Enega zadnjih dni kopališča Ilirija, kot ga poznamo, smo preživeli z ilirijani – zvestimi kopalci in gradniki skupnosti, ki je kopališče vse do zadnjega dne ohranjala pri življenju. Staro kopališče je po 92 letih namreč zaprlo svoja vrata, še letos pa naj bi se začela prenova v nov športni center. Na Iliriji so trije zdravniki, pravijo ilirijani: zrak, voda in sonce.
Ob prihodu pred kopališče Ilirija je bila železna roleta pred vhodnimi vrati spuščena. Z besedami “zastor je padel”, je prizor opisal Tomaž Potza, eden najstarejših ilirijanov, ki na kopališče zahaja že približno osemdeset let.
Ilirija je namreč s 5. septembrom vrata zaprla za širšo javnost, prejšnji teden pa so na kopališču še zadnjič zaplavali klubski plavalci. Na mestu, kjer kopališče stoji, naj bi okrog novega leta začeli graditi Športni center Ilirija. 35-milijonski projekt, ki ga je zasnoval arhitekt Peter Lorenz iz avstrijskega biroja Lorenz Ateliers, naj bi bil po napovedih dokončan do leta 2024.
Zastor pred Ilirijo je padel. (Denis Sadiković/N1)
“Pojem malomeščanske Ljubljane”
“Bazen je star 92 let. Jaz sem bil prvič tukaj leta 1940, star dobra štiri leta v majhnem bazenu. Potem smo še pod italijansko okupacijo lahko hodili sem, pod nemško nič več, in kasneje spet po koncu vojne kot mulci,” se spominja 85-letni Tomaž, ki pravi, da je bila Ilirija “pojem malomeščanske Ljubljane”.
“Ko je bilo kopališče narejeno – takrat se jaz še rodil nisem – je bilo to najmodernejše kopališče na Balkanu. Narejeno je bilo po vzoru nekega dunajskega kopališča. In potem so se ljudje navadili, gremo na Ilirijo,” opisuje Tomaž.
“Na začetku mi voda ni bila preveč všeč, ker je bila mrzla. Takrat ni bilo ogrevanja, kot je danes,” se spominja Tomaž, ki pravi, da so vodo greli le “kopalci in sončna uprava”.
Ilirija je hitro postala center družabnega življenja. “Proti popoldnevu so bila v bazenu že namakalna stojišča, ni se dalo več plavati. Bilo je po sedemsto ljudi, kar je maksimalna kapaciteta, pa jih je bilo včasih tudi več. Temu primerno so bili najbrž tudi higienski pogoji malce slabši, ampak je kar delovalo,” se spominja Tomaž.
Eden najstarejših ilirijanov Tomaž Potza. (Denis Sadiković/N1)
Bloudek med zasnovo upošteval tudi premikanje vetrov
Ilirijo so leta 1929 zgradili na pobudo inženirja Stanka Bloudka, pri zasnovi je sodeloval mestni stavbenik Miroslav Zupan. Izgradnja modernističnega objekta, ki je hitro obveljalo za enega najmodernejših kopališč na širšem območju, je stala pet milijonov tedanjih dinarjev, od tega pa je dva milijona prispeval Bloudek sam, ker se je zavedal, kako močno so plavalci potrebovali zunanji bazen. Svoj delež kopališča je po pričanjih ilirijanov kasneje podaril mestu Ljubljana.
Ilirija je imela ob zunanjem olimpijskem bazenu še skakalni stolp, več skakalnic, kabine in prho, pa tudi frizerja in pedikerja. Po besedah današnjih ilirijanov, je Bloudek med zasnovo kopališča upošteval celo premikanje in mešanje vetrov, ki na kopališče pihljajo z bližnjih hribov in plavalčevemu vdihu dodajajo svežino.
Danes je vhodno pročelje kopališča z vrati in okni spomeniško varovano, nad vhodom pa je dolgo stal tudi znameniti bronasti kip plavalke (avtorja Franceta Goršeta), ki so ga neznanci leta 2007 ukradli.
Ilirijo je odlikoval tudi skakalni stolp. (Denis Sadiković/N1)
Trije zdravniki: zrak, voda in sonce
Deset-, pet-, tri- in eno-metrsko skakalnico so ob prenovi konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja porušili, saj je zaradi statične elektrike od bližnje železniške proge začela razpadati. “Mi mulci smo bolj z metrske skakali, tri še mogoče, z višjega pa tudi ta stari niso pustili,” se spominja Tomaž.
Ko se danes ozre v preteklost, se začudi, da mu je mama pustila, da je kar sam s “klapo” zahajal na kopališče. Je pa vedno govorila, da imaš na Iliriji tri zdravnike: zrak, vodo in sonce.
Tomaž je na Iliriji zaplaval še preden je prvič okusil morje, tudi v kasnejših letih pa je poletja pogosto raje preživljal na kopališču, kot da bi se odpravil do obale. “To je prijazen zalivček v jugozahodnem delu Ljubljane,” se pošali.
Tušarice in kopalke iz dveh pionirskih rutic
Tomaž se spominja tudi žensk, ki so na kopališču nadzorovale količino tople vode, ki so jo obiskovalci lahko porabili med tuširanjem. Klicali so jih tušarice. “To so bile kar stroge gospe. Saj veste, ko daš nekaterim oblast v roke, jo zelo radi izkoristijo do konca,” opiše.
Kot pravi, je bil zelo strog tudi gospod, ki je v njegovi mladosti nadziral vstop v kopališče. “Je bil pa pravičen. Ko sem izgubil ključek od male omarice, sem moral plačati kavcijo, ko pa so vodo zamenjali, so ključek našli in kavcijo sem dobil nazaj. Na tisti omarici, od katere sem izgubil ključek, je takoj zamenjal ključavnico, da ne bi kdo s tistim ključkom šel in kaj ukradel. Sem in tja se je tudi to dogajalo. Včasih so bile že kopalke nekaj posebnega … To zmeraj povem, da sem imel ene prvih minimalk, ki so bile sešite iz dveh pionirskih rutic. Teta je še malo podložila in takrat smo temu rekli minimalke.”
Prvi notranji ogrevani bazen v Jugoslaviji
Kasneje so Iliriji dodelali tudi prvi notranji ogrevani bazen v Jugoslaviji, ki so ga nehali uporabljati v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.
“Tamle noter si je pa trener Borut Klinec okrušil zob”, se spominja Franci Zabukovec, ko nam razkaže zapuščeni notranji bazen, ob katerem je vidna tudi notranja skakalnica. Franci se je kot upravnik sekretarja Iliriji pridružil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, vse do zadnjih dni pa je bil vzdrževalec bazena.
Prvi ogrevani notranji bazen v Jugoslaviji. (Denis Sadiković/N1)
Takrat je bilo kopališče že močno potrebno obnove – po spominih je bilo treba zamenjati streho, porušiti skakalni strop, urediti kabine in zamašiti razpoke v bazenu. “Ta vrata so hoteli vreči v smeti, jaz pa sem naredil nosilce in zdaj so pod spomeniškim varstvom,” se pohvali Franci.
Tudi za omenjena vrata je načrte narisal Bloudek, po prenovi Ilirije pa naj bi jih simbolno vrnili na vhod v kopališče, kjer so stala tudi v preteklosti, dokler jih niso zaradi številnih vlomov v kopališče umaknili.
“Vsako ploščo smo imeli v rokah,” pojasnjuje Franci, ko se sprehajamo po dveh hodnikih, ki na vsaki strani obkrožata kopališče. “Strehe ni bilo, vse te letve so šle čez naše roke. Večino sem jih podajal gor, kjer sta bila dva pomagača,” opisuje. Večina kopališča je ostala nespremenjenega vse do danes, na določenih mestih je star les dobil le kakšen nov nanos barve.
Krožni hodniki so opremljeni s kabinami za preoblačenje. Obiskovalci Ilirije so kabino – večjo ali manjšo – lahko tudi trajno najeli. Čez razpoke v lesu so mladi plavalci kdaj skušali opazovati dekleta, ki so se preoblačila, se pošali Franci.
Po njegovih spominih je bila najbolj zanimiva kotna kabina. “Ta je bila za vse ljudi, ki so pomagali – to pa je bil cel kolizej ljudi. En je bil šlosar, en vodovodar. Pomagali so delati, nobenemu ni bilo nič težko, ni bilo važno, če je podnevi ali ponoči. Ti ljudje so skrbeli za Ilirijo, imeli so jo za svojo. Če je nekaj počilo, če je nekaj šlo narobe … Pa so v tej kabini tudi spali, kartali in merkali Ilirijo.”
Franci nam pokaže tudi “srce Ilirije” – staro strojnico, v kateri je oprema za vzdrževanje kakovosti vode.
Vidne so stare posodice, s katerimi so v vodo dozirali klor, aluminijev sulfat in modro galico. “To je toliko staro kot Ilirija,” pojasni. Stare mehanizme je kasneje nadomestila nova tehnologija za vzdrževanje, se pa Franci pohvali, da bi tudi s starimi orodji vodo danes lahko ustrezno vzdrževal. “Če danes recimo zmanjka elektrike, vode ne bi zmanjkalo,” poudari.
Pokaže nam tudi sistem, s katerim so ogrevali vodo v bazenu in tuših. Gre za peč na drva z dvema kuriščema, ki ju je Franci pomagal narediti leta 1982. “To pa je moj dom. Če mi je dolgčas, se tukaj noter skrijem,” se pošali.
“Tukaj smo noter metali premog, tukaj pa se je kurilo,” pokaže. Na kuriščih so še vidni ostanki pepela. “Kdaj pa kdaj so se tukaj noter pekli tudi pujski – za določeno ekipo – sem noter namreč ne more priti kar vsak,” pojasni Franci.
Tako imenovano "srce Ilirije". (Denis Sadiković/N1)
Stari sistem za vzdrževanje vode. (Denis Sadiković/N1)
Stara peč na drva. (Denis Sadiković/N1)
Franciju danes ilirijani pripisujejo velike zasluge za kakovost vode na kopališču. “To je njegovo življenje. Res, težko najdeš nekoga, ki bi delal s takšno vnemo, s takšnim užitkom in da bi tudi takšne rezultate dosegal. Objekt je bil zelo slabo vzdrževan, pa je naredil, da spet deluje. In ta voda – lahko jo pijete, res je dobra. Ko zaplavaš, te voda objame,” opiše Tomaž.
“Foter mi pripelje Petra”
Ilirija je obveljala tudi za rojstno mesto slovenskega tekmovalnega plavanja. Iz ljubljanskega sportnega kluba (LSK) je leta 1919 izšla tudi plavalna sekcija, ki danes nosi ime Plavalni klub Ilirija. Plavalna sekcija je v letih izoblikovala veliko uspešnih plavalcev – od Boruta in Darjana Petriča, Draška Vilfana, Toneta Cererja, do Cirila Pelhana, Bojana Zdešarja, Metke Šparovec, Blaža Medveška, Jerneja Godca in svetovnega rekorderja Petra Mankoča.
“Bil sem upravnik sekretarja tamle v pisarni, ko je prišel en gospod z majhnim fantom in vprašal: Kako je pri vas s tem plavanjem? Sem rekel: Ne vem, kako je. Je rekel: Imam enega fanta, ki je že vse probal. Boksal je, smučal, povsod se naveliča. In to je bil Peter. Foter mi pripelje Petra,” se spominja Franci.
Tudi trener v klubu in vodja bazena Valentin Pečaver je Ilirijo obiskoval od mladosti. S ponosom opisuje Poletno plavalno šolo na Iliriji, ki jo v enem poletju obišče več kot 600 otrok. “Letos sta dve punci, ki sta začeli tukaj, že učili plavanje. Prišli sta kot varovanki, bili v varstvu, potem smo jih dali v plavalno šolo, kasneje v selekcijo, zdaj pa sta učiteljici,” opiše enega izmed sklenjenih krogov plavalne šole.
Vodja bazena in trener Plavalnega kluba Ilirija Valentin Pečaver. (Denis Sadiković/N1)
Poletna šola hkrati varstvo otrok
Poletna šola je ob plavalni šoli tudi svojevrstno celodnevno varstvo otrok. Ob kopališču je namreč veliko zunanje travnate površine, pa igrišče za košarko, odbojko na mivki, več igral in hišica na drevesu. Vse potrebno, da otroci dan preživijo na svežem zraku, pod nebom in soncem.
“Letos se je od prvega dne počitnic plavanja učilo več kot sto otrok na teden. Starši so zadovoljni, ker imajo od jutra do popoldneva varstvo s plavalno šolo. Pogosto pravijo, da otroci zaspijo že, ko jih dajo v avto, še preden pridejo domov,” se pošali Valentin.
Območje poletne plavalne šole. (Denis Sadiković/N1)
Za plavalce plavalnega kluba bosta nov pokriti 50-metrski olimpijski in 25-metrski trenažni bazen, ki sta predvidena s prenovo, dobrodošla pridobitev. V načrtih za prenovljeno Ilirijo zunanjega bazena sicer ni, kar pa za klubske plavalce ni toliko bistveno.
“Ker živimo v takšnem podnebju, je zunanji bazen za klub brez veze. Plavalci so tukaj lahko tri mesece, plavalna sezona pa je celo leto, tudi tekme so celo leto,” pojasnjuje Valentin. Po njegovih besedah bi bila za plavalce še boljša kombinacija pokritega bazena, ki mu lahko s pritiskom na gumb po potrebi odpreš streho. “Ampak, to je potem še kakšen dodaten milijonček,” se zaveda.
Kaj bo v prenovljeni Iliriji?
Športni center Ilirija bo po napovedih obsegal pokriti 50-metrski olimpijski in 25-metrski trenažni bazen. Bazenoma bo dodan še Muzej Stanka Bloudka, večja dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjša dvorano za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorana za borilne športe. Napovedana je tudi podzemna garaža s parkirnimi mesti in nova ureditev zelene okolice do parka Tivoli. Novogradnja naj bi sledila zahtevam varovanja kulturne dediščine in ohranila pročelje sedanje stavbe ter bližnji Lattermanov drevored.
Lorenzateliers
Lorenzateliers
Lorenzateliers
Lorenzateliers
Lorenzateliers
Lorenzateliers
Lorenzateliers
Športni center Ilirija, klub Ilirija pa nekje drugje?
Klubski plavalci po zaprtju kopališča Ilirija ostajajo brez lokacije za poletno šolo plavanja, pa tudi brez stalne lokacije za sam plavalni klub. Do sedaj je bil plavalni klub namreč solastnik kopališča, ker se je zemljišče prodalo, pa so svoj delež izgubili. Edini lastnik zemljišča bo tako Mestna občina Ljubljana.
“Zdaj smo bili mi tisti, ki smo prostor upravljali, pa smo se lahko zmenili in naredili tako, kot je treba,” pojasnjuje Valentin. “Ko bo nov bazen, pa tega več ne bo. Kot vsi ostali klubi, bomo tudi mi kandidirali na razpisih za prostor v vodi, kar je najdražji del plavalnega športa,” opisuje Valentin in navede, da enourni najem ene proge za plavanje stane približno dvajset evrov, ki jim je treba prišteti še davek.
“Kandidirali bomo na razpisih, kjer bomo dobili, kar bomo pač dobili,” pravi Valentin, ki upa, da se bo v prenovljeni Iliriji vendarle našel prostor za njihov klub. “Malo bo smešno, če bo bazen Ilirija, klub Ilirija bo pa nekje drugje,” meni.
Denis Sadiković/N1
“Če rečemo bobu bob – občina želi imeti Ilirijo, tako kot ima vse športne objekte, ki jih sami tržijo. Kar je prav, vsi imajo svoj način vodenja. Mi pa nimamo toliko denarja, da bi rekli, da bomo vložili zraven več milijonov, da to ohranijo,” pojasni, a doda, da so do sedaj z občino sicer dobro sodelovali.
Skupnost s pritiskom na gumb
“Če bo kdo rekel, da je Ilirija umrla, to ne drži. Ilirijo so ubili. Petindvajset do trideset let je bila samo črpana. Razen članov, ožje ekipe in staršev ni vanjo nihče ničesar vlagal. Samo tržiti in ožemati,” je nezadovoljen Franci, ko okrog sebe vidi toliko truda in dela, ki ne bo ohranjeno.
“Tukaj sem živel, Ilirijo sem gor postavil ta tretjič in ni mi vseeno, da jo bodo zdaj na tako nizek način uničili. To je podlo. Interesi in kapital nadvladajo nad vsem,” pojasni. Franci se sicer strinja, da je Ilirija dotrajana in potrebna obnove, ampak bi veliko raje videl, da bi obnova bolj upoštevala preteklost. “Kaj manjka retro prenovi,” se sprašuje.
Da je Ilirija potrebna obnove, se strinja tudi Tomaž. “Ampak, če bi ostala v tej obliki, stari Ljubljančani ne bi imeli ničesar proti. Kakor nimamo nič proti novemu pokritemu olimpijskemu bazenu, ki naj bi se zgradil, pa mogoče celo na kakšni drugi lokaciji, čeprav zdaj to kot kaže ni več realnost,” pojasni.
“Sam ne vem, ali bom dočakal novo Ilirijo ali ne, pri mojih letih se to hitro lahko zgodi,” doda Tomaž, ki bi – kot Franci – najraje podprl retro prenovo kopališča in vsaj do neke mere ohranil stare ljubljanske znamenitosti – “da nam ne ostaneta samo Ljubljanski grad in Nebotičnik”.
Po poročanju medijev je bila z načrtovano prenovo nezadovoljna tudi slovenska arhitekturna stroka, ki naj bi javni mednarodni natečaj za prenovo leta 2000 bojkotirala. Med drugim naj bi nasprotovali novogradnjam na lokaciji kopališča.
Kot kaže, pa bo nov in moderen športni kompleks le zrasel. Bo pa izgubljeno mesto, kjer je zrasla skupnost Ilirije. Kot pravijo ilirijani, se te namreč ne da ustvariti kar s pritiskom na gumb.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!