Raziskave kažejo, da imajo nekdanji poklicni nogometaši povečano tveganje za razvoj demence in nekaterih drugih nevrodegenerativnih obolenj. Vzrok naj bi bili pogosti udarci žoge v glavo. In medtem ko se nevrologi sprašujejo, ali je igranje z glavo res nujen del nogometne igre, vodilni v nogometu tega ne vidijo kot velik problem. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je v intervjuju za N1 prejšnji teden odgovarjal tudi na vprašanja v zvezi z možganskimi poškodbami zaradi igranja z glavo v nogometu. Izrazil je prepričanje, da igranja z glavo ni treba omejevati in da gre za problem, ki so ga povzročile starejše, usnjene žoge.
“Vem, da nekatere študije kažejo na določene probleme,” je v intervjuju za N1 dejal Čeferin, a hkrati podvomil, da so te ugotovitve relevantne za današnji čas. “Mislim, da bi te študije morale biti prilagojene sedanjemu času. Ko sem bil sam mlad, smo igrali nogomet z žogo, ki se je ob dežju napila vode in je tehtala vsaj 5 kilogramov. Danes so žoge drugačne, lažje, treba bi bilo narediti realno študijo. Ampak to, da bi prepovedali udarce z glavo, je po mnenju naših nogometnih in zdravstvenih strokovnjakov nesmiselno.”
“Nedolgo nazaj so trdili, da problema sploh ni”
Intervju smo poslali škotskemu nevrologu prof. dr. Williamu Stewartu z Univerze v Glasgowu, vodilnemu strokovnjaku za možganske poškodbe nogometašev in avtorju več študij, v katerih s sodelavci opozarja na tveganje, ki ga predstavlja igranje z glavo. “Izjave v vašem intervjuju kažejo, kako slabo informirani so tisti v vrhu športa, katerih vloga je tudi varovanje zdravja in dobrobiti igralcev na vseh ravneh igre,” nam je odpisal.
Po njegovem mnenju gre pri zanikanju problema igranja z glavo v nogometu za klasično izmikanje odgovornosti in zmanjševanje problema. “Ne tako dolgo nazaj so vodilni v nogometu trdili, da problema sploh ni. Ko smo z raziskavami dokazali, da imajo upokojeni nogometaši velik problem z demenco in podobnimi obolenji, pa so argument spremenili v ‘ok, očitno je to včasih bil problem, a nič več’.”
Novejše žoge niso nič bolj varne
Res je, da so starejše usnjene žoge v mokrem vremenu postale nekoliko težje, je zapisal. A dodatna teža je bila, kot je poudaril, malenkostna. Teža nogometnih žog v suhih pogojih pa je bila tako včasih kot danes med 400 in 450 gramov. “Drugače povedano, govorjenje o 5-kilogramski žogi je popoln nesmisel.”
Pri tem nas je opozoril na raziskavo strokovnjakov za balistiko z njegove univerze, ki so ugotovili, da novejše sintetične žoge, kar zadeva udarce v glavo, niso nič bolj varne od starejših. “Ko so bile žoge zaradi vode težje in manj prožne, so potovale počasneje,” je pojasnil Stewart. “Po zakonih fizike malenkostno večja teža sicer malenkostno poveča silo udarca, a se hkrati sila spreminja s kvadratom hitrosti. Torej hitrejše (lažje) žoge priletijo z večjo silo kot počasnejše (težje) žoge in povzročijo več škode.” Prav tako, je opozoril dr. Stewart, je danes na najvišji ravni nogometa več igranja z glavo kot pred desetletji. “Več udarcev z glavo, hitrejše žoge, močnejši udarci – tveganje za poškodbe je danes verjetno še večje kot pred 50 leti.”
V podkrepitev svojih argumentov nam je poslal raziskavo, v kateri so primerjali tveganje nogometašev za razvoj nevrodegenerativnih bolezni po igralnem položaju, dolžini kariere in obdobju igranja. “Tveganje je ostalo nespremenjeno tudi pri igralcih iz obdobja, ko so že bile v uporabi t. i. moderne žoge iz sintetičnih materialov.”
“Kirurgi lahko naredijo novo koleno. Novih možganov ne morejo”
Čeferin je v intervjuju problem igranja z glavo skušal relativizirati tudi z omembo drugih športov in poškodb, denimo okvar hrbtenice pri košarkarjih. “Nogomet uničuje tudi kolena, jasno,” je zapisal Stewart. “A kirurgi lahko naredijo novo koleno. Novih možganov ne morejo.”
Kot največjo zdravstveno težavo v nogometu je Čeferin sicer izpostavil problem preobremenitve organizma in nenadnih srčnih zastojev. “Zaradi tega ljudje umirajo in umirajo v trenutku.” Naznanil je tudi izobraževalno kampanjo Uefe za uporabo srčnega defibrilatorja.
A dr. Stewart se z njegovimi argumenti ne strinja. “Da, nenadni srčni zastoji pri nogometaših so tragedije, a kako pogosto se dogajajo? K sreči so dokaj redki. Nevrodegenerativne bolezni pa se po naših podatkih pojavijo pri do približno 30 odstotkih nekdanjih poklicnih nogometašev. Rekel bi, da je to bolj pereč zdravstveni problem v nogometu.”
Z zatrjevanjem, da gre za problem iz preteklosti, odgovorni v nogometu po mnenju dr. Stewarta dejansko sporočajo, da “gre za problem sedanjosti, s katerim se ne želijo ukvarjati in ki bo ta šport obremenjeval še vsaj nadaljnjih 20–50 let, kolikor bo trajalo, da se možganske spremembe zaradi današnje igre izrazijo. Morda računajo, da njih do takrat že dolgo ne bo več. Na koncu bodo po mojem mnenju o tem presojala sodišča. Znanost je že priskrbela dokaze.”
