Od turističnega raja do ruševin. Žalostna usoda kraja, ki ga je v sezoni obiskalo 20.000 ljudi

Mestece Epecuen z zdravilno vodo je doživelo razcvet že v 20. letih prejšnjega stoletja, ko se je razvilo v pravo majhno letovišče. Hoteli, restavracije, trgovine in celo železniška proga iz Buenos Airesa so omogočili lahek dostop in mu prinesli izjemno priljubljenost.

V času največjega razcveta je mesto v sezoni sprejelo do 20.000 turistov, medtem ko je bilo stalnih prebivalcev le okoli pet tisoč. Obiskovalci so prihajali zaradi terapevtskih kopeli, za katere so trdili, da pomagajo pri revmatizmu, kožnih boleznih in različnih drugih tegobah.

V zgodnjih 80. letih 20. stoletja je regijo prizadelo močno deževje. Raven jezera se je postopoma dvigovala, pritisk na zaščitne nasipe pa je postajal vse večji. 10. novembra 1985 je nasip končno popustil. Voda je preplavila mesto in ga pogoltnila. Prebivalci so v paniki pobegnili in s seboj odnesli le najnujnejše.

V nekaj tednih je voda dosegla višino več metrov, sčasoma pa je popolnoma prekrila Epecuen. Na vrhuncu poplav je mesto ležalo pod več kot 10 metri slane vode.

Šele po letu 2009, ko so sušna obdobja znižala gladino vode, se je Epecuén ponovno pojavil. Podoba, ki se je pokazala, je bila daleč od podobe, ki so jo imeli v spominu nekdanji prebivalci. Slana voda je uničila skoraj vse.

Danes se sprehod po Epecuénu zdi skoraj nadrealističen. Ulice, ki so bile nekoč polne ljudi, so zdaj zapuščene. Ostanki hotelov, gledališč in trgovin še vedno ponujajo vpogled v nekdanji videz mesta.

Stopnice, ki ne vodijo nikamor, zbledeli napisi, ostanki igrišč, zarjaveli predmeti in tanka plast soli dajejo kraju nepozaben pečat, ki privablja radovedneže.

Hkrati jezero ohranja svojo edinstvenost. Njegova voda ima visoko koncentracijo mineralov, okoliška mesta, kot je bližnji Carhué, pa poskušajo oživiti turizem s ponudbo termalnih zdravljenj in kopanja v obnovljenih objektih. Sam Epecuén pa ostaja nedotaknjen, kot muzej na prostem, ki je dobil vzdevek Atlantida pampasov.