Letošnja sezona gobarjenja, ki se je začela sredi avgusta, je po vseh ocenah slaba, je pojasnila Veronika Tratnik iz Gobarsko mikološkega društva Ljubljana. Tudi na splošno je izplen gobarjev zaradi vplivov podnebnih sprememb vedno slabši. V Sloveniji imamo največ gob na Štajerskem.
Jesensko obdobje je čas za nabiranje kostanja, pa tudi gob, zato te dni v gozdovih srečujemo kar precej ljudi, ki s pletenimi košarami v rokah iščejo kaj dobrega za pod zob.
Nabiralniška sezona naj bi bila v polnem teku. Spletna omrežja sicer vsakodnevno preplavljajo objave oseb, ki se hvalijo s svojim “izplenom,” v resnici pa letošnje leto žal ni postreglo z bogato gobarsko bero.
Brez dežja ni gob
Ekipa N1 se je odpravila v gozd, kjer nam je Veronika Tratnik iz Gobarsko mikološkega društva Ljubljana pojasnila vse podrobnosti ljubiteljskega nabiranja gob. Kot je dejala, je letošnja sezona po vseh ocenah in zbranih informacijah ena slabših.
Glavni vzrok za to je pomanjkanje padavin. Saj veste, kadar nekaj hitro raste, rečemo, da raste kot goba po dežju. Če dežja ni, tudi gob ni. “Poleti smo imeli težko vročino in sušo. Posledično tudi ni bilo pravih pogojev za gobjo rast,” je povedala sogovornica.
Vremenski ekstremi
Po izkušnjah Tratnik je bilo pred desetletji gob dejansko precej več. Kot enega od razlogov za slabšo rast navaja nenadne temperaturne prehode.
“Vsi ekstremi so slabi, na primer hiter prehod z visokih temperatur na skorajda zimske. Za rast gob je izrednega pomena, da noči niso prehladne. Dogaja se, da so temperature čez dan primerne, lahko tudi dežuje in je dovolj vlage, ampak če je noč prehladna, gobe ne morejo uspevati,” je pojasnila.
Onesnaženost in naval gobarjev
Tratnik je dodala, da k zmanjšani rasti gob prispevajo tudi podnebne spremembe, onesnaženost zraka in masovno nabiranje. Po drugi strani, vsaj tako meni Tratnik, pa zmerno nabiralništvo nima negativnega vpliva na rast.
“Masovno gobarjenje zagotovo ni dobrodošlo, toda če oseba nabira gobe na pravilen način, torej s košaro, lahko na neki način prispeva k njihovi rasti. Tudi nabrane gobe namreč oddajajo trose. Poznamo celo primere, ko je gobar pomagal določenim gobjim vrstam, da so s širjenjem trosov prek košarice razširile teren svojih rastišč,” je izpostavila.
Sogovornica je ob tem poudarila, da gre pri rasti gob za večplastno problematiko. Po njenem mnenju je težko presoditi, zakaj gobe ne uspevajo. “Lahko izpostavimo tudi neprimerno gospodarjenje z zemljišči, ki ni v skladu z naravnimi cikli. Nepravilna košnja travnikov, uporaba umetnih gnojil in pesticidov, neumestno izsekavanje gozdov – vse to ima negativne posledice za gobe. V gozdovih se sicer ne gnoji, je pa tam lahko onesnažen zrak. Gobe so občutljive na kemikalije,” je še opozorila Tratnik.
V nekaterih vrstah še vedno odtis Černobila
Ob tem velja omeniti tudi jedrsko nesrečo v Černobilu. Leta 1986 so se radioaktivni delci ob odsotnosti primerne zaščite reaktorjev razširili na območje celotne vzhodne Evrope. Radioaktivni oblak so vetrovi zanesli tudi do Slovenije. Ali je jedrska nesreča pred petintridesetimi leti vplivala na pojavnost gob? Tratnik je dejala pravi, da ni.
“Je pa vplivala na to, da so se določene vrste gob, pa tudi zelenjave, naužile radioaktivnih snovi, prisotnih v zemlji. Zlasti miceliji kostanjastega gobana, vijoličastih bledivk in pšeničnih koprenk so vsrkali enormne količine radioaktivnih snovi. To so znanstveno dokazali na Institutu Jožef Stefan,” je opozorila Tratnik.
Kot je še dejala, je med prebiranjem strokovnih člankov zasledila, da je razpolovna doba cezija-137 trideset let, kar pomeni, da se količina radioaktivne snovi po tem obdobju zmanjša za polovico. “Te vrste so še vedno kontaminirane, zato je priporočljivo, da se jih ne nabira oziroma se jih uživa v minimalnih količinah. Seveda pa je treba poudariti, da so se takratnega sevanja navzele vse gobe. Razlika je samo v tem, da so bile nekatere vrste bolj, druge pa manj toksične,” je še dodala.
Rana ura, polna košara
Glavna sezona nabiranja gob načeloma traja od druge polovice avgusta pa vse do sredine decembra, kadar so vremenske razmere kolikor toliko prizanesljive. Ob kateri uri dneva pa je najbolje nabirati gobe? Tratnik je dejala, da je to glede na naravne pogoje popolnoma vseeno, lahko jih pobiramo tudi sredi noči. “V glavnem pa se nedeljski gobarji v gozd odpravijo že ob zori, kar pomeni, da za nabiralce, ki se na teren podajo šele pozno popoldne, ne ostane prav veliko gob,” je izpostavila.
Kakšne so gobe v Sloveniji?
Dejstvo je, da v Sloveniji nabiranje gob velja za zelo priljubljeno jesensko dejavnost, kljub temu pa se nam večkrat zastavlja vprašanje o kakovosti nabranih gob. Tratnik je poudarila, da je težko oceniti, ali je goba kakovostna ali ne.
“Na prvi pogled je lahko goba mlada, zdrava, nič črviva … Zavedati se je treba predvsem tega, v kakšnem okolju nabiramo gobe, se pravi, ali je okolje onesnaženo s kemikalijami, ali je prisotna onesnažena podtalnica, ali so v bližini divja odlagališča in tako naprej. Vse to lahko vpliva na kakovost gob. Kar zadeva to, bistvenih razlik med državami ali območji ne bi izpostavljala. Gre bolj za ‘kemične’ lastnosti gob. Nekakovostno gobo lahko nabereš tudi sredi kakšnega rezervata, sploh če je okolica (nepričakovano) onesnažena. Problematična so zlasti divja odlagališča. V tem primeru ime ‘naravni park’ ali ‘rezervat’ ne pomeni veliko,” je povedala.
Zaščitene in užitne vrste
Ob vprašanju, kje v Sloveniji raste največ gob, je Tratnik poudarila, da gre za občutljivo vprašanje razkrivanja gobarskih terenov.
“Gre za precej neetično vprašanje. Tega ne pravim zato, ker bi imela v mislih konkurenco med nabiralci, ampak zaradi tega, ker ob razkritju podatkov ljudje potem množično obiskujejo določene terene, poberejo vse gobe, ki jih vidijo, zraven pa še uničujejo naravo. Če že moram odgovoriti, bi izpostavila štajerski konec, pa tudi Dolenjsko. Konkretnih krajev pa ne bi omenjala,” je dejala.
V Sloveniji poznamo približno petdeset res kakovostnih jedilnih vrst gob in enainštirideset zaščitenih vrst. Ker so si nekatere gobe med seboj precej podobne, lahko gobar nevede pobere tudi kako zaščiteno vrsto. “Kar zadeva gobane, ni ekstremno podobnih vrst. Lahko pa izpostavim knežje mušnice oziroma karžlje. Ti so zelo podobni strupenim rdečim mušnicam. Nekdo se lahko nevede zastrupi, če naleti na ogoljeni različek rdeče mušnice. Pri tem naj še povem, da je karželj v naši državi zaščitena vrsta,” je izpostavila.
Priporočila za termično obdelavo
Gobe je treba ne samo pravilno nabrati, temveč tudi pravilno shranjevati. Tratnik je izpostavila, da določene užitne vrste nekateri uživajo tudi surove, vendar se je treba zavedati, da so gobe še precej neraziskano področje. “Zlasti iz Japonske, Kitajske in ZDA prihajajo sveže informacije, da znanstveniki v jedilnih gobah odkrivajo kemične spojine, ki niso smrtno nevarne, vendar za organizem niso priporočljive,” je dodala.
Določene vrste gob pa je v vsakem primeru treba toplotno obdelati, da postanejo užitne. Gre za tako imenovane pogojno užitne vrste. Mednje spadajo rdečkasta mušnica in lupinarji. “Te gobe vsebujejo posebne krvne strupe, ki se razgradijo šele ob termični obdelavi. Na ta način postanejo primerne za uživanje. Gobe lahko vsebujejo tudi različne mikroorganizme, od bakterij do mikroskopsko majhnih parazitov, ki niso ravno dobrodošli za naše telo. Zato priporočam, da se vse gobe najprej termično obdela, vsaj na hitro pri 70–80 stopinjah Celzija. Lahko izbiramo med praženjem in kuhanjem,” je svetovala Tratnik.
Pri shranjevanju so priporočila podobna. Če nameravate gobe hitro porabiti, jih lahko dobro očiščene zapakirate in zamrznete kar surove, če pa bodo v zamrzovalniku dlje časa (priprava ozimnice), jih je treba najprej blanširati, da zakrknejo in spremenijo barvo, nato pa jih dobro odcediti in jih zapakirati v PVC-vrečke, iz katerih iztisnemo odvečni zrak. Blanširanje namreč zaustavi delovanje encimov, ki gobje meso razgrajujejo tudi v hladnem temperaturnem območju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje