnih centrov v nekaj dneh ustavil.
A ta sistem popolne odvisnosti od dela prek dopustnega delovnega časa žal velja v praktično vseh slovenskih bolnišnicah. Če bi zaposleni umaknili svoja soglasja za nedopustno nadurno delo, bi se bolnišnice ustavile, ker ne bi mogle več zagotavljati varnosti bolnikov v popoldanskem in nočnem času. Mnoge bolnišnice bi morale tudi ukinjati oddelke in ambulante, ki v veliki meri slonijo na nadurnem in pogodbenem delu.
Ampak kdo je podpisoval zakone, uredbe in odločbe za investicije v službe in dejavnosti, ki niti približno nimajo kadrovskega kritja? Izključno ministrstvo za zdravje.
Podmornica Potemkin
Mnogi smo že ob zdravniških stavkah leta 2010 in leta 2016 menili in tudi pisali, da bi zdravniki morali že zdavnaj preklicati soglasja za delo prek 48 ur tedensko, če jih že država v skladu z direktivo EU sama ne prepove.
Ne le zaradi sebe, ampak predvsem zato, ker bi s tem upravitelja zdravstvenega sistema prisilili, da se sooči z realnostjo slovenskega zdravstvenega sistema in se ji prilagodi, namesto da že desetletja uprizarjamo fantazijsko zdravstveno gledališče, ki ne funkcionira, predvsem pa nima nikakršnih rezerv, kar smo kruto občutili med pandemijo covida-19 in še občutimo med vsako sezono gripe ter celo v primeru poledenelih cest, ko začnejo ljudje v večji meri padati po pločnikih in stopniščih.
V resnici imamo namreč natanko toliko javnega zdravstva, kot bi se pokazalo po pol leta doslednega prakticiranja največ 48-urnega delovnega tedna za zdravstvene delavce.
Vse preostalo je podmornica Potemkin – lahko jo na silo držite nad vodo, ampak zgolj za ceno tega, da nič v sistemu več ne deluje po naravnih zakonitostih, ampak zgolj po (politični) sili in z velikimi izgubami energije. Kar vodi iz ene (sistemske) anomalije v še večjo anomalijo in tako naprej – do končnega absurda.
Na primer takšnega, ko zdravstvena delavka ugotovi, da bo za nočno dežurstvo dobila manj, kot bo morala plačati za nočno varstvo svojega otroka, če se pač znajde v tovrstni stiski. V sistemu, ki temelji na nedopustnem prekomernem delu, je takih in podobnih stisk veliko, iz stisk se rojeva nezadovoljstvo, iz tega pa iskanje drugačne zaposlitve (v tujini, v zasebnih ambulantah) in seveda tudi protesti in stavke.
Zato bi bil nujen vsaj polletni “zdravstveni eksperiment” z upoštevanjem maksimuma tedenskega dela v EU, torej 48 ur. Ker to je tista količina javnozdravstvenih kapacitet, ki jih v Sloveniji v resnici imamo in s katerimi lahko upravitelji zdravstva zares računajo.
Po drugi strani pa bi s tem začeli spoštovati tudi varnostni vidik zdravstvenih obravnav. Če so varnostne omejitve delovnega časa pri pilotih in poklicnih voznikih, zakaj jih ni pri zdravstvenih delavcih?
Zdravniki in medicinske sestre so samo normalni ljudje z družinami in vsakovrstnimi logističnimi, zdravstvenimi in psihološkimi težavami, večina od njih nima niti približno kondicije tridesetletnih vojaških pilotov, ki se v Top Gunu zoperstavljajo zakonom fizike.
Kam naprej?
Zdravniki so samo delavci v sistemu, ki ga je upravitelj, ministrstvo za zdravje, pripeljal do absurda. Prepisovanje lepih “evropskih idej” brez našega kadrovskega in predvsem finančnega konteksta nas je privedlo do zdravstvenih zastojev, podobnih tistim na cestah in železnicah.
Verjetno gre za enak vzorec našega načina politike in oblasti. V e-oblakih se grmadijo nepregledne količine e-napotnic, ki jih sistem ne zmore sprejeti, računalniki pa jih tudi ne znajo ločiti na tiste “za vsak slučaj” in na tiste, kjer gre za življenje. Uporabniki sistema so upravičeno jezni, tako pacienti kot zdravstveni delavci. Mišnica je skupna za vse.
Na neki način bi bilo prav, da se po proslulem “200-milijonskem Loredanovem eksperimentu” (ki je za tiste, ki hočejo videti, pravzaprav pokazal marsikaj o upravljanju naših državnih zdravstvenih zavodov) naredi še vsaj polletni “zdravstveni eksperiment” z upoštevanjem maksimuma tedenskega dela v EU, ki je 48 ur.
Ker bi to razkrilo javno zdravstvo, ki ga v Sloveniji v resnici imamo in s katerimi lahko upravitelji zdravstva zares računajo. Test bi verjetno pokazal, da s količino zdravstvenih delavcev, ki jih imajo na voljo, marsikakšna bolnišnica ne more več biti “mali UKC”, lahko pa razširi nekaj svojih dejavnosti tako, da jih bodo uporabljali vsi slovenski bolniki. Lokalni župani in politični šerifi pa bi ob matematičnih dejstvih tudi umolknili.
Politika pa bo, upam, spoznala, da imamo javni zdravstveni sistem, kot so pač njegove realne kapacitete, in je skrajni čas, da ga odgovoren upravljalec začne voditi (in ne le koordinirati interesov izvajalcev) v dobro slovenskih bolnikov oziroma zavarovancev. In ga z dolgoročnimi investicijami začne intenzivno povečevati in prestrukturirati glede na potrebe bolnikov, sicer bo vse samo še slabše.
Seveda to še zlepa ne bo avstrijski zdravstveni sistem, ki nam je glede zdravstvenega standarda postal že povsem nedosegljiv cilj – zaradi razlik v ekonomski uspešnosti obeh držav, zaradi katerih oni lahko financirajo zdravstvene kapacitete in standarde v skladu s (samo)podobo razvite EU, mi pa s svojo ekonomijo tega ne (z)moremo. Ker nimamo – to je vsa kruta resnica!
Vse naše zdravstvene čakalne vrste in ideološko-zdravstvene razprtije so v resnici samo “igre lakote” tistih, ki se zaradi pomanjkanja in posledične eksistenčne stiske prej ali slej začnejo gristi med sabo. Izginjanje medsebojnega spoštovanja, mirnosti in solidarnosti, navijaško napadanje namišljenih “nasprotnikov”, vključno z zdravniki – to so simptomi, ki kažejo, kako temeljito so nas “igre lakote” že preobrazile v panično, iracionalno družbo.
V naši, ekonomsko razmeroma revni zdravstveni prihodnosti se po eni strani (upravičeno) bojimo naraščajoče segregacije bolnikov na tiste, ki bodo dobili ustrezno oskrbo, in tiste, ki je ne bodo. Po drugi strani lahko razplet prinese segregacijo zdravstvenih storitev, ki jih omogoča moderna medicina, pa si jih pri nas ne bomo mogli privoščiti.
Politiki bi verjetno raje slednje, da bi zdravniki na tiho prikrivali, kaj je evropski standard moderne medicine, oni pa bi prepričevali ljudi, da imamo vsi najboljšo medicino za vse. A to je bilo mogoče v nekdanji SFRJ zaradi njene zaprtosti in ideološke kontrole, danes pa je evropska medicina ena sama, klinične smernice so skupne, študentje in mladi zdravniki so na praksah po vsej EU in evropski zdravniki v resnici ne znamo prakticirati medicine nižjega cenovnega razreda.
Ker pri taki medicini nujno padajo nepotrebne žrtve in tudi bolniki, ki so žrtvovani, se tega hitro zavejo. Zato pri učinkovitih terapijah (tudi sto tisoč evrskih) ne merimo cene človeškega življenja (npr. glede na starost ali “bodočo perspektivnost -produktivnost” – tega ne znamo in predvsem nočemo!
To je pač zdravstveni standard EU in takšna so pričakovanja tukajšnjih ljudi. Zato je zdravstvo za ekonomsko manj zmožne države (pre)hud izziv.
Posledično pa se je, če nam je všeč ali ne, naša zdravstvena politika stihijsko usmerila v ekonomsko segregacijo bolnikov, čakalne vrste, v katerih se ne pride nikamor, so eden od mehanizmov naše zdravstvene “igre lakote”, drugi je razvoj vzporednega samoplačniškega zdravstvenega sistema, pa razvoj vzporednih, zasebnih zdravstvenih zavarovanj “proti vrstam”.
Politika vse te pojave na videz gromovniško obsoja, ampak vsi njeni ukrepi pa segregacijo pospešujejo, namesto da bi jo zavirali z znanimi EU recepti za povečevanje produktivnosti in dostopnosti zdravstvenih storitev. Seveda pa na koncu zares dobrih rešitev, razen učinkovitejšega ekonomskega razvoja države, verjetno tako in tako ni.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje