Po Venezueli še Kuba? Trumpovi namigi sprožajo nova vprašanja

Ameriški predsednik Donald Trump se že od vojaške operacije v Venezueli v začetku leta, ko so ameriške sile zajele tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura, spogleduje z idejo o podobnem posredovanju tudi na Kubi. "Kuba je naslednja," je večkrat ponovil, ob tem pa dodal, da bi se lahko ameriška vojska ob vračanju z Bližnjega vzhoda, ko bo vojna v Iranu končana, ustavila tudi v karibski državi.

Zdaj, ko se napetosti med Iranom in ZDA po več kot treh mesecih vendarle umirjajo, se v javnosti znova pojavljajo ugibanja, ali bi lahko Trump uresničil grožnje. Še posebej po dogovoru z Iranom, ki ga številni demokrati, pa tudi republikanci, označujejo za "zelo slabega", saj naj ne bi reševal ključnih ciljev, ki jih je Trump izpostavljal ob začetku vojne na Bližnjem vzhodu.

Številni strokovnjaki so tako za tuje medije poudarili, da bi lahko ameriški predsednik po, kot menijo kritiki, spodletelem scenariju v Iranu tokrat na Kubi videl priložnost za ponovitev tega, kar sam razume kot enega svojih največjih zunanjepolitičnih uspehov, operacije v Venezueli, ki jo Trump pogosto opisuje kot spektakularno.

Se lahko na Kubi ponovi venezuelski scenarij?

Dr. Maja Garb s katedre za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede sicer meni, da je popolnoma enak scenarij, kot se je zgodil v Venezueli, na Kubi malo verjeten.

Po njenem mnenju je bila operacija v Venezueli uspešna tudi zaradi pomoči posameznikov znotraj tamkajšnjega sistema, ki so ameriškim silam posredovali ključne informacije, a na Kubi takšnih okoliščin ne vidi. "Seveda se lahko najdejo posamezniki, ki bi bili pripravljeni sodelovati v zameno za določene koristi, vendar se mi zdi, da sta tako vojska kot družba drugačni kot v Venezueli," pravi.

Prav tako ne pričakuje konvencionalne vojne med ZDA in Kubo, čeprav ne izključuje možnosti omejene vojaške akcije. "Ker sem po naravi optimistka, pričakujem, da do tega ne bo prišlo. A že večkrat smo videli, da se zgodijo tudi stvari, ki so se še malo prej zdele malo verjetne. Trump preseneti vedno in znova," dodaja.

Trumpovo spogledovanje s Kubo sicer ni nič novega. Združene države pritisk na otok izvajajo že od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je administracija predsednika Johna F. Kennedyja uvedla embargo, ki ga pozneje ni odpravila nobena ameriška administracija, ne demokratska ne republikanska.

Po mnenju Garb je eden od razlogov za nadaljevanje takšne politike tudi vse večja zaskrbljenost Washingtona zaradi vpliva Kitajske in Rusije v njegovi neposredni soseščini. Medtem ko je strah pred širitvijo komunizma v ZDA verjetno še vedno prisoten, ga je po koncu hladne vojne težko razumeti kot resno grožnjo.

"Večina to vidi kot del širšega boja za globalni vpliv. Kuba sama po sebi Združenih držav ne ogroža. Nima ozemeljskih teženj, gospodarsko je v zelo slabem položaju, prav tako ne izvaža svojega političnega sistema, zato je torej to povezano z zaskrbljenostjo, da bi se ZDA približali tuji vplivi," meni Garb.

Po njenem mnenju popolna sprememba režima ni nujno tudi končni cilj. Za Washington je pogosto pomembnejše, da so na oblasti predstavniki, ki so pripravljeni sodelovati z ZDA. Tudi v Venezueli je po odstranitvi Madura na čelu države ostala podpredsednica chavistka Delcy Rodriguez, ki pa je veliko bolj pripravljena upoštevati ameriške interese.

Takšna posredovanja se po njenih besedah pogosto začnejo z idejo vzpostavljanja demokracije, končajo pa z režimi, ki obstanejo, če zagotavljajo dovolj visoko raven sodelovanja z Washingtonom. "To govorjenje o prevladi zahodnih demokratičnih sistemov je nesmiselno," poudarja Garb. Cilj ZDA v Latinski Ameriki je po njenem mnenju že dolgo predvsem ohranjanje prevlade in vpliva, tudi tako, da tamkajšnji režimi postanejo odvisni od Washingtona.

Trump proti Kubi uporablja preizkušeni venezuelski recept

Spremembo režima – ali vsaj bolj poslušno vodstvo – pa si ZDA želijo doseči tudi z vse hujšimi sankcijami, ki vse bolj spominjajo na ukrepe, s katerimi so ZDA stopnjevale pritisk na Venezuelo pred omenjeno vojaško operacijo, kar v javnosti še krepi ugibanja o morebitni ponovitvi venezuelskega scenarija na Kubi. Od izvidniških preletov in sankcij proti energetskemu, turističnemu in gospodarskemu sektorju do ukrepov proti najvišjim predstavnikom režima in njihovim družinskim članom – vzporednic je vse več.

ZDA so denimo v začetku meseca uvedle sankcije proti kubanskemu predsedniku Miguelu Diazu Canelu in nekaterim njegovim ožjim družinskim članom. Na seznamu sankcioniranih sta se znašla tudi sin in vnuk nekdanjega kubanskega predsednika Raula Castra.

Proti Castru so ameriške oblasti maja vložile tudi obtožnico, v kateri mu med drugim očitajo naklepnega umora ameriških državljanov in uničenje letal. Po navedbah iz obtožnice je Castro kot kubanski obrambni minister leta 1996 osebno ukazal sestrelitev dveh letal kubansko-ameriške organizacije Brothers to the Rescue (Bratje na pomoč), pri čemer so umrli štirje ljudje, med njimi trije Američani.

Podobno so sicer pred njegovim zajetjem ZDA obtožnico vložili tudi proti Maduru, v kateri so mu med drugim očitali več kaznivih dejanj, povezanih z mamili, orožjem in terorizmom.

Po šestih desetletjih sankcij težko govorimo o uspehu

A pri primerjavi sankcij proti Kubi in Venezueli je po besedah ekonomista dr. Roka Spruka z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani potrebna previdnost. Čeprav lahko oblast v obeh primerih sankcije predstavi kot dokaz zunanje agresije in z njimi prikrije lastne napake, obstajajo pomembne razlike.

Medtem ko so sankcije v Venezueli neposredno prizadele ključni vir prihodkov režima, naftni sektor, je Kuba veliko bolj odvisna od uvoza hrane in energentov, turizma, nakazil iz tujine ter dostopa do tehnologije in finančnih storitev. "Zato je kubanski embargo manj kirurški in bolj sistemski," pravi Spruk.

Toda ali so lahko sankcije proti Kubi sploh učinkovite? Tako Spruk kot Garb sta do tega skeptična. "Ameriške sankcije proti Kubi so zgodovinsko ena najdaljših in najobsežnejših sankcijskih politik na svetu, vendar je njihova učinkovitost zelo vprašljiva," poudarja Spruk.

Če sankcije po več kot šestih desetletjih ne pripeljejo do demokratične tranzicije, je po njegovem mnenju težko govoriti o uspešni politiki. "Lahko ustvarijo pritisk, pomanjkanje in fiskalno stisko, vendar to ni isto kot politična transformacija," pravi.

Po njegovih besedah se dolgotrajne sankcije sčasoma institucionalizirajo. Gospodarstvo se jim delno prilagodi, oblast jih uporabi kot legitimacijski mit, banke in tuja podjetja pa razvijejo kulturo prekomerne previdnosti. Posledično politični učinek sčasoma slabi, medtem ko se humanitarni in razvojni stroški kopičijo. "Sankcije, ki jih ni mogoče realno odpraviti ob jasnih pogojih, prenehajo biti vzvod. Postanejo navada. In navada ni strategija," poudarja Spruk.

Podobno ocenjuje tudi Garb. Po njenem mnenju sankcije očitno niso dosegle cilja, saj Washington ob njih še vedno razmišlja o drugih oblikah pritiska, vključno z vojaškim posredovanjem. Kljub redkim protivladnim protestom zaradi vse globlje gospodarske krize namreč na Kubi po njenem mnenju ni opozicije, ki bi lahko resneje ogrozila oblast.

Sankcije najprej padejo na hladilnik, lekarno, bolnišnico in račun za elektriko

Stroške sankcij pa pogosto nosi ravno prebivalstvo. "To je klasičen problem sankcij proti avtoritarnim režimom. Formalno ciljajo režim, ekonomsko pa pogosto najbolj prizadenejo družbo. V avtoritarni državi sankcije redko najprej padejo na politbiro. Najprej padejo na hladilnik, lekarno, bolnišnico in račun za elektriko."

Po podatkih kubanskih oblasti je embargo med marcem 2024 in februarjem 2025 povzročil za 7,56 milijarde ameriških dolarjev (6,59 milijarde evrov) gospodarske škode. Za primerjavo, zadnji nominalni BDP Kube, ki ga v svoji bazi navaja Svetovna banka, je leta 2020 znašal 107,35 milijarde dolarjev (93,52 milijarde evrov), kar pomeni, da bi ocenjena enoletna škoda ustrezala približno sedmim odstotkom kubanskega gospodarstva.

"Tudi če bi sprejeli samo tretjino te ocene kot konservativno izgubo, govorimo o približno 2,5 milijarde dolarjev (2,18 milijarde evrov) letno, torej okoli 2,3 odstotka BDP. Za majhno, devizno omejeno gospodarstvo je to makroekonomsko zelo veliko," je poudaril Spruk.

Po njegovem mnenju bi morale ZDA politiko embarga postopoma nadomestiti s politiko pogojevane normalizacije. To po njegovih besedah ne bi pomenilo "nagrade režimu", temveč odpravo najdražjih in najmanj učinkovitih omejitev ter prehod na pametnejši model pritiska.

Ta model bi imel po njegovih besedah pet elementov, in sicer: odprtje trgovine s hrano, zdravili, energijo in tehnologijo, normalizacijo bančnih kanalov in plačil, odpravo omejitev za potovanja in nakazila iz tujine, kot tudi zaščito zasebnega sektorja in malih podjetnikov ter ciljane sankcije proti represivnim posameznikom, ne proti celotnemu prebivalstvu.