Nevtralnost je avstrijska državna doktrina, a vprašanje preživetja varnostnega otoka sredi Evrope strokovnjaki na Dunaju vse bolj postavljajo pod vprašaj. Putinova invazija na Ukrajino spreminja prednostne naloge in vojaška varnost nenadoma šteje vsaj toliko kot socialna.
Po nedavnem srečanju z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom je avstrijski kancler Karl Nehammer poudaril, da je bil s Putinom odkrit in oster. A izplen njegovega obiska kot prvega evropskega politika pri Putinu po napadu na Ukrajino je bil najbrž neznaten.
Večina avstrijskih medijev, še zlasti pa vladajoča ljudska stranka, je obisk Nehammerja pri Putinu, za katerega so celo koalicijski Zeleni izvedeli iz medijev, označila z besedami, da je šlo za “neprijateljski obisk”. Kot bi se že vnaprej hoteli opravičiti evropskim in zahodnim zaveznikom, da v ozadju ni nič drugega kot iskanje poti k miru v Evropi.
Domača politična nomenklatura avstrijsko zunanjo politiko sicer že dolgo vidi kot zgolj pasivno. Avstrijsko politiko nevtralnosti, ki bi zlasti v razmerah že dalj časa naraščajočih svetovnonazorskih delitev lahko odigrala pomembnejšo vlogo, pa kot spodletelo.
Ruska agresija na Ukrajino je plimo, ko gre za vprašanje (vojaške) nevtralnosti, na severu Evrope že obrnila. O tem, kar je dolgo veljalo za tabu, je zdaj tam tema resnih razprav. Ne zdi se več nemogoče, da bi se lahko Finci in Švedi zelo kmalu pridružili zvezi Nato. Podpora javnosti za vstop v zavezništvo se je pri zadnjih že povzpela prek polovice, medtem ko na Finskem, ki si z Rusijo deli 1.300 kilometrov državne meje, pridružitev podpirata že skoraj dve tretjini anketirancev.
Kaj pa Avstrija? V javnih nastopih politikov in razpravah o tem pred besedo Nato še zmeraj prednjači druga ključna beseda na N. Če te dni na ulici povprašate Avstrijce o njihovem odnosu do nevtralnosti, hitro postane jasno, da je ta še vedno nesporna. Po večini anket, v nasprotju s Švedsko in Finsko, več kot 80 odstotkov avstrijskega prebivalstva o nujnosti vstopa Avstrije v Nato ne razmišlja, podpira ga namreč le slaba petina vprašanih.
Kljub temu pa se dve tretjini prebivalstva zavzemata za krepitev evropskega sodelovanja na področju varnostne in obrambne politike. Je to z avstrijsko nevtralno držo sploh združljivo?
Avstrija se je desetletja precej dobro znašla v svoji niši varnostne politike. Nevtralnost je državna doktrina, a vprašanje preživetja varnostnega otoka sredi Evrope strokovnjaki na Dunaju vse bolj postavljajo pod vprašaj. Putinova invazija na Ukrajino spreminja prednostne naloge in vojaška varnost nenadoma šteje vsaj toliko kot socialna.
Izzivi ukrajinske vojne so za avstrijsko vojaško nacionalno obrambo precejšnji. Kot kažejo raziskave avstrijskega javnega mnenja, ljudje cenijo avstrijsko vojsko, a jo vidijo zlasti kot podporo v primeru naravnih nesreč. Idealen avstrijski vojak tako namesto puške nosi lopato, ne stoji na straži, temveč pomaga kot gasilec.
Proračun avstrijske vojske je glede na BDP celo nižji od slovenskega, ki je slabih 1,3 odstotka BDP, in trenutno znaša vsega 0,74 odstotka BDP oziroma 2,7 milijarde evrov. Denar za vojsko se od šestdesetih let vseskozi manjša. Primanjkuje marsičesa: opreme za vojake, streliva, transportnih vozil, tankov, sistemov zračne obrambe. V primerjavi s prav tako nevtralno Švico, ki je po številu prebivalstva skorajda identična, ima Avstrija trikrat manj bojnih letal, dvakrat manj tankov in trikrat manj razpoložljivih vojakov.
Po besedah načelnika avstrijskega generalštaba Roberta Briegerja bi avstrijska vojska v naslednjih desetih letih potrebovala od šest do deset milijard evrov za optimalno delovanje in obrambo države. Drastičen dvig vlaganj v vojaški arzenal za zdaj ni načrtovan, v prihodnje naj bi proračun vojske znašal en odstotek BDP na leto oziroma 4,3 milijarde evrov.
Ob takšni finančni podpori bi vojska lahko izvajala vsaj tako imenovane “preventivne operacije”, kot je zaščita pred sistematičnimi terorističnimi napadi. Za preprečitev konvencionalnega vojaškega napada pa bi avstrijska vojska po mnenju vojaških analitikov potrebovala vsaj okoli 2,5 odstotka% BDP, zlasti za širitev zračne obrambe.
Podkrepljen z naštetimi dejstvi Werner Fasslabend, predsednik avstrijskega inštituta za evropsko in varnostno politiko, v 90. letih prejšnjega stoletja pa dolgoletni avstrijski obrambni minister, danes pravi, da gre za mit o neranljivosti države, pri katerem se občutno pretirava z nevtralnostjo, daleč prek svojih meja. “Kdor verjame v varnost in zaščito s takšnim statusom, naj se spomni na usodo Belgije, ki je bila nevtralna, a napadena v obeh svetovnih vojnah.”
Fasslabend kljub vojni v Ukrajini sicer ne vidi neposredne grožnje Avstriji, a pomenljivo poudarja, da to ni posledica njene nevtralnosti, temveč “vloge drugih”. “Živimo od zaščite držav Nata, ki nas obkrožajo, in zato je vstop v zavezništvo še kako smiseln.” In ni edini. Avstrijo v Natu želi videti tudi nekdanji poveljnik oboroženih sil, Günter Höfler, kot tudi številni drugi (vojaški) analitiki.
Kaj pa politika? Ni jih veliko, ki bi v tem trenutku več kot šestdesetletno držo nevtralnosti odpravili. Liberalna stranka Neos je za zdaj edina, ki to nedvoumno zagovarja. Kot pravi njena predsednica Beate Meinl-Reisinger, je argumentov za to več: “Glede na to, da Avstrija že dolgo sodeluje v misijah OZN ter bojnih skupinah EU in je sredi gospodarske vojne proti Rusiji, debata o njeni nevtralnosti že zdavnaj ni več poštena.” Mnogi ji zamerijo, da je pri naštevanju dejstev in postavljanju ogledala nevtralni politiki precej neposredna, ko med drugim pravi, da EU dobavlja orožje Ukrajini, Avstrija pa to posredno prek financiranja evropskega proračuna plačuje. In, podobno kot Fasslabend, nadaljuje: “Če ne bi bili obkroženi z množico Natovih držav, ki na koncu opravijo delo namesto nas, ali ne bi na situacijo gledali popolnoma drugače? Razumevanje nevtralnosti, ki prepušča Dunaju le vlogo konferenčnega centra mednarodnih organizacij, zame osebno ni dovolj!”
Da je uporaba zastarele ideje o nevtralnosti v popolnoma spremenjenem svetu absurd, se strinja tudi podpredsednik skupine parlamentarcev Neosa Nikolaus Scherak in hkrati poudarja, da mora Avstrija v prihodnje sodelovati pri izgradnji lastne vojske EU.
Ostale opozicijske stranke se nevtralnosti (vsaj za zdaj) ne nameravajo odreči, pa čeprav so se nekateri njihovi voditelji v preteklosti z vstopom v zavezništva že precej odkrito spogledovali in zanj močno lobirali. Zdajšnja vodja socialnih demokratov (SPÖ) Pamela Rendi-Wagner nevtralnost zagovarja kot temelj avstrijske zunanje politike. “Avstrija je sila dialoga, zato smo tudi lokacija enega od sedežev OZN, zato tukaj potekajo razorožitveni in mirovni pogovori,” poudarjajo v SPÖ. Nevtralnosti se trdno držijo tudi svobodnjaki (FPÖ).
Tudi v koaliciji so karte znane. Za avstrijske Zelene je pacifizem že vse od ustanovitve stranke osnovno načelo. V svojem zadnjem volilnem programu so zapisali, da potrebe po močnih vojskah ni več, da je obramba države v klasičnem, teritorialnem smislu danes nepotreben luksuz, da so vojaški prestrezniki predragi in nepotrebni. “Nevtralnost sploh ni zastarela,” poudarja predsednik stranke in podkancler Werner Kogler, ki delno povečanje sredstev za obrambni proračun podpira. Toda velikega preobrata, kot ga je po ruskem napadu pred nekaj tedni uprizorila nemška zunanja ministrica iz vrst Zelenih Annalena Baerbock in se zavzela za dobavo nemškega orožja Ukrajini ter izdatno povečanje obrambnega proračuna, med avstrijskimi Zelenimi ni videti.
Največja in hkrati vladajoča ljudska stranka (ÖVP) se je za vstop v Nato zavzemala na prelomu tisočletja. Zdaj je njen moto: “Nevtralnost je neomajana.” Kancler Nehammer je z besedami, da je Avstrija bila, je in bo ostala nevtralna, presekal politično debato, še preden se je ta zares razplamtela. Tiskovni predstavnik ÖVP Friedrich Ofenauer pa je pred dnevi hitel s pojasnilom, da lahko nevtralnost prispeva k varnosti Avstrije le, če bodo vse države sprejele in spoštovale nedotakljivost in celovitost njenega ozemlja. A primer Ukrajine jasno kaže, kaj se lahko zgodi, ko se ta ne spoštuje in je država prepuščena sama sebi.
Avstrija si leta 1955 nevtralnosti ni izbrala po lastni volji. Zgodovinsko gledano je šlo za sovjetski pogoj samostojnosti države in kompromis hladne vojne: nevtralnost za enotnost in svobodo. Avstrija je dosegla konec “zavezniške okupacije”, Sovjetska zveza pa dobila zagotovilo, da vstopa v Nato ne bo. A nevtralnost se je v desetletjih od takrat večkrat “reinterpretirala”.
Prvi vzdržljivostni preizkus je prišel že po enem letu z madžarsko vstajo proti komunistični oblasti, ki so jo zatrli sovjetski tanki. Avstrija je dogajanje opazovala z zaskrbljenostjo, napotila svojo vojsko na mejo in vsaj začasno sprejela 180.000 beguncev. Javno mnenje je madžarsko vstajo podprlo. Leta 1968 se je zgodba ponovila, ko so “komunistične sestrske države” zatrle praško pomlad.
Ob tem ni zanemarljivo, da so izgradnjo in opremo avstrijskih oboroženih sil v drugi republiki izdatno financirale ZDA, denar v ta namen je ameriška administracija zaradi tajnosti projekta “pretihotapila” mimo kongresa. Leta 1996 so se tako pojavila tajna skladišča orožja, ki so jih v povojni Avstriji postavili s pomočjo ZDA. Pištole, razstrelivo, noži in navodila za gverilsko bojevanje.
Uradno nevtralna Avstrija je med hladno vojno tajno pomagala ZDA vohuniti za državami vzhodnega bloka. Prisluškovalno postajo vojske v Königswarteju, zgrajeno leta 1958 blizu Hainburga na slovaški meji, so sofinancirali Američani.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je Avstrija poskušala pridružiti Evropski gospodarski skupnosti. A je poskus propadel zaradi odpora tako Sovjetov kot nekaterih zahodnih sil, ki takrat niso želele vpletanja nevtralnih. Odnos Sovjetov se je spremenil s prihodom Gorbačova. Takratni avstrijski kancler Franz Vranitzky in zunanji minister Alois Mock sta od Moskve dobila de facto “odobritev” in Avstrija je julija 1989 vložila prošnjo za članstvo v Evropsko unijo, po petih letih pogajanj pa postala njena članica.
Ko so konec 90. let prejšnjega stoletja prve vzhodnoevropske države pristopile k Natu, da bi se zaščitile pred Rusijo, je razpravo o vstopu v Nato odprl takratni šef ljudske stranke (ÖVP), podkancler in zunanji minister Wolfgang Schüssel. A z znanimi besedami, da je nevtralnost “stara šablona”, kot sta lipicanec in mozartova kroglica, ni prodrl.
Toda stroga in de facto nevtralnost se je nadaljevala v smeri previdnega sodelovanja. Med iraško vojno leta 1991 je vlada Vranitzky/Mock odobrila prevoz vlakovnih kompozicij z ameriškimi tanki skozi Tirolsko v Italijo. Opravičilo pa je bilo resolucija OZN. Leta 1994 je Avstrija sodelovala v Natovem Partnerstvu za mir; pod tem naslovom je avstrijska vojska še danes del sil Kfor na Kosovu. Med Natovo operacijo v Srbiji leta 1999 so zavezniška letala nemoteno letela nad avstrijskim ozemljem. In ne nazadnje, Natova letala trenutno preletavajo avstrijski zračni prostor na vzhodu države. Kot je poročal časopis Kleine Zeitung, naj bi transportna letala prevažala vojaško opremo iz Pise v Italiji prek avstrijskega zračnega prostora v Rzeszów na Poljskem, od koder naj bi jo dostavili v Ukrajino. Kot trdi avstrijsko ministrstvo za obrambo, takšni preleti z vidika zakona o nevtralnosti niso škodljivi.
Zakon o nevtralnosti ni del avstrijske državne pogodbe. Uradno jo predpisuje deklaracija oziroma zakon, s katerim se je Avstrija zavezala k stalni nevtralnosti v mednarodnih odnosih. Po besedilu zakona to pomeni, da se država v prihodnje ne bo pridružila nobenemu vojaškemu zavezništvu in ne bo dovolila vzpostavitve vojaških oporišč tujim državam na svojem ozemlju.
“Vendar pa se lahko Avstrija jasno opredeljuje do tega, kdo so agresorji v mednarodnem konfliktu, lahko sodeluje pri sankcijah in opozarja države, da kršijo mednarodno pravo,” pojasnjuje strokovnjak za mednarodno pravo Ralph Janik z dunajskega Inštituta za mednarodno pravo. In nadaljuje, da s pravnega vidika izraz “politična nevtralnost” ne obstaja. “V mednarodnem pravu se nevtralne države ne obravnavajo kot otoki, ki svojih stališč ne smejo izražati.” Janik nevtralnosti ne vidi kot zid, ki ščiti pred napadi, temveč kot instrument mirovne politike, ki pa ga vlada v zadnjih letih premalo izkorišča.
Ukrajina nikoli ni dobila Natovega ščita, zdaj je prepozno. Bi to novo stvarnost Avstrija morala bolj podrobno preučiti? Vprašanje je, koliko je v zavest avstrijske javnosti prodrlo dejstvo, da živimo na časovni prelomnici, in kakšne posledice črpamo iz dejstva, da je v Evropi znova prisotna ruska grožnja. A kot trdi dekan pravne fakultete iz Innsbrucka Walter Obwexer, bi odprava nevtralnosti terjala veliko političnega napora – ne le doma, saj bi za to potrebovali dvotretjinsko podporo parlamenta (ki je za zdaj ni), temveč tudi v tujini. Leta 1955 je avstrijsko nevtralnost priznalo 65 držav. O njeni razveljavitvi bi po njegovem prepričanju bili potrebni priglasitev in privolitev tudi teh držav.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje