Oživljanje po srčnem zastoju je eden najbolj agresivnih postopkov v medicini. Jasno, hitro posredovanje lahko rešuje življenja in ukrepanje, ko se nekdo pred vami zgrudi z zastojem srca, je nujno. A številni hudo bolni posamezniki in ljudje v pozni starosti so oživljanja deležni ob iztekanju življenja, ko ni več upanja na izboljšanje. Urgentni zdravniki se problema dobro zavedajo, nekateri se včasih celo med postopkom oživljanja sprašujejo, zakaj morajo to početi. Slovenska družba potrebuje odkrit pogovor o minevanju in smrti, so prepričani. Oživljanje je namreč v večini primerov bistveno drugačno od tega, kar so nas naučile zdravniške TV-serije.
“V zdravniških serijah so vsi lepi, mladi in pametni, nekajkrat stisnejo prsni koš, uporabijo defibrilator in hop, pacient se zbudi in se jim zahvali. Tega v realnosti ni,” nam je na vprašanje, kako zdravniške serije izkrivljajo dojemanje oživljanja, odgovoril dr. Gregor Prosen, vodja urgence v mariborskem kliničnem centru. “Izredno redki so primeri, ko se je človek takoj po oživljanju zbudil in normalno funkcioniral, pa še to se je zgodilo samo takrat, ko se je srčni zastoj zgodil vpričo zdravstvenega osebja ali vsaj nekoga, ki zna upravljati avtomatski defibrilator. Pričakovanja, ki jih ustvarjajo te serije, so popolnoma nerealna.”
Na to opozarja tudi znanstvena literatura. Ko so si raziskovalci denimo ogledali po dve sezoni dveh priljubljenih zdravniških nadaljevank, Zdravnikova vest (House M.D.) in Talenti v belem (Grey’s Anatomy), so našteli 46 primerov oživljanja, ki so se v kar 70 odstotkih končali uspešno. “Uspešnost oživljanja je bila v nadaljevankah še enkrat večja kot v realnosti. Takšno prikazovanje oživljanja lahko zavede gledalce in vpliva na odločitve ob hudi bolezni ali ob koncu življenja,” so sklenili avtorji raziskave.
V običajno življenje se vrne največ vsak deseti
Tudi ko se srčni zastoj zgodi zunaj bolnišnice, je izid v večini primerov slab, nam je povedal dr. Matej Strnad, zdravnik in profesor urgentne medicine na mariborski medicinski fakulteti. “Iz slovenskih raziskav izhaja, da se bo, če mi oživljamo 100 ljudi, približno pri 35–40 bolnikih ponovno vzpostavil krvni obtok, da bo srce spet začelo spontano biti. Od teh 35–40 bolnikov bo 20 do 25 ljudi preživelo do prihoda v bolnišnico. Od teh jih odpust iz bolnišnice z dobrim nevrološkim izidom dočaka največ 10.”
Pri številnih bolnikih so poškodbe možganov zaradi preveč dolgotrajnega pomanjkanja kisika ob srčnem zastoju prehude, da bi bil bolnik sposoben samostojnega življenja. Nekateri se sploh ne zbudijo več iz kome.
“Oživljamo skoraj vse”
Večina od nas si ob omembi srčnega zastoja predstavlja prizor, ko se nekdo sicer zdrav kar naenkrat zgrudi. Še največkrat vidimo posnetke s kakšne športne prireditve, ko se denimo v hipu zgrudi mlad nogometaš. To so primeri, pri katerih je takojšnje oživljanje ključno, stopnja preživetja brez trajnih posledic pa ob pravilnem ukrepanju izjemno visoka. “Če ni v ozadju neke hude bolezni, če so očividci prisotni in takoj začnejo pravilno oživljati, če je na voljo avtomatski defibrilator in če je intervencija hitra, če torej celotna veriga preživetja deluje brezhibno, bodo srčni zastoj praviloma preživeli vsi,” nam je povedal dr. Peter Radšel, vodja kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino v ljubljanskem kliničnem centru, na katerem skrbijo za bolnike po srčnem zastoju iz dobršnega dela države. Zato je izobraževanje javnosti, da bodo očividci znali in bili pripravljeni hitro ukrepati, ko se nekdo pred njimi zgrudi, izjemnega pomena.
V spodnjem posnetku si oglejte, kako oživljati:
A takšni srčni zastoji predstavljajo razmeroma majhen delež vseh. V večini primerov, s katerimi se srečujejo urgentni zdravniki, se srce ustavi pri krhkih starejših ljudeh in bolnikih z napredovanimi boleznimi. “Po nekem nepisanem pravilu oživljamo skoraj vse, razen tistih, ki imajo res očitne znake smrti, recimo, da so že okoreli ali pa so njihove poškodbe nezdružljive z življenjem. Zadržke imamo tudi pri oživljanju ljudi, ki so očitno že dalj časa nepokretni in priklenjeni na posteljo,” je povedal dr. Matej Strnad. “A če vprašamo svojce, kaj naj naredimo za bolnika ali bolnico, običajno rečejo: Vse. To pa pomeni tudi oživljanje.”
“Oživljanje pomeni, da dobiš cev v sapnik, da ti zlomimo prsni koš …”
In tako se, včasih tudi zaradi strahu pred očitki, da za bolnika niso naredili vsega, lotijo oživljanja. “Načeloma se ravnamo po konservativnem, defenzivnem pristopu. Če obstaja kakršenkoli dvom, se vedno odločimo na stran dvoma oz. zdravja in človeka oživljamo, tako zaradi lastnega miru kot miru svojcev in vseh drugih.”
Natančnih analiz, ali zdravniki oživljajo več, kot bi bilo smiselno, sicer v Sloveniji nimamo. “A če bi zdravnike vprašali, koliko ljudi od teh, ki so jih oživljali, bi oživljali tudi, če bi se lahko odločali povsem samostojno, z vsemi informacijami in brez zunanjih pritiskov, bi bil ta delež po mojem le nekaj več kot polovičen. Velikokrat oživljamo, ker so taka pričakovanja okolice, svojcev, čeprav nam je velikokrat jasno, da to ni smiselno oz. da bo izhod po oživljanju slab,” je ocenil dr. Strnad.
Prikaz postopkov oživljanja (Foto: Borut Živulović/BOBO)
Problem je, je nadaljeval Strnad, da se ljudje ne zavedajo dobro, kaj pomeni nekoga oživljati. “Pomeni, da dobi cev v sapnik, da bolniku pri stisih prsnega koša zlomimo prsni koš ali rebra, da v bolnika zabodemo iglo za vzpostavitev periferne venske poti za zdravila, da ga po potrebi stresemo z elektriko … Sami zelo invazivni postopki, za katere je vprašanje, ali bi si jih človek v tistem stanju res želel.”
Zakaj to počnem?
Urgentni zdravniki so ob prihodu na intervencijo ob srčnem zastoju lahko pahnjeni v skrajno nezavidljivo situacijo, saj o bolniku praviloma ne vedo ničesar. “Odločitev za oživljanje mora biti hipna. Ne moremo se čez pol ure premisliti in vendarle začeti oživljati,” je razložil dr. Gregor Prosen. “Zato smo pri odločanju praviloma vedno konservativni in začnemo oživljati. Potem pa pogosto ugotovimo, da gre za bolnika s terminalno boleznijo, pri katerem oživljanje ne bo prineslo koristi in tudi ni humano. Če smo pošteni, velikokrat tudi svojcem hitro postane jasno, da oživljanje nima smisla, včasih samo potrebujejo našo potrditev in čakajo, da jim to predlagamo. Redki so taki, ki nas priganjajo do konca.”
Dr. Gregor Prosen (Foto: Igor Napast/Večer)
Pa si kdaj med takšnim oživljanjem tudi misli: zakaj to počnem? “Absolutno,” nam je odgovoril dr. Prosen. “In postavlja se mi vprašanje, zakaj tisti, ki so poklicali pomoč, niso vedeli ali pa si niso hoteli priznati, da je bil konec pričakovan in da z oživljanjem zgolj preprečujemo dostojno smrt.”
Oživljanje je eden najbolj agresivnih posegov v medicini, je poudaril Prosen. “Če se jaz danes zgrudim, me seveda poskušajte agresivno rešiti. Ko pa bom star blizu 90 let in bom imel srčno popuščanje, pa me, ko me ‘stisne’, prosim, pustite pri miru. Kot družbi nam manjka odkrite razprave o smrti, minevanju in omejitvah oživljanja.”
“Danes se zdi, kot da nihče več ne sme umreti”
Osrednji problem, ki so ga izpostavili vsi naši sogovorniki, je pomanjkanje ozaveščenosti in pogovora o možnostih ob koncu življenja. “Pri vprašanju, ali kdaj pretiravamo z oživljanjem, je mogoče odgovor, da v Sloveniji še nismo naredili ene zelo težke domače naloge – da bi zagotovili večje poznavanje in uporabo instituta vnaprej izražene volje,” nam je povedal dr. Peter Radšel. “Z oživljanjem skušamo rešiti življenje, vemo pa, da življenja ne moremo reševati v neskončnost, denimo v pozni starosti ali pri nekaterih neozdravljivih boleznih. In tukaj so odločitve, kdaj pristopiti k oživljanju, lahko zelo težke.”
Zakon o pacientovih pravicah je leta 2008 uvedel institut vnaprejšnje volje, možnost, da se človek vnaprej odloči o svoji zdravstveni oskrbi v stanju, ko ne bo mogel odločati o sebi. Lahko na primer vnaprej zavrne vzdrževanje življenja na aparatih in oživljanje v stanjih, ko ne bi bilo več upanja na izboljšanje zdravja. “Doseči moramo dovolj veliko ozaveščenost o vnaprejšnji volji, da bodo svojci poznali želje ljudi in potek njihove bolezni in da v primeru zastoja dihanja pri terminalno bolnih ne bodo klicali rešilca,” je dejal dr. Gregor Prosen. “Veliko ljudi bi si zaslužilo pogovor, na podlagi katerega bi se njihovo krhko življenje lahko mirno končalo z zadnjim izdihom.” Družba mora po njegovem prepričanju iti skozi proces detabuizacije smrti. “Danes se zdi, kot da nihče več ne sme umreti, sploh pa ne doma.”
“Ko si v dvomih, oživljaš”
Kljub temu da je z nami že 15 let, je institut vnaprejšnje volje med ljudmi še vedno zelo slabo poznan. Zelo malo ljudi ima izraženo vnaprejšnjo voljo, večina se ne zaveda, da imajo to možnost. Kot nam je povedala varuhinja pacientovih pravic Duša Hlade-Zore, je trenutno v vsej državi samo 765 veljavnih izjav o vnaprejšnji volji. “Vesela sem, da pripravljate članek na to temo, ker še vedno zelo veliko pacientov ne ve, da ta možnost obstaja, saj se o njej zelo malo govori in piše,” je dodala.
“V svoji dozdajšnji karieri se mi še ni zgodilo, da bi prišel do človeka v srčnem zastoju, pa bi me ustavili, češ da se je z vnaprejšnjo voljo odrekel oživljanju,” nam je povedal Miha Košir, zdravnik v ljubljanski enoti nujne medicinske pomoči. Pa tudi če bi mu to povedali, bi ob trenutno veljavnem sistemu, ko je vnaprejšnja volja zapisana na notarsko overjenem listu papirja, imel pomisleke. “Če bi mi svojci to rekli, ne bi pa predložili papirja, se lahko v ozadju poraja paranoična misel, ali si morda samo svojci želijo, da človek umre.” Beleženje vnaprej izražene volje bi morali po njegovem mnenju urediti tako, da bo podatek varen, hkrati pa dostopen urgentnemu zdravniku. “Podobno, kot je to urejeno pri darovanju organov. Marsikdaj bi nam bilo vsem lažje, če bi imeli podatke o željah bolnika.”
Izražena in urgentnemu zdravniku dostopna vnaprejšnja volja bi rešila marsikateri zaplet, se strinja dr. Matej Strnad. “Imel sem primer, ko se je pacientka zgrudila na avtobusni postaji. Po prihodu reševalnega vozila smo jo uspešno oživljali, po prihodu v bolnišnico pa nam je sprejemni zdravnik očital, zakaj smo jo oživljali, ker da ima metastatskega raka v zadnjem stadiju. Ampak mi kot urgentna ekipa seveda tega nismo vedeli. Nič ne vem o pacientki, ne poznam njenih želja. In ko nimaš informacij, ko si v dvomih, vedno začneš oživljati.”
Birokratska ovira
Resnici na ljubo za slabo razširjenost uporabe instituta vnaprejšnje volje ni krivo samo njegovo nepoznavanje, temveč tudi zamudnost urejanja birokracije. Za uveljavljanje vnaprej izražene volje je treba najprej izpolniti obrazec, nato pa pridobiti podpis tako osebnega zdravnika kot zastopnika pacientovih pravic. Na koncu je treba svoj podpis pod izjavo še overiti na upravni enoti, kopije pa poslati vsem podpisnikom. To pa ni ravno formalnost, ki bi jo starejši ali hudo bolan človek zlahka uredil.
Vir: SZ
“Očividci največjo škodo naredijo, če ne naredijo nič”
Ko se pogovarjamo o oživljanju, običajno seveda govorimo predvsem o izobraževanju in spodbujanju ljudi, naj pomagajo, če so priča srčnemu zastoju. Za včasih kruto realnost oživljanja pri tem ni prostora. “Ljudi na vse načine prepričujemo, naj takoj začnejo oživljati, naj uporabijo defibrilator. Težko jim zraven tudi odkrito povemo, da v večini primerov postopek ni uspešen,” je dejal dr. Gregor Prosen. “Edini način, da to popravimo, je, da se začnemo pogovarjati o ukrepanju ob koncu življenja, še preden se zgodi zastoj srca.”
Ob tem pa vsi naši sogovorniki poudarjajo, naj ljudje, če so priča srčnemu zastoju, ne razmišljajo o smiselnosti oživljanja, temveč naj ukrepajo. “Laiki naj oživljanje začnejo praktično ne glede na vse, razen če gre za njihovega svojca, ki je že v fazi poslavljanja, in so se predhodno dogovorili, da želi ta človek mirno umreti,” je poudaril Miha Košir. “Drugače pa naj vedno pristopijo in začnejo temeljne postopke oživljanja, ekipa nujne medicinske pomoči pa je tista, ki bo po prihodu odločila o nadaljnjih korakih. Prekinitev oživljanja je medicinska odločitev.” Največjo škodo očividci pri srčnem zastoju po njegovih besedah naredijo, če ne naredijo nič.
V najuspešnejših okoljih je stopnja preživetja po srčnem zastoju približno enkrat višja kot v Sloveniji, še opozarja dr. Peter Radšel. “Tudi v Sloveniji bi si morali zadati cilj doseči največji odstotek očividcev, ki začnejo oživljanje in takoj pokličejo reševalce. Promovirati moramo oživljanje, hkrati pa se tudi zavedati, da pristop k oživljanju ne bo vedno koristil vsakemu posamezniku.” S tem namenom, torej da bi rešili čim več ljudi, na nekaterih območjih Slovenije že obstaja mreža prvih posredovalcev – večinoma gre za člane gasilskih društev – ki lahko pritečejo na pomoč bližnjim sosedom. Če bi čakali na prihod reševalcev, bi bilo namreč za večino ljudi, ki se jim zaustavi srce, prepozno. Po desetih minutah brez ukrepanja namreč skoraj ni več možnosti za smiselno preživetje človeka, ki se mu je ustavilo srce. Povprečen čas prihoda reševalcev po klicu na 112 pa je več kot deset minut.
Demonstracija oživljanja (Foto: PROFIMEDIA)
Lekcija za osnovne šole
Ena od želja urgentnih zdravnikov je, da bi učenje oživljanja postalo del šolskega sistema. “Želimo si, da bi bilo učenje oživljanja sistemsko urejeno na ravni celotne države že v osnovnih šolah, da bi postalo izražanje vnaprejšnje volje nekaj splošno sprejetega, da bi se ljudje o teh zadevah več pogovarjali …” je dejal dr. Matej Strnad. “Ko bi imeli enkrat utečeno izobraževanje o oživljanju, pa bi lahko vanj umestili tudi poglavje o tem, da oživljanje ni vsemogočno, temveč postopek, ki se velikokrat in večinoma konča neuspešno, ter tako preprečili razočaranja ob neuspešni reanimaciji.”
Za očividce in prve posredovalce, je poudaril, priporočilo ne glede na vse povedano ostaja nespremenjeno – čim prej naj začnejo oživljanje. “Za nas, zdravnike, pa sem prepričan, da bi v drugače urejenem okolju oživljali manj bolnikov, kot jih danes.”
Svetovni dan oživljanja obeležujemo 16. oktobra. Svoje znanje, kako se oživlja, lahko obnovite z ogledom tega videa.
