Pirc Musar: Zgodovina nas uči o vlogi pogumnih ljudi pri ustvarjanju tektonskih premikov

Prireditev pod častnim pokroviteljstvom predsednice Nataše Pirc Musar z naslovom Glasovi preteklosti, opomin sedanjosti, sanje prihodnosti, ki jo je pripravila Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je povezala nekdanje internirance, politične zapornike, izgnance in ukradene otroke.

Udeleženci tradicionalno s kulturnim programom ohranjajo spomin na 12.000 ubitih slovenskih rodoljubov ter opominjajo na pomembnost tovarištva, solidarnosti in pravičnosti.

Tudi predsednica je v govoru poudarila nujnost ohranjanja dediščine odporniškega gibanja. "Zgodovinska dejstva nas učijo o vlogi pogumnih ljudi pri ustvarjanju tektonskih premikov," je poudarila. Družba po njenih besedah ne sme dopustiti pozabe grozodejstev, razčlovečenja in teptanja dostojanstva.

"Okupator človeku lahko odvzame dom, svobodo in premoženje, nikoli pa mu ne more vzeti bistva v srcu in duši," je dodala.

Antonija Tončka Senčar je častna občanka občine Piran, kjer živi že več kot 70 let. Nacisti so jo kot šestletno deklico skupaj z družino iz Brežic izgnali v štiri nemška taborišča v Šleziji. Senčar je vsa taborišča leta 2011 ponovno obiskala in svojo življenjsko zgodbo natančno opisala v knjigi. Najtežje trenutke povezuje z ukinitvijo slovenskega jezika in zaprtjem šole konec septembra 1941.

"Kadar okupator narodu enkrat vzame jezik, takrat vsi vedo za dokončno obsodbo naroda na propad," se je za STA spomnila očetovih besed nekdanja izgnanka.

Fašistični okupatorji so otroke vzgajali za bodoče delavce ter jim prepovedovali čustva. Taboriščniki niso smeli jokati ob žalosti niti kazati veselja. Po osvoboditvi Rdeče armade je pot domov trajala dolgih šest tednov, je dejala.

"Vlada in zunanja politika ne prepoznata genocida"

Danes Senčar z veliko bolečino spremlja dogajanje na Bližnjem vzhodu in kritizira uradno slovensko zunanjo politiko. "V Gazi vlada grozota. Vlada in zunanja politika ne prepoznata genocida ter še naprej podpirata prelivanje krvi," je opozorila.

Spomine na vojno nasilje je za STA delil tudi Janez Žmavc. Nemški vojaki so ga pri desetih letih aretirali in ločili od družine. Mati in sestra sta končali v taborišču Auschwitz, njega pa so premestili v prehodno taborišče pri Gradcu.

"Nemci so nas hitro ločili po spolu in starosti, saj so tako lažje izvajali program ponemčevanja," je dejal. 20 let je vodil društvo taboriščnikov ukradenih otrok. Člani društva so v tem obdobju posneli tri dokumentarne filme in postavili številna spominska obeležja. Žmavc danes obžaluje nepoznavanje zgodovine in izkrivljanje zgodovinskih dejstev, ki prihajajo z vrha države.