Zadnji ameriški vojaki zapustili Irak: bo Bagdad kos varnostnim izzivom?

V Iraku te dni potka štiridnevno praznovanje "dnevov suverenosti", s čimer proslavljajo odhod še zadnjih ameriških vojakov iz države.

"ZDA in naši koalicijski partnerji so uradno zaključili operacijo Neomajna odločenost v Iraku, v skladu s skupno izjavo ZDA in Iraka iz septembra 2024 ter nacionalnimi interesi ZDA," so sporočili z ameriškega obrambnega ministrstva. Dodali so, da umik sil in opreme iz letalske baze v Erbilu zaznamuje uspešen zaključek vojaške misije, ki je porazila Islamsko državo (IS) v Iraku. Kljub porazu IS leta 2017 so po navedbah tujih medijev v državi sicer še ostale manjše celice, ki občasno izvajajo napade.

Odgovornost za spoprijemanje s preostalimi varnostnimi grožnjami je po navedbah Pentagona zdaj predvsem v rokah iraških sil, ZDA pa jim bodo pri tem še naprej pomagale na različne načine. Kako bo ta pomoč potekala, niso pojasnili.

Ameriško centralno poveljstvo (Centcom) je medtem sporočilo, da združena operativna skupina za operacijo Neomajna odločnost ostaja aktivna, njen sedež pa je po novem v Jordaniji. Ameriške sile tam skupaj s koalicijskimi partnerji in sirsko vlado nadaljujejo misijo proti IS v Siriji.

Čas da Irak prevzame odgovornost za lastno varnost

Odhod še zadnjih ameriških sil je pozdravil tudi iraški premier Ali al Zaidi, ki je konec misije označil za začetek novega poglavja. "Začela se je nova faza, ki jo zaznamujejo suverenost Iraka, moč njegovih institucij, pripravljenost njegovih sil, enotnost pri sprejemanju odločitev in uravnotežena partnerstva s prijatelji," je dejal.

Dodal je, da bo 1. oktober nov dan v razvoju iraške države, "saj bo država brez kakršne koli tuje vojaške navzočnosti, njena nacionalna suverenost nad celotnim ozemljem pa bo popolna".

Jelena Juvan, vodja katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, je za N1 poudarila, da tokratnega ameriškega umika ne gre primerjati z umikom iz Afganistana pred petimi leti, po katerem so se na oblast znova vrnili talibani. V Iraku gre za dogovor med Washingtonom in Bagdadom, ki bi moral biti uresničen že pred letom dni, in ne za umik zaradi izrazitega poslabšanja varnostnih razmer, kot je bilo v Afganistanu, je dodala.

"Ključna sprememba je, da Irak v bistvu s tem prevzema več neposredne odgovornosti za svojo varnost," je dejala Juvan. Ali je bila odločitev o umiku pravilna, ali je Irak sposoben sam zagotavljati varnost in ali mu bo uspelo zapolniti vrzel, ki bo nastala, pa bo po njenih besedah pokazal čas.

Čeprav po premiku ameriških sil v Jordanijo v Iraku ne bo več njihove fizične vojaške prisotnosti, Juvan poudarja, da bodo ZDA ob morebitnem poslabšanju razmer še vedno lahko razmeroma hitro ukrepale. "Tako da iz tega vidika Američani ne dvigujejo roke nad Irakom, ampak pač prepuščajo samim iraškim varnostnim silam, da zagotavljajo varnost," je dejala in dodala, da bodo ZDA Iraku verjetno še vedno zagotavljale obveščevalne podatke.

Juvan: Ključno bo vprašanje, ali je Iran sposoben nadzirani proiranske skupine

Čeprav ZDA niso bile edina država z vojaško prisotnostjo v Iraku – svoje sile ima tam še vedno tudi Turčija, ki je v začetku tedna napovedala postopno predajo svojega oporišča na severu države Bagdadu –, pa se ob ameriškem umiku odpira predvsem vprašanje, kaj bo ta pomenil za vpliv Irana in z njim povezanih oboroženih skupin.

Ameriški umik je namreč pozdravil tudi Teheran, ki kot svoj končni cilj navaja umik ameriških sil s celotnega Bližnjega vzhoda. Odhod Američanov iz Iraka predstavlja kot zmago svoje "osi odpora", ki jo sestavljajo zavezniške oborožene skupine po vsej regiji.

Po besedah Juvan bo za nadaljnji razvoj dogodkov ključno, ali bo Irak sposoben zagotavljati nadzor nad oboroženimi proiranskimi milicami, ki ostajajo del iraškega političnega in varnostnega okolja. Kot je poudarila, bi se lahko milice v primeru ekstremne eskalacije razmer okrepile, s čimer bi vloga Irana v celotni regiji postala veliko nevarnejša.

Med najglasnejšimi kritiki ameriškega umika pa so kurdski predstavniki v Iraku, ki opozarjajo na vrsto letošnjih napadov Irana in z Iranom povezanih milic na polavtonomno kurdsko regijo v Iraku, ki so jih prestregli ameriški protiraketni sistemi in sistemi za obrambo pred brezpilotnimi letalniki. Skrbi jih predvsem, da ZDA umikajo tudi opremo iz letalske baze v Erbilu.

"Grožnja je resnična – ranljivi smo, napadajo nas," je ta teden za Financial Times povedal premier regionalne vlade Kurdistana Masrour Barzani. "Da smo zdaj prepuščeni sami sebi brez kakršnega koli, recimo temu, ustreznega obrambnega sistema," je dodal. Barzani je Bagdad že pozval, naj zagotovi zaščito pred raketnimi napadi in napadi z brezpilotnimi letalniki iz Irana.

Pa je Iran trenutno sposoben prevzeti odgovornost za lastno varnost? Juvan meni, da ja. "Če izhajamo iz trenutnih razmer, ja, ker tudi odločitev za umik ameriške vojske temelji na nekih obveščevalnih podatkih," je pojasnila.

Ob tem je opozorila, da bi se lahko položaj spremenil ob hitrem poslabšanju razmer v regiji, na katere vpliva tudi nadaljnji razvoj vojne med ZDA in Iranom. V takšnem primeru bi se po njenih besedah lahko razmere razvile v spiralo nasilja, v kateri Irak ne bi bil več sposoben sam zagotavljati svoje varnosti.

Dolga zgodovina iranskega vpliva

Teheran je svoje politične in vojaške povezave v Iraku gradil že dolgo pred sedanjim ameriškim umikom. Tako kot ZDA je tudi Iran med vladavino Sadama Huseina desetletja vzpostavljal odnose z iraškimi opozicijskimi gibanji. Med njimi sta bili Islamska stranka Dawa in Vrhovni svet za islamsko revolucijo v Iraku, ki imata danes v državi velik vpliv, piše portal The Conversation.

Med najvplivnejšimi skupinami, ki jih podpira Iran in delujejo na stičišču politike in vojske, je Organizacija Badr. Ustanovljena je bila v Iranu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, podpirala jo je revolucionarna garda, med iransko-iraško vojno pa se je bojevala na strani Irana.

Ko je bil režim Sadama Huseina leta 2003 zaradi invazije na Irak pod vodstvom ZDA strmoglavljen, so te organizacije Teheranu zagotavljale nekaj, česar Washington ni imel – neposredne in tesne povezave z vplivnimi oboroženimi mrežami, ki so se vrnile v Irak in začele sodelovati pri oblikovanju nove države, navaja omenjeni portal.

Badr ponazarja, kako so se te povezave sčasoma spremenile v institucionalno moč. Po letu 2003 se je v Irak vrnilo na tisoče njegovih borcev, organizacija pa se je iz milice v izgnanstvu preoblikovala v pomembnega političnega in varnostnega akterja.

Položaj Irana v Iraku je dodatno okrepil vzpon Islamske države. Teheran je leta 2014 zagotovil neposredno vojaško pomoč iraškim silam in oboroženim skupinam, ki so se bojevale proti IS. Bojem se je pridružilo na tisoče iranskih vojakov, poveljnik elitnih sil Kuds iranske Revolucionarne garde Kasem Solejmani pa je prispel v Bagdad in prevzel vodenje obrambe iraške prestolnice, navaja The Conversation

Takrat so bile iz raznolike koalicije šiitskih milic oblikovane tudi Sile ljudske mobilizacije, od katerih je večina prisegla zvestobo Iranu. Te so imele nepogrešljivo vlogo pri porazu ISIS, leta 2016 pa so bile vključene v uradno iraško varnostno strukturo. Nekatere njihove najvplivnejše frakcije so kljub temu ohranile tesne odnose s Teheranom ter razvile lastne politične in gospodarske interese.

Iran je tako v Iraku zgradil prepleteno mrežo političnih, vojaških in gospodarskih povezav. Nekatere delujejo zunaj države, druge pa so vključene v njene institucije, kar pomaga pojasniti, zakaj je iranski vpliv tako težko odpraviti. Odstranitev ene milice, politika ali poslovne povezave namreč ne odpravi širše mreže, piše The Conversation.