Na samotnem otoku so pustili 4.000 ovac. Kar se je zgodilo v naslednjih 50 letih, je osupnilo znanstvenike

Ko je leta 1931 na subantarktičnem Campbellovem otoku propadla ovčereja, so tam pustili približno 4.000 ovac, ki so morale odtlej preživeti brez človekove pomoči. Otok spada med najbolj odročna območja Nove Zelandije, kjer vetrovi dosegajo hitrosti do 160 kilometrov na uro, dež pa pada kar 300 dni na leto.

Zadnji najemnik kmetije John Warren in njegovi delavci so na otoku preživeli dve leti v popolni osami, preden jim ga je uspelo zapustiti. Kmetovanje je propadlo zaradi padca cen volne in mesa po letu 1929 ter velikih težav s prevozom, piše Dnevnik.hr.

Poleg več tisoč ovac so na otoku pustili tudi nekaj deset glav goveda. Ta odročni otok, ki leži približno 620 kilometrov južno od Stewartovega otoka, je bil nenehno izpostavljen močnim vetrovom in vlagi, tla pa so bila kisla in šotnata. Ovčereja se je na Campbellovem otoku začela že leta 1895. Kmetje so v naslednjih desetletjih nanj pripeljali različne pasme živali, zato čreda ovac ni pripadala le eni pasmi.

Nepričakovana evolucija v popolni osami

Po odhodu kmetov je čreda domačih ovac ostala prepuščena sama sebi in zdelo se je, da je njeno izumrtje neizogibno. Toda namesto da bi izumrle, so ovce doživele korenite biološke spremembe, ki so osupnile celo strokovnjake.

V samo 50 letih oziroma približno 20 generacijah so se pri teh živalih razvile evolucijske prilagoditve, za katere bi sicer pričakovali, da bodo trajale več tisoč let. Njihove noge so postale daljše in vitkejše, podobne jelenovim, jagnjiti so začele stoje, da bi se izognile ledeno mrzlim lužam, najbolj presenetljivo pa je, da so znova pridobile sposobnost naravnega odpadanja volne.

Raziskava M. R. Rudgea, objavljena v znanstveni reviji New Zealand Journal of Ecology, je pokazala, da se je število ovac z nekdanjih več kot 8.000 do leta 1961 zmanjšalo na približno 1.000, nato pa se je v šestdesetih letih znova povečalo na okoli 3.000.

Do leta 1970 je bila stopnja jagnjitev že višja kot v času organizirane ovčereje, ovce pa so postale sposobne razmnoževanja že pri enem letu starosti. Ker jih več desetletij nihče ni strigel ali ščitil pred ostrimi vremenskimi razmerami, so z naravno selekcijo razvile sposobnost, da jim volna odpade sama. Po podatkih novozelandske enciklopedije Te Ara so razvile tudi odpornost proti gnilobi parkljev.

Reševanje redke pasme pred odstrelom

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so divje ovce začele povzročati precejšnjo škodo avtohtonemu rastlinstvu na otoku. Da bi omogočile obnovo prvotne vegetacije, so oblasti leta 1970 čez otok postavile zaščitno ograjo, odstranile ovce s severnega dela, populacijo na južnem delu pa začasno ohranile.

Znanstveniki so se poleti 1975 in 1976 vrnili na Campbellov otok, da bi rešili vsaj nekaj živali iz te nenavadne črede. Izbrali so deset ovac in jih prepeljali na novozelandsko celino, kjer so jih vključili v nadzorovano vzrejo. Tako so ohranili to redko pasmo.

Leta 1980 je na otoku živelo še približno 3.000 ovac, vendar so nato dokončali njihovo odstranitev, da bi si avtohtono rastlinstvo lahko opomoglo. Campbellov otok je sicer že od leta 1954 mednarodno priznan naravni rezervat, na katerem danes prvotne črede ni več. Kljub temu se je genetska dediščina ovac, ki so se 45 let prilagajale neizprosnim razmeram subantarktičnega podnebja, ohranila po zaslugi peščice rešenih živali, piše Dnevnik.hr.