Učiteljica iz Mariupola Anna Zaiceva je za ukrajinski portal The Village pripovedovala o bivanju v Azovstalu. V "trdnjavi v mestu" je s šestmesečnim sinom preživela več kot dva meseca. Bombardiranja, pomanjkanje hrane, modrice zaradi spanja na paletah ... se spominja skrivanja v podzemnem zaklonišču. In poskusi evakuacije: neuspeh za neuspehom. Ko pa ji je končno uspelo zapustiti tovarno, so jo Rusi odpeljali v filtracijski kamp. "Iz mojega priimka je bilo jasno, da sem vojakova žena. Imeli so več informacij o mojem možu kot jaz."
Ukrajinska učiteljica Anna Zaiceva je s šestmesečnim dojenčkom med obleganjem Mariupola 65 dni preživela v jeklarni Azovstal. Za ukrajinski portal The Village je spregovorila o življenju v kompleksu, ki je postal zadnji branik ukrajinskega upora v pristaniškem mestu. Ukrajinske sile, ki so se skrivale v jeklarni, so več mesecev zdržale rusko obleganje, s tem pa so ukrajinskim silam drugod po državi pridobile dovolj časa, da se organizirajo in zavarujejo zahodna območja. Zadnji vojaki so se predali 20. maja.
Obstreljevanje se je začelo takoj, ko smo stopili na prosto
Pred vojno je Anna Zaiceva na šoli v Mariupolu učila francoščino. Pred letom dni se je poročila s Kirillom, pred šestimi meseci pa je postala mati fantku Svjatoslavu. Kirill je bil marinec, a sta se po rojstvu sina odločila, da vojaški poklic ni primeren za družinsko življenje. Zato se je zaposlil v Azovstalu.
25. februarja, ko je Kirill že odšel na delo, so v bližino njihovega doma začele padati granate. Kirill ji je sporočil, da so se v jeklarni skrile družine zaposlenih. “Vzela sem dokumente, odeje, hrano za nekaj dni, plenice in otroško formulo, saj sem čutila, da zaradi stresa izgubljam mleko. Ni mi treba reči, da to ni bilo dovolj. S starši in sinom smo odšli v Azovstal,” je povedala.
Prvo zaklonišče je bilo majhno, namenjeno je bilo zgolj čakanju, v njem ni bilo postelj, ampak zgolj klopi. Ko so prišli v zaklonišče, je tam že bilo deset ljudi. “Na klopeh in skoraj brez hrane smo preživeli teden dni,” je rekla. “Zelo nevarno je bilo zapustiti zaklonišče, saj se je obstreljevanje začelo takoj. Po pet minut dnevno sem šla na površje z otrokom, stala sva pri vratih in dihala,” je opisala in dodala, da imajo tudi v zaporih več časa za hojo na prostem.
28. februarja ji je mož rekel, da ne more ostati v zaklonišču. Odločil se je, da se bo pridružil polku Azov, ki je takrat že bil v tovarni. Odločitev zanje je utemeljil s tem, da bo tako družina ostala skupaj. A ni bilo tako. Kirill je v bombno zaklonišče prišel le dvakrat. Enkrat tedensko so namreč dobili hrano in zdravila, sprva pa je vojska tudi natisnila ključne novice, kasneje pa so jim novice le povedali. Kirilla so nato razporejali na delo po vsem mestu, v Azovstal se je vrnil šele po tem, ko se je huje poškodoval. Ker so mislili, da je mrtev, je en dan ležal na betonu. “Nosila sem samomorilski medaljon – vojaško značko z moževimi podatki. Pokazala sem ga vojakom Azova, da bi mi vsaj kaj povedali. Niso pa želeli, da bi se razburila,” je dejala.
Vse otroške igre so se vrtele okoli hrane
V začetku marca je njihovo zaklonišče zadela raketa. Zaradi pomanjkanja hrane in ker zaklonišče ni bilo vzdržljivo, so se preselili v večji bunker, globlje v labirintu Azovstala. Zaklonišče je bilo veliko kot trisobno stanovanje, v njem pa je živelo 75 ljudi. Med njimi je bilo 17 otrok, Svjatoslav – ki je bil takrat star 3,5 meseca – pa je bil najmlajši. V njem so preživeli 58 dni, zaklonišča pa skorajda niso zapustili.
“V primerjavi z drugimi otroki je imel moj sin srečo. Ni potreboval veliko hrane, iz zaklonišča je prišel z lički. Drugi otroci, stari od tri do pet let, pa so bili nenehno lačni. Vse njihove igre so se vrtele okoli hrane,” je opisala Anna Zaiceva. Odrasli so si skuhali vodeno juho s testeninami in ščepcem koruznega zdroba. “Ni bilo nasitno, a stradali nismo. Vojska nam je vsak teden nekaj prinesla. Dali so nam vse, kar so imeli. Na vprašanja, kakšno je stanje pri njih, so rekli, da je vse jasno. Glavno je, da mi in naši otroci preživimo ter zapustimo Azovstal,” je rekla. “Nihče v zaklonišču ni verjel, da bomo prišli ven,” je še povedala.
V zakloniščih so civilisti nosili uniforme zaposlenih v tovarni – bile so tople in dovolj debele, da so ščitile pred ruševinami. Civilna oblačila so skrili in jih prvič oblekli pred evakuacijo.
Spali so na trinadstropnih posteljah, a jih je bilo premalo. Zato so improvizirali in iz lesenih palet ter pene izdelali ležišča. Ta so bila trda, spanje na njih je bilo boleče, na telesu pa so jim zaradi tega nastajale modrice. “Kasneje, v filtrirnem kampu, nam bodo očitali te modrice. Sumili bodo, da smo vojaki, saj civilisti nimajo modric,” je povedala Anna Zaiceva.
Poskusi evakuacije: neuspeh za neuspehom
V tem času so jih večkrat poskušali evakuirati iz jeklarne, a evakuacije niso bile uspešne. 15. marca je jeklarno poskušal zapustiti prvi konvoj, a so se morali zaradi obstreljevanja vrniti v Azovstal. 25. aprila sta Anna Zaiceva in njen sin skupaj s številnimi Ukrajinci ter dvema ruskima vojnima ujetnikoma prišla na površje. “Toda premirje so prekinili ruski vojaki,” je rekla. V obstreljevanju so bili ranjeni štirje ukrajinski vojaki, eden od ujetnikov je bil ubit. “Ruski dron je 24 ur na dan preletaval stavbo. Nemogoče je bilo oditi,” je rekla. Tega dne je stavbo zadela tritonska bomba, pod ruševinami so ostali ujeti do jutra, ko jih je izkopala vojska.
Anna in njena mama sta se pri tem poškodovali, mama je padla in si zlomila roko. “Tudi to je bilo v filtrirnem kampu ruskim vojakom sumljivo, domnevali so, da se je mama poškodovala med tem, ko je sodelovala v sovražnih akcijah,” je dejala.
“Vsi smo morali čez filtracijo, a se nekateri niso vrnili”
Zaiceva je Azovstal zapustila po več kot dveh mesecih. Po prihodu iz tovarne so jih pričakali predstavniki Združenih narodov, Rdečega križa in cerkve, po nekaj metrih pa sta na evakuacijski avtobus vstopila še dva ruska vojaka z mitraljezom, ki sta evakuirane spremljala vse do filtrirnega kampa. “Vsi smo morali čez filtracijo, a se nekateri niso vrnili. Postopek je trajal okoli štiri ure,” je povedala.
Kamp je bil podoben vojaškemu kampu, veliko je bilo uniformiranih oseb, orožja in belih šotorov. Ločili so ženske in moške. Sleči so se morali do golega, ženske so preiskale ruske vojakinje. Pregledali so njihove dokumente in telefone, prenesli so si podatke o kontaktih, slikah in družbenih omrežjih. “Vedeli so vse o nas in naših ljubljenih. Iz mojega priimka je bilo jasno, da sem vojakova žena,” je rekla in dodala, “imeli so več informacij o mojem možu kot jaz.”
“Po tem so nas vse zaslišali,” je rekla. Učiteljico so poleg vojakov zaslišali tudi agentje ruske varnostne službe. “Ko je bilo jasno, da jim ne bom ničesar povedala, se je za mano pojavil še tretji vojak. Obkolili so me in mi rekli, da je bolje, da jim odgovorim,” je povedala. Napetost je narasla, v tem trenutku pa je mimo prišel francoski predstavnik Rdečega križa in vprašal, kaj se dogaja. “Odgovorila sem mu v francoščini. Uslužbenec varnostne službe se je takoj nehal pogovarjati z mano in mi rekel, naj mu povem, da tukaj ne grizejo,” je opisala.
Zaiceva je s sinom zdaj na ukrajinskem ozemlju. Upa na varno vrnitev moža, ki je v ruskem ujetništvu.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!