Ne obstajajo samo Adami in Eve, princi in princese

Poglobljeno 11. Sep 202206:00
Delite:
Transspolnost
Foto: N1

Transspolne osebe se v naši družbi še vedno spopadajo s številnimi predsodki in nestrpnostjo. Zato želimo s pomočjo nekaterih transspolnih oseb in njihovih zgodb ozaveščati. Nihče se zaradi tega, kdo je, ne bi nikoli smel počutiti kakorkoli slabo. Vsi, ki o tej temi vedo premalo, naj ne sodijo, ampak se poučijo. Spodnji tekst je dober začetek.

“Dve leti, dve leti in pol sem se na skrivaj borila sama s sabo in s to mislijo, zakaj sem fantek, nato mi je te misli uspelo nekako potlačiti. /…/ Prevzela sem fantovsko vlogo, v katero so me vzgajali, in se začela v življenju ukvarjati z aktivnostmi, stereotipno značilnimi za moške – od gasilstva do ekstremnih športov …”

“Z nekimi obrambnimi mehanizmi sem dokaj uspešno krmarila svoje življenje kot moški, poskušala ves čas dokazovati sebe v vseh možnih vlogah, ki moškim stereotipno pritičejo. Vse do predlani, ko tega preprosto ni bilo več mogoče zanikati, kajti vsi občutki z vsem, kar se je v teh 42 letih nakopičilo, so privreli še enkrat na dan in z njimi se je bilo treba spopasti,” je v današnjem intervjuju za N1 povedala Lia Bordon, transspolna ženska, ki je pri 42 letih začela proces tranzicije oziroma spremembe spola.

Preberite tudi celoten INTERVJU Z LIO BORDON: Moje prejšnje življenje je bilo životarjenje, zdaj pa živim.

Lia Bordon
Foto : Uroš Kokol/N1

Kdo so transspolne osebe?

Transspolne osebe so tiste osebe, ki se v nasprotju s cisspolnimi osebami ne identificirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. To so osebe, ki se v naši družbi ne najdejo, saj jim ta s svojim binarnim razumevanjem spola – torej da sta “naravna” spola samo dva in da smo vsi tistega spola, ki nam ga zaradi določenih telesnih značilnosti zdravniki pripišejo ob rojstvu – sporoča, da zanje v tem svetu ni prostora.

Ker je binarno razumevanje spola tako zakoreninjeno v zgodovini naše kulture, imamo občutek, da je to edini način dojemanja sveta, vse, kar od tega odstopa, pa se zdi nenaravno.

A nič naravnega ni v spolnem binarizmu, kar ne nazadnje dokazuje tudi narava sama, ki dopušča mnogo več raznovrstnosti in različnosti kot naša kultura, o čemer priča tudi pojav interspolnosti (interspolne osebe so osebe s telesi, ki jih ni mogoče uvrstiti v strogo ločeni medicinski kategoriji moški in ženska, op. a.), pojasnjuje sociologinja dr. Nina Perger s Fakultete za družbene vede, ki je v doktoratu raziskovala vsakdanje življenje nebinarnih oseb, izsledke pa je strnila tudi v knjigi.

Prepričanje o naravnosti le dveh spolov tudi ni univerzalen pojav. Nekatere druge kulture namreč poznajo in prepoznavajo večjo raznovrstnost spolov, kar lahko zasledimo v kulturi ameriških staroselcev, kjer poznajo “two-spirits” oz. ljudi dveh duhov, in hidžre v Indiji, pojasnjuje sociologinja.

Nina Perger
Foto : dr. Nina Perger (Denis Sadiković/N1)

Pogost argument proti transspolnim osebam, ki prihaja najpogosteje iz populističnih vod desnega političnega spektra, je, da so spremembe spola in prespraševanje spolnih in seksualnih identitet modna muha, nepremišljenje odločitve, pa tudi napad na vrednote tradicionalne družine in življenje samo. A kot pravi Lia, transspolnost ni modna muha. “Je stanje, s katerim se rodiš. Vprašanje je samo, kako dobro si se sposoben z njim spopasti in z njim živeti.”

Odločitev za tranzicijo, kot se imenuje postopek spremembe spola, namreč še zdaleč ni lahka. Osebe pogosto poročajo, kako težka je, saj vedo, da lahko zaradi odzivov družbe v življenju izgubijo vse – družino, prijatelje, službo – vse, v kar so bili v življenju vpeti, in vse odnose, ki so jih dotlej zgradili.

Za to je potrebnega veliko poguma, moči, še posebej zaradi dolgega “inkvizicijskega” postopka medicinske tranzicije, kot mu na Twitterju pravi Lia Bordon, in ki v življenja transspolnih oseb še dodatno vnaša stisko.

Nevladne organizacije ključen vir informacij

Največ podpore transspolne osebe dobijo od mrež prijateljev in predvsem nevladnih organizacij, kot so Transakcija, ki je v Sloveniji orala ledino na tem področju, Legebitra, Kvartir in Društvo Parada ponosa … Te so za mnoge osebe, ki gredo skozi postopek tranzicije, in njihove svojce tudi ključni vir informacij o poteku tranzicije.

Kot pojasni Lea Aymard iz zavoda Transakcija, v zadnjih letih opažajo, da se število oseb, ki so se pripravljene razkriti, povečuje, še posebej med mladimi. Če je bila povprečna starost tistih, ki so se odločali za tranzicijo, nekoč 20 do 30 let, se sedaj za to odločajo tudi mlajši, razlaga Aymard, ki je, ko je še živela v Franciji, tudi sama šla čez tranzicijo.

Lea Aymard iz TransAkcije
Foto : Lea Aymard (osebni arhiv)

Kako poteka tranzicija?

Želje oseb, ki gredo skozi tranzicijo, so različne. Nekatere želijo spremeniti le spol oziroma spolni marker na osebnih dokumentih, druge se odločijo za medicinsko potrditev spola, ki vključuje hormonsko terapijo in operativne ter estetske posege.

Tiste, ki se odločijo za medicinsko potrditev, najpogosteje izberejo hormonsko terapijo in t. i. “zgornjo operacijo” oziroma mastektomijo (odstranitev dojk), redkeje pa – pri transfeminilnih osebah – vsadke. Redko pa se osebe odločajo za genitalno operacijo, saj je ta zahtevna, pojasnjuje psihologinja in vodja socialnovarstvenega programa pri Legebitri Blažka Plahutnik Baloh. Zanjo se morajo odpraviti v tujino, pogosto grejo na operacijo v Beograd, saj je v Sloveniji ne izvajajo.

Hormonska terapija, Estrogen in blokatorji testosterona
Foto : Hormonska terapija – estrogen in blokatorji testosterona

Ne glede na to, za kaj se odločijo, morajo oseba najprej vstopiti v postopek medicinske tranzicije. To pomeni, da gredo skozi postopek potrditve spolne identitete, za katerega je v Sloveniji pristojen interdisciplinarni konzilij za potrditev spolne identitete. Ta deluje v okviru Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike. Sestavljajo pa ga strokovnjaki s področja psihiatrije in seksologije, urologije, plastične, estetske in rekonstruktivne kirurgije, otorinolaringologije, endokrinologije ter ginekologije in porodništva.

Postopek se začne s psihiatrično obravnavo, zaključi pa s pridobitvijo diagnoze duševne bolezni – transseksualizma, ki potrjuje, da je oseba zares transspolna. Trenutno v Sloveniji namreč ne obstaja zakon, ki bi urejal pravno priznanje spola ali medicinsko tranzicijo, zato je za pravno spremembo spola ter za napotitev na hormonsko terapijo ali kirurške posege potrebna ta medicinska diagnoza, pojasni Plahutnik Baloh.

Blažka Plahutnik Baloh iz Legebitre
Foto : Blažka Plahutnik Baloh (osebni arhiv)

Na tem mestu je treba poudariti, da transseksualizem seveda ni duševna bolezen, čeprav ga kot takega obravnavajo, poudarjajo naše sogovornice. Prav tako transspolne osebe – zgolj zaradi transspolnosti – ne potrebujejo psihatrične obravnave. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2019 transspolnost črtala s področja duševnih motenj, “transseksualizem” pa zamenjala s spolno neskladnostjo (ta občutek neujemanja spolne identitete in nelagodja, stiske zaradi tega neujemanja imenujemo spolna disforija). Kljub temu je v mnogih državah medicinska diagnoza še vedno pogoj za pravno priznanje spola.

Kljub temu da transspolnost nikakor ni duševna motnja, imajo transspolne osebe pogosto težave v duševnem zdravju; pri tej skupini ljudi so pogostejše tudi kot pri drugih skupinah LGBTIQ+. Podatki ameriške študije kažejo, da 82 odstotkov transspolnih oseb razmišlja o samomoru, 40 odstotkov pa jih je celo poskušalo storiti samomor, pri čemer je samomorilnost največja med transspolnimi mladimi.

Nina Perger opozarja, da pogostejša pojavnost težav z duševnim zdravjem nikakor ni inherentna značilnost transspolnosti kot take, pač pa je posledica spopadanja z družbo, ki transspolnim osebam ni naklonjena, zaradi česar se srečujejo s transfobijo, diskriminacijo in nasiljem, celo umori.

V Sloveniji največ nasilja nad transspolnimi osebami v družini

Podatki o pojavnosti fizičnega nasilja nad transspolnimi osebami so pomanjkljivi, pravi Perger, težava je tudi, da uradnih številk ni, med drugim, ker se LGBTIQ+ skupnost na splošno ne počuti varna tovrstne dogodke prijaviti pristojnim institucijam. V izjemno majhnem deležu se odloča za prijavo, in ko se, raje prijavi oziroma sporoči nevladnim organizacijam, kot je Legebitra, pojasnjuje.

Udeleženci raziskave, ki jo je Nina Perger opravila v okviru doktorata in ki je prva kvalitativna raziskava nebinarnih oseb v Sloveniji, so poročali predvsem o ekonomskem in emocionalnem nasilju, ki so ga doživljali v družini ob razkritju, da so transspolne osebe. “Čeprav se družino pogosto predstavlja kot varno zatočišče, ki bo ostala, ko bodo vsi drugi odšli, ki ne pogojuje ljubezni in skrbi, se v primeru transspolnih oseb pogosto pokaže, da je ta ’brezpogojna’ ljubezen pogosto precej pogojena s spolno normativnostjo,” opozarja Perger.

Udeleženke in udeleženci raziskave so poročali tudi o težavah v javnih prostorih in sistemski diskriminaciji v zdravstvu, kjer pogosto naletijo na nerazumevanje ali nepoznavanje. “Včasih se zaradi akumuliranja negativnih izkušenj zdravstvenemu sistemu začnejo enostavno izogibati, kar seveda predstavlja še dodaten problem, ker se ne udeležujejo rednih kontrolnih ali preventivnih pregledov,” pravi Perger.

Več tolerance v družbi so po besedah Lee Aymard deležne le osebe, ki ustrezno ugodijo normativnim lepotnim standardom in spolnim vlogam. Ki so torej videti in se vedejo tako, kot po nekih družbenih normah pritiče spolu, označenem na njihovih dokumentih.

Če bi se družba do transspolnih oseb vedla strpno, če jih ne bi marginalizirala, temveč normalno sprejemala, bi odpadlo veliko vzrokov, zaradi katerih imajo te osebe pogosto duševne težave.

Depresija
Foto : PROFIMEDIA

Dostop do psihološke podpore

Duševno zdravje transspolnih in nebinarnih oseb se lahko med drugim izboljša z boljšim dostopom do brezplačne psihološke podpore. Po mednarodnih smernicah, ki naj bi jim v Sloveniji sledili, bi namreč morala brezplačna psihološka podpora biti del procesa medicinske tranzicije, in sicer vse od začetka tranzicije do nekaj let po koncu, pojasnjuje Plahutnik Baloh. A ustrezne psihološke podpore dejansko ni, kar je po mnenju psihologinje del širšega problema podhranjenosti področja duševnega zdravja v Sloveniji, zato se potrebe “krpa” z nevladnimi organizacijami.

Psihološka podpora je pomembna, ker medicinska tranzicija ni edina oblika tranzicije. Ta je pravzaprav še najlažji del, meni, obstajata pa še socialna in psihološka, ki sta zelo pomembni, pojasnjuje psihologinja. Kot pove Lia Bordon, je namreč prva stvar, s katero se je treba spopasti in ki je “peklensko težka”, sprejemanje samega sebe in definiranja sebe v odnosu do ostalega popolnoma na novo.

“Če oseba ne gre skozi procese lastne tranzicije, sprejemanja in umeščanja sebe v družbo in prespraševanja družbenih norm, ji noben kirurški poseg ne bo dal zadovoljstva. In tu je psihološka podpora ključna,” poudarja Plahutnik Baloh.

Proces dobro strukturiran, a le na papirju

Strokovnjaki se strinjajo, da je uradna ustanovitev interdisciplinarnega konzilija, ki je do leta 2020 deloval zgolj neformalno, pomemben korak za področje transspolnosti v Sloveniji. S formalno ustanovitvijo naj bi bila namreč obravnava transspolnih oseb bolj sistemska in bolje strukturirana v skladu z mednarodnimi smernicami. Težava pa je, da se v praksi to ne izvaja, meni Plahutnik Baloh. Tudi izkušnje transspolnih oseb pričajo, da njihove težave z uradno ustanovitvijo transdisciplinarnega konzilija niso izginile.

Po mnenju Lie Bordon postopek tranzicije traja predolgo, poleg tega meni, da ni jasno opredeljen. “Ni jasnih korakov, ki bi jim lahko sledil,” opozarja.

“Prepuščen si odločitvam posameznih zdravnikov in strokovnjakom, ki odločajo, kako bodo ravnali, kam te bodo poslali … In to lahko traja leta … Dejansko se počutiš, kot da si v nekem postopku, v katerem včasih ne veš, ali so ljudje tam zato, da ti pomagajo, ali zato, da ne ravno ovirajo, ampak nekako zavlačujejo celoten proces zaradi neznanega razloga,” pravi Lia Bordon.

Parada Ponosa 2022
Foto : Parada Ponosa 2022 (Borut Živulović/BOBO)

V času tranzicije dvojno življenje

Za transspolne osebe je psihološko najbolj naporno prav čakanje, pravi Plahutnik Blažič. V času tranzicije so namreč transspolne osebe ves čas vmes, “v vakuumu”, svojo izkušnjo opisuje Lia Bordon. “Počasi se začenjaš razkrivati ljudem okrog sebe, ker v neki laži, igri vloge, za katero veš, da ni prava, ne moreš biti. Hkrati pa nisi ne eno ne drugo.”

Če postopek teče brez posebnosti, lahko oseba po beseda Plahutnik Baloh diagnozo pridobi v roku od pol leta do enega leta od prvega pregleda. Najbolj dolgotrajno pa je čakanje od diagnoze do hormonske terapije oziroma še dlje do kirurških posegov, kar lahko traja leta.

Ko čakaš na priznanje spola, se na dnevni ravni spopadaš z zelo neprijetnimi okoliščinami, pravi Aymard. “Ko sem šla v lekarno po hormone, mi je farmacevt dejal, ali gospod ve, kaj so ta zdravila, ali pa nisem mogla prevzeti pošte, ker so mislili, da sem prinesla osebno izkaznico nekega moškega. … Veliko je bilo situacij, ko sem bila nelegitimna, kot da nisem obstajala.”

Sama dolžina procesa medicinske tranzicije je, sodeč po kvalitativnih intervjujih s transspolnimi osebami, sicer odvisna tudi od nekaterih bolj neformalnih dejavnikov, kot je opremljenost transspolne osebe s praktičnimi informacijami glede potrebnih korakov v procesu, pa tudi od nekaterih drugih dejavnikov, kot so predobstoječe ali spremljajoče težave v duševnem zdravju, pa tudi nebinarne identitete, ki se pogosto bere kot znak neodločenosti, kar lahko upočasni ali ustavi proces, pojasnjuje Nina Perger.

“Ne moreš si privoščiti biti iskren,” pravi 27-letni Edi Klobučar, ki je v proces tranzicije vstopil pred petimi leti, trenutno pa v okviru društva Kvartir opravlja vrstniško svetovanje.

Sam se je na postopek pripravljal kar pol leta. “Da sem vedel, kaj reči,” pravi. Zavrnil je tudi vpogled v svojo zdravstveno kartoteko, poleg tega si je samoplačniško spremenil ime, da zdravniki ne bi našli njegove kartoteke, saj je vedel, da bi lahko pretekle izkušnje z depresijo slabo vplivale na izid postopkov.

Vse to se odraža tudi v pomanjkanju zaupanja transspolnih oseb zdravstvenemu osebju, ki ga dojemajo kot nekakšne vratarje. Po besedah Lee Aymard se zaradi dolgotrajnih postopkov, zavlačevanja in zavrnitev nekatere osebe odločijo tudi za nakup hormonov na črnem trgu in si jih dozirajo same, kar seveda pomeni določeno zdravstveno tveganje.

“Občutek imaš, kot da ti delajo lobotomijo”

Edi Klobučar je tranzicijo začel pred petimi leti, pri 22 letih, leto pozneje pa hormonsko terapijo. “Stvari so se samo poklopile in postalo je jasno, kot ena plus ena je dva, zakaj mi performativna ženskost nikoli ni dobro šla. Prej se mi je prej zdelo samoumevno, da tako kot jaz vse punce skrivajo boke, prsi, da imajo rade svoje sošolke, da tudi druge punce razmišljajo, kako je imeti penis … ”

Edi Klobučar
Foto : Edi Klobučar (osebni arhiv)

Z razkritjem staršem in družini je odlašal, saj je pričakoval, da odziv ne bo dober. Ni se motil. “Takrat mi je bilo težko, odselil sem se od doma in pustil faks, da bi se lahko preživljal, ker sem želel biti samostojen.”

Kot pove, v procesu tranzicije od interdisciplinarnega konzilija ni dobil podpre, temveč “le konstatno prespraševanje in opozarjanje, ali mi ne bo zaradi te odločitve žal, in pokroviteljski odnos, češ mi vemo bolje kot ti, ali si trans ali nisi,” pravi.

“Občutek imaš, kot da ti delajo lobotomijo in jih moraš prepričati, da boš dovolj trans, da boš karkoli dobil.”

“A odločamo o svojem telesu in zavedamo se, da to, da si gremo recimo operirati telo, ni nekaj majhnega, tega si lotimo, ker si življenja drugače ne znamo predstavljati. Ni mi žal, da sem šel na zgornjo operacijo (mastektomija, op. a.), saj je bilo je mučno in boleče nositi steznik osem ur na dan …”

Tudi proces hormonske terapije ni lahek, je kot nekakšna druga puberteta, pravi Klobučar. “Nihče te ne pripravi, da boš imel izbruhe jeze, in na to, kako se pomiriti, preprečiti panični napad …”

Težav z nasiljem ali diskriminacijo na srečo nikoli ni imel, dobil je le nekaj neprimernih opazk ali nenavadne komentarje. “A če si queer oziroma LGBT oseba, so to stvari, ki te še najmanj prizadenejo, saj si nanje že odporen.”

Kako je pri mladoletnih?

Kot smo že omenili, v nevladnih organizacijah Legebitra in Transakcija opažajo, da se v zadnjih letih za tranzicijo odloča vse več mladoletnih oseb. K upadanju starosti gotovo pripomorejo večja ozaveščenost in dostopnost do informacij, prek tega pa večja možnost prespraševanja lastne identitete. Tudi družba je postala vseeno bolj odprta in vsaj deloma dopušča, da osebe živijo življenje, s katerim so zadovoljne, medtem ko so mnoge prej vse življenje trpele, razlaga Plahutnik Baloh.

Za mladoletne je postopek medicinske tranzicije precej drugačen, veliko bolj dolgotrajen in veliko bolj je vanj vključena vsa družina, če je to le mogoče. Od lani velja, da mladoletne osebe pred 18. letom hormonske terapije ali kirurških posegov ne morejo prejemati, lahko pa so od približno 15. leta vključene v proces tranzicije. Kot pojasni Plahutnik Baloh, 16-, 17-letniki raje počakajo, da dopolnijo 18 let in se nato vključijo v postopek za odrasle, saj so čakalne dobe pri pedopsihiatrinji, kamor jih najprej napotijo pred polnoletnostjo, izjemno dolge.

“Povedala sva ji, da ji kot starša stojiva ob strani”

“Moj otrok se je rodil kot fant, ampak je ženska. Zajebano za razumet, vem, tudi za mene je bilo,” je na Facebooku pred časom svoj zapis delil Matjaž Odlazek, oče 19-letne Avery.

Avery se je v postopek tranzicije vključila že pred 18. letom, diagnoze še ni dobila. Spola in imena na osebni izkaznici tako še nima spremenjenega, je pa že v procesu hormonske terapije. “Trenutno ji je najbolj pomembno, da jo naslavljamo kot žensko, da uporabljamo ženske zaimke. Namerava pa iti do konca, torej spol spremeniti tudi operativno,” pojasni njen oče.

Avery z mamo
Foto : Avery z mamo (osebni arhiv)

Avery je staršema povedala, da je ženska, ko je bila stara 14 let. “Na začetku je bil šok, kakšno uro je trajalo, nato pa smo se zbrali, pogovorili, se zjokali. Z ženo sva ji povedala, da ji ne glede na vse stojiva ob strani,” pove njen oče.

Pravi, da za to, da takšno novico predelaš in sprejmeš, ni treba zbrati posebne moči.

“Če si normalen starš, si otroku v podporo. Nekateri imajo težave s sprejemanjem, a jasno je, da svojega otroka ne postaviš pred vrata samo zato, ker želi biti to, kar je,” poudarja.

Matjaž Odlazek
Foto : Matjaž Odlazek (osebni arhiv)

Tudi odziv širše družine in prijateljev je bil pozitiven, v srednji šoli so se občasno pojavile zmerljivke, a to se lahko zgodi vsakemu, pripoveduje Odlazek. “Z ženo naju je bolj skrbelo, da ne bi bilo fizičnega nasilja, a k sreči ga ni bilo.”

Staršem, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah, pa svetuje, da ne odreagirajo na prvo žogo, temveč da zadevo najprej premislijo. “S strpnostjo, razumevanjem in poslušanjem svojega otroka se da kar precej narediti.”

Družina Odlazek o tem javno govori in osvešča in je lahko s tem, kako sprejemati svojega otroka, kako biti podporen in dober starš, zgled drugim staršem transspolnih oseb; prav s svojim zgledom lahko morda pomaga marsikateri drugi družini, drugemu staršu, ki se sooča s podobno situacijo.

Stanje v Sloveniji podobno kot drugod

Kljub težavam, o katerih poročajo tisti, ki se s transspolnimi osebami ukvarjajo, in transspolne osebe same, se Slovenija po podatkih mednarodne nevladne organizacije Transgender Europe, ki vsako leto objavi zemljevid stanja transspolnih pravic po svetu, umešča razmeroma povprečno. “To pa ne pomeni nujno, da gre Sloveniji izrazito dobro, še posebej s praktičnega vidika,” meni Perger.

Nekatere države, kot je Madžarska, so celo popolnoma ukinile možnost pravnega priznanja spola, druge pa bolj ali manj stagnirajo, in Slovenija je po mnenju Nine Perger ena od njih.

Po mnenju Plahutnik Baloh je sicer sistem boljši, kot je bil pred petimi leti, “absolutno pa daleč od tega, da bi bil optimalen in da bi osebe dobile, kar bi potrebovale”.

zemljevid stanja transspolnih pravic po svetu
Foto : Z emljevid stanja transspolnih pravic po svetu (TGEU)

“Pravno priznanje spola ne sme biti pogojeno z medicinsko diagnozo”

Da bi se stanje še izboljšalo, bi morali po mnenju Nine Perger, Lee Aymard in Blažke Plahutnik Baloh namesto obvezne pridobitve diagnoze transseksualizma kot pogoja za pravno priznanje spola vpeljati princip samoidentifikacije. O tem sicer že dolga leta velja tudi širši konsenz v transskupnosti.

To pomeni, da v pravno priznanje spola ne bi bila več vpletena medicina, temveč bi šlo izključno za administrativni postopek, s čimer bi naredili pomemben korak stran od patologizacije in medikalizacije transspolnosti. Sistem samoidentifikacij je trenutno v veljavi v devetih članicah EU (Belgija, Danska, Islandija, Irska, Luksemburg, Malta, Norveška, Portugalska, Švica), razloži Perger.

Hkrati pa bi bilo po njenem mnenju smiselno razmisliti o institucionalizaciji tretje kategorije spola, ki jo nekatere druge države, kot sta Malta in Islandija, že prepoznavajo z uvedbo tretjega spola, ki je na dokumentih označen kot spol X.

TransMisija V (2018) - prvi javni shod za pravice transspolnih oseb v Sloveniji
Foto : TransMisija V: prvi javni shod za pravice transspolnih oseb v Sloveniji, ki je potekal leta 2018. (Žiga Živulović jr./BOBO)

“Ne obstajajo le Adami in Eve, princi in princese”

Poleg uvedbe procesa samodeterminacije bi bilo po mnenju sogovornic, kot že omenjeno, treba uvesti tudi brezplačno psihološko podporo v procesu medicinske tranzicije ter olajšati in poenostaviti postopke pravnega priznanja spola in medicinske tranzicije. Po besedah Plahutnik Baloh so mednarodne smernice dobro napisane, “in če bi jim sledili, bi bil proces dokaj urejen”, pravi.

V idealnem primeru bi po njenem mnenju morali imeti dva vzporedna konzilija, da bi tako lahko transspolne osebe pridobile tudi drugo mnenje, kar trenutno ni mogoče. Specialisti v konziliju pa bi se morali posvečati le transspolnim osebam, medtem ko v trenutnem sistemu transspolni čakajo v istih vrstah kot vsi drugi pacienti.

Ena ključnih stvari, ki lahko našo družbo naredi bolj odprto za vse LGBTIQ+ osebe, je tudi boljše informiranje in ozaveščanje, kar bi morali začeti že v osnovnih šolah, poudarja Aymard. “Če se v družbi učiš, da obstajajo ljudje, ki spremenijo spol, da ima narava veliko več domišljije kot naše pravljice, v katerih obstajajo le Admi in Eve, princi in princese, bo tudi družba bolj odprta,” meni.

Poleg ukrepov sistemske narave in ozaveščanja pa Lia Bordon dodaja, da bi bilo zelo dobro, če bi ljudje “vsaj malo odpirali srca, vsaj malo prisluhnili zgodbi transsspolnih in se ne omejevali na splošne definicije in strahove”. “Različnost družbo bogati in transspolne osebe smo lahko zelo, sicer zelo majhen, a pomemben delček, ki to družbo obogatimo na poseben način.”

Transspolnost je pogosto politično polarizirana tema, ki ustvarja občutek, da obstaja velik konflikt o tem, kaj naj kot družba s pravicami transspolnih oseb naredimo. A raziskava iz Velike Britanije, narejena na vzorcu 5000 oseb, je pokazala, da tema transspolnosti v splošnem ni tako pereča tema, kot jo radi predstavljajo v političnem polju. Večina – med mlajšimi celo tri četrtine – jih na primer zagovarja, da se o transspolnosti več govori tudi v izobraževalnem sistemu. Zdi se torej, da, vsaj v Veliki Britaniji, konflikt okoli transspolnosti ni toliko stvar dejanskih nesoglasij med ljudmi, temveč bolj rezultat politične instrumentalizacije pojava transspolnosti, meni Perger.

Lia Bordon po tranziciji: v življenje se je naselilo veselje do življenja

Tranzicija je v življenje Lie Bordon, kot lahko preberete v daljšem intervjuju, prinesla več miru, jasnosti in veliko več načrtov za prihodnost. “Bistveno bistveno lažje je živeti. Predvsem se je v življenje vrnilo, naselilo veselje do življenja, česar v zadnjih štirideset letih nisem poznala,” pravi.

Vsem, ki se podajajo na pot tranzicije, zato sporoča, naj ne obupajo. “Težko je narediti tranzicijo, tudi živeti kot transspolna oseba ni enostavno, vendar je neizmerno nagrajujoče in edino življenja vredno.”

“Moje prejšnje življenje je bilo životarjenje, sedaj pa živim.”

Parada Ponosa 2022
Foto : Parada Ponosa 2022 (Borut Živulović/BOBO)

Se obetajo spremembe? Pristojna ministrstva in konzilij odgovarjajo:

Ali pristojne institucije načrtujejo spremembe, ki bi izboljšale življenje transspolnih oseb, olajšale postopek tranzicije, rešile težave, s katerimi se morajo spopadati? Zato smo se obrnili na ministrstvo za zdravje (MZ), ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in interdisciplinarni konzilij. Na MDDSZ pravijo, da se je medresorska komisija za preučitev ureditve spremembe oziroma pravnega priznanja spola nazadnje sestala marca lani in da odločitev, katero pot bo ubrala Slovenija pri urejanju tega vprašanja (sistemska ureditev v posebnem zakonu, sprememba zdajšnje zakonodaje ali natančna opredelitev protokolov obravnave ob nespremenjeni zakonodaji), še ni bila sprejeta. Na MZ ocenjujejo, da je v Sloveniji “za zdravstveno obravnavo transspolnih oseb dobro poskrbljeno”.

Dr. Peter Zajc, član interdisciplinarnega konzilija, nam je odgovoril, da se zavedajo “trpljenja oseb s spolno disforijo, zato nudimo ne samo diagnostiko, ampak tudi psihiatrično in psihološko pomoč”. Pravi, da kontinuirano spremljanje s psihoterapevtsko podporo izvajajo trije specialisti, vsi člani konzilija, socialni delavci, ki delajo na Centru za mentalno zdravje, pa se vključujejo ob potrebi po socialnih intervencijah. “Obravnava spolne disforije je zelo individualen proces, zato generalnega protokola ni. Sledimo smernicam Svetovnega združenja za transspolno zdravje (WPATH), ki jih vsem osebam in njihovim svojcem tudi jasno predstavimo.”

Pravi, da se tako kot celotno zdravstvo tudi oni srečujejo s pomanjkanjem resursov, zato vse težje obravnavajo vse večje število oseb, ki se želijo vključiti v obravnavo. “Razumemo, da je v naravi spolne disforije, da  osebe želijo čim hitrejšo razrešitev stiske skozi postopke medicinske tranzicije, a je naša naloga, da informiramo, da je tranzicija pot, ki zahteva svoj čas. V tem smislu jih spodbujamo, da prihajajo na pogovore tudi potem, ko dobijo napotnice za medicinske postopke tranzicije, a žal opažamo, da se mnogi za to ne odločijo in se v naše programe dolgotrajnega spremljanja ne vključujejo.” Dodaja, da dopušča možnost, da nekatere osebe poiščejo psihoterapevtsko pomoč tudi “zunaj naše službe”. “Gotovo pri nas ni mogoče pričakovat tedenske psihoterapevtske seanse, a se podporna psihoterapija povsem ustrezno izvaja tudi v mesečnih intervalih,” še pove.

zdravnik
Foto : PROFIMEDIA

Lia Bordon pa nam neposredno iz svoje izkušnje pove, da ji tega, da naj bi bila psihološka pomoč na voljo, sploh ni nihče povedal, “rečeno mi je bilo celo, naj si sami najdemo družinsko terapevtko zaradi otrok”. Od transspolnih oseb, ki jih pozna, tudi nihče nima psihološke podpore tam.

Tudi Lea Aymard je doslej slišala le za eno osebo, ki je po tem, ko je prejela diagnozo transseksualizma, obiskala psihološko podporo v okviru konzilija. Po njenem mnenju bi bilo ključno, da psihološke podpore ne bi izvajali člani konzilija, temveč nekdo zunanji, ki bi si ga po možnosti izbrali sami. Težko se je namreč odpreti osebi, ki ima nad tabo veliko moči, ki odloča o tebi in v pogovoru išče predvsem patološkost, meni Aymard. Poleg tega bi moralo biti strokovnjakov, ki nudijo psihološko podporo, več, v takšni zasedbi namreč po njenem mnenju sploh ne morejo zagotavljati ustrezne podpore. Osebe v postopku tranzicije namreč potrebujejo pomoč takoj in v krajših intervalih, mesec ali celo več mesecev čakanja vsekakor ne pomaga.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.