Odmevna zamenjava Luke Dončića, ki se je moral pred tednom dni preseliti iz Dallasa v Los Angeles, je pokazala, kako neusmiljen je profesionalni šport. Tudi tako odlični igralci, kot je Dončić, so v tem poslu le delavci. Tako pravi dr. Simon Ličen, profesor na ameriški Washington State University. Ličen proučuje področje športnega menedžmenta in medije v športu, ukvarja pa se tudi s prepletenostjo športa, posla, politike in medijev. Za rubriko Poglobljeno nazorno pojasnjuje športni posel. Kaj pomeni, da je ameriški šport v obdobju zgodovinskosti? Kako lastniki klubov gledajo na navijače? Zakaj je tveganje konflikta interesov posebej visoko prav v športnem novinarstvu? In kaj meni o astronomskih zaslužkih najbogatejših športnikov? Od davčnih svetovalcev za športnike do največjih poslov, od vlaganj do etičnih vprašanj ...
Simon Ličen (Foto: spletna stran univerze Washington State)
Več kot letni bruto domači proizvod kakšne manjše države
Prejšnjo nedeljo se je zdelo, da je ena od najpomembnejših novic v Evropi in ZDA selitev Luke Dončića iz Dallas Mavericksov v LA Lakers. Na kaj ste vi kot strokovnjak s področja športnega menedžmenta najprej pomislili ob tem?
Sam sem videl to zamenjavo kot še eno potrditev dejstva, da v profesionalnem športu nič ni sveto in nihče ni nedotakljiv. Luka Dončić je pritegnil pozornost, ker je tako izjemen igralec, a podobne zamenjave se dogajajo tudi drugim igralcem.
Ta zamenjava je bila izjemna predvsem zato, ker je bila tako nepričakovana. A ameriški šport je v obdobju zgodovinskosti, ko se prebijajo pretekle poslovne meje. Septembra lani je igralec ameriškega nogometa Dak Prescott, ki igra za Dallas Cowboys, podaljšal pogodbo, ki je zdaj vredna 60 milijonov dolarjev letno. Decembra lani je po koncu bejzbolske sezone ekipa New York Mets podpisala 15-letno pogodbo z igralcem Juanom Sotojem v vrednosti 765 milijonov dolarjev. To je več kot letni bruto domači proizvod kakšne manjše države. Obe pogodbi sta v svojih športih najvišji doslej.
Juan Soto, na fotografiji še v dresu New York Yankees. (Foto: Profimedia)
Konec tedna bo v New Orleansu potekal Super Bowl, finalna tekma lige NFL. Po televiziji ga bo spremljalo predvidoma 115 milijonov Američanov. 30-sekundni televizijski oglas med tekmo stane 8 milijonov dolarjev. Midva v času najine celotne poklicne poti ne bova skupaj zaslužila osem milijonov dolarjev. Tam bo toliko stal oglas za avokado ali za čips. Ugiba se, ali bo to najbolj gledana tekma v zgodovini ameriške televizije.
Če se vrneva k Dončiću. Občutek imam, da so bili prvi odzivi na njegovo zamenjavo v Sloveniji negativni. Kot da bi lastniki Dallas Mavericks izdali njegovo zaupanje – ali celo zaupanje vse Slovenije. Ko sem bral slovenske članke na to temo, sem imel občutek, da iz njih izhaja vprašanje: Ali Dončič ni več dovolj dober za vas?
Lastniki ekipe so profesionalci. Zanje je ekipa vložek. Presodili so, da je Anthony Davis, ki gre iz Los Angelesa v Dallas, trenutno v njihovem interesu. Zgodovina bo pokazala, kdo je imel prav.
Mislim, da na svetu obstajajo slabše športne destinacije, kot so LA Lakers. To je ena najbolj prepoznavnih košarkarskih in nasploh športnih ekip na svetu. Dončić bo igral zLeBronom Jamesom, ki ga nekateri označujejo za najboljšega košarkarja vseh časov. Na hodniku bo srečeval Magica Johnsona (nekdanjega igralca, danes člana vodstva kluba, op. a.). Na večerje bo lahko hodil z Anžetom Kopitarjem (ki trenutno igra v Los Angeles Kings, op. a.). Živel bo v svetovni prestolnici zabave.
Luka Dončić in LeBron James, 4. februarja 2025. (foto: Profimedia)
Če bo Dončić lahko ohranil svojo tekmovalno formo, ki naj bi bila tudi eden od razlogov v ozadju te zamenjave, je to zanj lahko najboljša sprememba v življenju. Pred 20 leti je bil nogometaš David Beckham pripravljen iti v ZDA, samo če bi lahko igral v Los Angelesu. Deset let pozneje se je tudi Zlatan Ibrahimović odločil za prestop v losangeleški klub, tudi zaradi tega spremljajočega blišča.
Samo igralci oz. delavci
Tisto, kar je ljudi predvsem zmotilo, je bil način, kako je bila izvedena ta zamenjava. Pokazala se je vsa brutalnost športnega posla. S potezo naj ne bi bil praktično do objave v medijih seznanjen niti Dončić sam, ne njegov agent Bill Duffy. Igralec, tudi če je tako dober in znan kot Dončić, je v tem poslu lahko tudi samo orodje, figurica na šahovnici, v igri, ki jo razume samo lastnik. Z igralcem se lahko prosto “trguje”, kot z blagom.
Se strinjam, z našega vidika to res deluje kruto. Po drugi strani Luka Dončić zasluži letno približno 43 milijonov dolarjev bruto. Mislim, da se bo lahko potolažil.
Ameriški profesionalni šport vodi izjemno kompleksen preplet pravil. Liga NBA je ena liga, ena poslovna organizacija, ki ima franšize, poslovne enote. Mislim, da marsikdo ne razume, kaj z gospodarskega vidika to pomeni. To namreč pomeni, da je celotna liga ena organizacija, med franšizami pa se lastniki dogovarjajo glede menjav igralcev.
Čeprav so Združene države največje zagovornice svobodnega trgovanja, njihove profesionalne lige delujejo kot karteli. Lige same poskrbijo, da so ekipe približno uravnotežene, tako da ena ekipa le redko prevlada. V zadnjih petih letih je tako naslov prvaka osvojila vsakič druga ekipa. Medtem je v Sloveniji recimo samoumevno, da se za naslov državnega prvaka v nogometu vedno borita ista dva kluba, samo občasno pa se v to vključi še kakšen tretji.
Pravila lige NBA določajo, da mora liga vsako zamenjavo, tudi to, ki je vključevala Dončića, odobriti. Presodili so torej, da je takšna zamenjava, ki je vključevala celo tri klube (tretji je bil Utah Jazz, op. a.), sprejemljiva in ne povzroči večjega neravnovesja moči.
Luka Dončić in drugi so za nas lahko idoli, ampak tudi oni so konec koncev samo igralci oziroma delavci v športnem poslu.
Foto: Thomas Søndergaard/Play the Game/osebni arhiv
Ličen je po študiju novinarstva leta 2011 doktoriral na ljubljanski fakulteti za družbene vede. V Sloveniji je delal v raziskovanju, medijih in v športu. Od leta 2013 je zaposlen na univerzi Washington State. Nekaj let je predaval športno novinarstvo na Pekinški univerzi za šport.
Nekateri igralci pa vendarle imajo klavzulo, po kateri je zamenjava možna le ob njihovi vnaprejšnji privolitvi. V NBA je takšna klavzula redkost, ima jo denimo LeBron James, ki je, kot ste tudi sami rekli, verjetno eden od najboljših igralcev v zgodovini lige. Kaj je potrebno, da lahko igralec doseže takšno klavzulo?
Spet gre za pravila. Vse lige v profesionalnem ameriškem športu imajo močna igralska združenja, ki so defakto sindikati in ki ščitijo interese igralcev. Poleg tega pa imajo igralci in tudi trenerji agente, ki skrbijo za interese posameznikov.
Pravila lige NBA trenutno določajo, da zamenjavo lahko zavrnejo športniki, ki v ligi NBA igrajo najmanj osem sezon, od tega najmanj štiri sezone pri isti ekipi. Luka Dončić do tega ni bil upravičen, ker trenutno igra svojo sedmo sezono. Tudi če bi letos poleti podpisal podaljšanje pogodbe pri Dallas Mavericks, do takšne klavzule ne bi bil upravičen, saj bi bilo to mogoče le, če bi kot prosti igralec podpisal novo pogodbo.
To klavzulo so uvedli predvsem zato, da bi zaščitili interese starejših igralcev. Zagotavlja jim, da se jim ni treba prepogosto seliti in da lahko svojim družinam zagotovijo relativno stabilno življenje.
Medijske pravice za prenose so glavni vir
Novico o zamenjavi je v nedeljo zjutraj sporočil kar športni novinar ESPN Shams Charania. Je bila to taktična poteza kluba? Je običajno, da tako velike novice ne sporoči klub sam? Kaj je v ozadju? Vi se namreč veliko ukvarjate tudi z odnosi med športom in mediji.
Glavna razloga sta po mojem mnenju dva. Prvi je, da profesionalni šport še vedno potrebuje močne medije. Seveda bi lahko liga NBA ali Dallas Mavericks sami objavili to novico. A s tem, ko vključiš množične medije, zagotoviš, da bodo ljudje te medije še naprej spremljali.
Liga NBA se opredeljuje kot športna in medijska organizacija. Seveda imajo dovolj svojih kanalov sporočanja, spletnih strani in družbenih medijev, celo televizijo. A tudi NBA liga še vedno potrebuje močne medije, saj glavni vir prihodkov za profesionalne športne organizacije niso vstopnice, niso dresi; so medijske pravice.
Natančni podatki za NBA niso dostopni, a liga NFL, Mednarodni olimpijski komite in Mednarodna nogometna zveza (FIFA) zaslužijo več kot polovico svojega letnega proračuna s prodajo medijskih pravic za prenose tekem.
FIFA: slovesnost pred finalom svetovnega prvenstva v Katarju (Foto: Profimedia)
Drugi razlog je pragmatične narave. Kako bi bila videti novinarska konferenca, na kateri bi lastniki kluba in Luka Dončić govorili o tej zamenjavi? Lažje je pustiti novinarjem, da objavijo to novico. Množični in družbeni mediji se razbesnijo, ko pa se prah nekoliko poleže, lahko Dallas Mavericks objavijo lep zapis v slovo Dončiću in hkrati tudi že posnetek, kako Anthony Davis sestopa z letala v Dallasu. Tako se klub znebi neprijetnega dela in začne graditi pozitivni narativ.
Beg pred vsakdanom in evforični stres
Kje so v vsej tej zgodbi navijači? Že v nedeljo smo videli navijače v Dallasu, ki so bili osupli, jezni. Množica se je celo zbrala na ulici pred športno dvorano. Dončičevi navijači so govorili o tem, da so jim uničili sanje, da je bila športna dvorana vsa ta leta kraj, kjer so našli mir, zdaj pa da so izgubili vse, da je Luka njihov idol in da je občutek podoben, kot če bi jim nekdo bližnji umrl. Eden od njih je izjavil, da novo vodstvo postavlja profit pred navijače.
Številni – ne samo navijači NBA – živijo za šport, za svojega favorita. Kako pa nanje gledajo športni klubi in organizacije v profesionalnem športu? Ali čutijo odgovornost do njih ali pa so (tudi) oni le še ena postavka med prihodki – ker kupujejo vstopnice, drese in omogočajo prihodke od pravic za televizijske prenose? So torej navijači dodatni igralec, dodatni lastnik ali kaj tretjega?
Plakati navijačev pred športno dvorano. (Foto: Profimedia)
Danes se v športnem menedžmentu veliko govori o družbeni odgovornosti športnih organizacij. Komentar očeta Luke Dončića v izjavi za neko televizijo je bil, da je Luka zelo spoštoval Dallas, da je pomagal otrokom, obiskoval bolnišnice in sirotišnice, da mu ni bilo težko obiskovati dobrodelnih dogodkov. Športne ekipe v ZDA to počnejo ravno zato, da si zgradijo pozitivno podobo v lokalni skupnosti. Za Američane je to razmeroma nov fenomen.
Kje so navijači? Jaz sem pri tem pomislil na različne motivacije športnih navijačev. Ameriški raziskovalci so namreč precej podrobno raziskali, kaj ljudi sploh pritegne k športu. Eden od razlogov je beg pred stresnim vsakdanom. Druga motivacija je evforični stres. Tekme so vznemirljive, razburljive, hkrati pa vemo, da bo čez približno dve uri vsega konec. Včasih bomo zmagali, včasih izgubili, a življenje bo šlo naprej.
Zagotovo drži, da lastniki klubov do podpisovanja nekaterih – ne vseh – pogodb pristopajo strateško. Tukaj pomislim na ekipo Houston Rockets, ki je leta 2002 podpisala pogodbo s kitajskim košarkarjem Jao Mingom. S tem so se Houston Rockets prikupili kitajskemu tržišču. In tako je ostalo še leta za tem, ko se je Jao leta 2011 igralsko upokojil. Neposredne prenose tekem tega kluba je v ZDA gledalo v povprečju milijon ljudi. Iste tekme je na Kitajskem, ki ima 14-urno časovno razliko, v povprečju gledalo 32 milijonov ljudi.
Jao Ming, leto 2004 (Foto: Profimedia)
Gre za tvegane odločitve in čas pokaže, ali so bile pravilne. Domnevam, da so lastniki Dallas Mavericksov presodili, da na kratki rok z Dončićem ne bodo mogli osvojiti naslova. Ja, Dončić je simpatičen in ga je zelo zabavno gledati, a Američani bodo vendarle zmagi dali prednost pred zabavo. Zmaga jim je najpomembnejša.
Tudi navijačem, ne le lastnikom?
Mogoče navijačem še bolj. V ameriškem športu se je v zadnjih letih pojavil fenomen, ki mu pravijo tanking. Gre za namerno slabše igranje pod sposobnostmi ekipe, včasih tudi dve ali tri leta zapored, zato da ta nato pridobi čim boljše izhodišče pri naboru novincev in izbere čim boljše igralce.
Nekateri lastniki torej nekaj let namenoma ne podpišejo pogodb, ki bi bistveno okrepile ekipo, zato da poskusijo zgraditi ekipo z mlajšimi igralci. V tistem obdobju nekateri gledalci nehajo hoditi na tekme, gledanost upade. A lastniki s tem vseeno nadaljujejo.
Res pa je, da so ameriške profesionalne ekipe nameščene v velikih mestih, oz. bolje rečeno, na dovolj velikih medijskih in marketinških trgih. Tako se lahko na tribunah izmenja več gledalcev in tudi več turistov, ki ta mesta obiščejo.
Foto: Profimedia
Pragmatična lekcija, ki jo skušam predstaviti tudi študentom, je, da polne dvorane niso pomembne samo zaradi prihodkov od prodanih vstopnic. Polna dvorana na televiziji preprosto lepše izgleda, od prenosov pa, kot rečeno, prihajajo največji prihodki.
Lastniki Dallas Mavericks so očitno sprejeli tveganje, da bodo nekateri gledalci užaljeni, žalostni. Verjetno računajo, da bodo to lahko nadoknadili.
Šport se je v nekaj desetletjih močno spremenil. Še do leta 1989 je na olimpijskih igrah veljalo pravilo, da lahko na tekmovanjih nastopajo le amaterski športniki. Ideja ustanovitelja modernih olimpijskih iger Pierra de Coubertina je bila, da bo zavezanost amaterizmu preprečila spodkopavanje integritete športa.
Danes je šport ena od gospodarskih panog, v kateri se obrača ogromno denarja. Po oceni Global Sports Insights skupna vrednost globalne športne industrije presega 2,6 bilijona ameriških dolarjev, kar jo uvršča med deset največjih industrij na svetu. Ob tem pa se še beleži trend hitre rasti.
Vzniknil je izraz sportsbiz, ki ilustrira ta preplet športa in posla – preplet močnih lastnikov klubov (ki so lahko tudi politično vpeti), močnih sponzorjev, medijev prek oglasov in zakupa pravic za predvajanje tekem ter povezanih oz. od športa in športnikov odvisnih industrij.
Kako se je to zgodilo in zakaj? Da je bila še pred nekaj desetletji, ko je sicer obstajal tudi že profesionalni šport, še vedno živa ideja amaterizma, danes pa je šport tako močna gospodarska panoga?
Tukaj je več dejavnikov. Prvi je globalizacija in digitalizacija. Športne vsebine so lažje in hitreje dostopne kot kadarkoli prej.
S tem so povezane medijske pravice. Kljub temu da naj bi tradicionalni mediji izgubljali na veljavi, je dejstvo, da so se tudi ti prilagodili novim okoliščinam. Vrednost nekaterih medijskih pravic še naprej strmo raste. Roko na srce, medijske pravice za nogometno ligo prvakov, za svetovno prvenstvo v nogometu in nekatera druga tekmovanja rastejo tudi na račun športov, ki niso tako prosperirali.
Tretji dejavnik je kapitalizem, ki je vse bolj nebrzdan in ki se je takšen iz Amerike preselil tudi drugam po svetu, tudi v Evropo. Ameriški bogataši ali investicijski skladi so lastniki dvajsetih ekip v petih največjih evropskih nogometnih ligah. Vstopajo tudi v druge športe.
Ameriški bogataš Stanley Kroenke je lastnik številnih športnih klubov, med drugim tudi nogometnega kluba Arsenal iz Londona. Njegovo premoženje je ocenjeno na več kot deset milijard dolarjev.
Nekateri športni novinarji so upravičeno kritični do arabskih investicij v športu. A tuj kapital običajno ne pride zato, da bo razvijal lokalni šport. Pride, da bi ustvarjal dobiček. Veliki kapital je torej v zadnjih dveh ali treh desetletjih vstopil tudi v šport, a tega še nismo povsem dojeli in to področje še kar malo romantiziramo.
Kaj se je še spremenilo od leta ’89 do danes? Padel je Berlinski zid, padel je komunizem. Kitajska se je tudi uradno obrnila iz komunizma v družbeno ureditev, ki ji pravijo socializem s kitajskimi značilnostmi in ki jo nekateri opisujejo kot državni kapitalizem. To pomeni, da se je na Kitajskem v času ene generacije 400 ali 500 milijonov ljudi premaknilo iz skoraj revščine v srednji sloj. In ta srednji sloj se danes obnaša potrošniško.
V smislu razvoja športnega posla je nogomet kot šport daleč pred vsemi. Pred skoraj 20 leti sem imel priložnost intervjuvati tedanjega generalnega direktorja Evropske košarkarske zveze (FIBA Europe) Nara Zanolina. Ko sem ga vprašal glede njegove vizije za košarko v Evropi, je odgovoril, da bi radi ostali šport številka 2. Potem se je hitro popravil: “Šport številka 1”. Ko sem ga vprašal, kaj je mislil s tem in ali je kot šport številka 1 imel v mislih nogomet, je rekel: “Da, a nogomet ni šport, nogomet je religija.” Zdelo se mi je pomenljivo, da se celo prvi človek na področju košarke v Evropi zaveda, da z nogometom ne more tekmovati. Da nista niti v isti kategoriji.
Če med športi prednjači nogomet, so med državami daleč pred vsemi na področju športnega posla ZDA. Američani uveljavljajo gospodarske in politične interese skozi šport že nekaj časa. George Bush mlajši je bil denimo, preden je postal guverner in nato predsednik, solastnik bejzbolske ekipe Texas Rangers. Še danes lastniki športnih ekip pogosto podpirajo eno ali drugo politično stranko.
V minulih dneh se je pisalo o tem, da je prav lastnica Dallas Mavericks Miriam Adelson velika podpornica Donalda Trumpa in da je njegovi kandidaturi lani jeseni namenila 100 milijonov dolarjev, s čimer je zasenčila celo donacijo Elona Muska. Kako in zakaj sta prepletena politika in šport? Kako služita en drugemu? Stomilijonske vsote ne doniraš, ne da bi pričakoval nekaj v zameno.
Mogoče so se nadejali, da bi lahko Teksas kot zvezna država legaliziral športne stave. Takšen predlog v tej zvezni državi doslej ni dobil podpore. Možno je, da želijo novi večinski lastniki, ki imajo posle tudi v Las Vegasu, zato tja prestaviti ekipo (tam so stave legalizirane, op. a.).
Adelson in Trump oktobra 2024. (Foto: Profimedia)
Hotelska oziroma turistična veriga družine Adelson ima kazinoje tudi v Macau, ki je kitajski teritorij. Tukaj se gospodarstvo ne prepleta več samo z notranjo, ampak potencialno tudi z zunanjo politiko.
Kaj točno je v ozadju te donacije, ne vemo. Vprašanje, ali kdaj bomo.
Ko mediji postanejo poslovni partnerji …
Vi pravite, da je trojčku šport-posel-politika treba prišteti še medije. Ti so tesno vpeti v profesionalni šport, tveganje konflikta interesov pri novinarskem poročanju pa je visoko. Rekli ste, da so največje afere večkrat razkrili novinarji, ki niso primarno pokrivali športa. Zakaj? Kakšno je to medsebojno delovanje klubov in medijev?
Mislim, da se veliko športnih novinarjev dojema kot del športa in posledično vidijo promocijo športa kot svojo dolžnost. Športni novinarji so radi v družbi športnikov, številni so v mladosti tudi sami tekmovali. Nekateri mislijo, da so s športniki prijatelji, ali pa tudi res so. Na drugih področjih poklicna etika veleva, da novinarji o svojih prijateljih ne poročajo; v športu se na to pogosto pozabi.
Elektronski mediji so s športom dodatno prepleteni prek medijskih pravic. Težko pričakujemo, da bodo medijske hiše, ki so vložile milijone ali desetine milijonov evrov ali dolarjev v nakup teh pravic, naklonjene kritičnemu poročanju o teh tekmovanjih. Saj so dejansko poslovni partnerji.
Primer tega, da športni novinarji kot del svojega poslanstva vidijo promocijo športa, se mi je zdelo poročanje javne RTV in nekaterih drugih slovenskih medijev v času epidemije koronavirusa. Takrat so novinarji podprli prizadevanja olimpijskega komiteja in drugih športnih organizacij, naj se uvedejo posebna finančna pomoč, davčne olajšave za sponzorstva, prodane vstopnice, kritje stroškov policije in zdravstvene oskrbe na športnih prireditvah in drugo.
Športni menedžment marsikje izkoristi to prepletenost. Na primer: nacionalni olimpijski komiteji odločijo, katerim novinarjem bodo dodelili akreditacije za udeležbo na olimpijskih igrah. Zavedanje tega lahko vpliva na nekatere novinarje, da svoje delo opravljajo manj kritično. Poročanje z olimpijskih iger je zanje in za njihove medijske hiše stvar profesionalnega ugleda in težko si privoščijo, da olimpijski komiteji ne odobrijo njihovih vlog.
Davčni in finančni svetovalci
Zaslužki najbolje plačanih profesionalnih športnikov so astronomski. Najbolje plačan igralec NBA v sezoni 24/25 je Stephen Curry, zvezdnik ekipe Golden State Warriors, z letno plačo v višini 55 milijonov dolarjev, kar naj bi bila najvišja plača v zgodovini lige NBA. Najbolje plačan športnik na svetu, nogometaš Christiano Ronaldo, ga še precej prekaša, z letno plačo 200 milijonov dolarjev.
Kljub temu da je profesionalni šport na tej ravni izjemno zahteven, so to ekscesni zaslužki, o katerih denimo niti najbolje plačani zdravniki, znanstveniki, kulturniki in drugi – ki opravljajo za družbo pomembne poklice – ne morejo niti sanjati. Bi jih bilo smiselno zajeziti, bolj obdavčiti? Ne pozabimo, da ti najbolje plačani zvezdniki lahko zaslužijo tudi še enkrat toliko ali še več prek sponzorskih pogodb, ki jih dobijo zaradi svoje izpostavljenosti. Kako vi gledate na te visoke zaslužke?
Plače v ligi NBA so v zadnjih desetih letih občutno narasle. Kolektivna pogodba igralcev določa, da se igralcem nameni približno polovica vseh prihodkov lige. Ti so se v zadnjih letih precej povečali, predvsem na račun vse višjih cen za medijske pravice, pa tudi zaradi diverzifikacije virov prihodkov: prodajajo nam vse več različnih stvari. Kar se tiče cene medijskih pravic, so te narasle tako v ZDA kot na svetovnih trgih. Balkanski trg je v zadnjih letih eden najbolj aktivnih na svetu.
Curryjeva hiša v Athertonu v Kalifoniji, ki naj bi stala 30 milijonov dolarjev. (Foto: Profimedia)
Z vidika igralcev je to seveda dobro, vendar tudi ta denar ne raste na drevesih. Tekme se večinoma predvajajo na komercialnih kanalih, ki se financirajo iz naročnin in oglaševanja, oglaševalci pa strošek seveda prevalijo na potrošnike. Javni mediji so praktično izrinjeni iz velike večine športnih tekmovanj, z delno izjemo olimpijskih iger.
Podobno kot drugi premožni ljudje tudi številni športniki najdejo načine, da zmanjšajo svoje davčno breme. Pri tem jim pomagajo njihove agencije, ki zaposlujejo tudi davčne in finančne svetovalce. Športniki lahko prijavijo stalno prebivališče v državi z ugodno davčno stopnjo ali pa ustanovijo dobrodelno fundacijo, ki v ZDA ponuja občutne davčne ugodnosti. Slednje je hvalevredno, a sam raje vidim, da vsi premožneži plačajo davke kot ostali državljani.
Za športnike iz Slovenije se mi to zdi še pomembnejše. Kljub pogostemu negodovanju športnih klubov in organizacij je Slovenija v primerjavi s številnimi drugimi državami kar radodarna na področju javnega sofinanciranja športa, tako na državni kot na lokalni ravni. Leta 2023 je po javno dostopnih podatkih samo na državni ravni namenila športu 172 milijonov evrov.
To je dediščina socialističnega sistema, ki je veliko vlagal v šport kot orodje za socializacijo, integracijo in tudi promocijo družbene ureditve. Škoda, da nekateri najuspešnejši in najbogatejši športniki ne vračajo v proračun, iz katerega se je financiralo njihovo mladinsko športno udejstvovanje. Tudi v Sloveniji postaja mladinski šport za nekatere starše predrag.
Vsak pošteno zaslužen denar je legitimen, a velika plačna nesorazmerja se skozi zgodovino niso dobro končala.
Nesorazmerja se kažejo tudi v zaslužkih med športniki in športnicami. Med prvimi desetimi najbolje plačanimi v športu ni niti ene ženske. Mediji sicer poročajo, da se ta razkorak manjša, a še vedno je prisoten. Najbolje plačana ženska je trenutno teniška igralka Coco Gauff, a je v lanskem letu zaslužila “samo” 30 milijonov. Zakaj je ta razkorak še vedno tako velik? Kako vi vidite prihodnost ženskega športa?
Ženski šport se je posebej v ekipnih športih začel profesionalizirati in komercializirati zelo pozno. Zdaj poskuša iskati tržne niše na polju, ki je že precej nasičeno. Zato je na primer ameriška ženska košarkarska liga WNBA poletna liga, v kateri tekme potekajo od maja do oktobra, da ne konkurirajo moškemu – torej glavnemu produktu.
V nogometu je mednarodna nogometna zveza FIFA medijske pravice za žensko svetovno prvenstvo v nogometu pripojila medijskim pravicam za moško prvenstvo, v pogodbo pa vključila obveznost medijskih hiš, da žensko prvenstvo tudi predvajajo. Na ta način so ženskemu nogometu zagotovili nekaj medijske pokritosti, zaradi katere so številni gledalci in navijači ugotovili, da jih pravzaprav tudi ta šport zanima in pritegne.
Ameriška teniška igralka Coco Gauff. (foto: Profimedia)
Razkorak med obsegom medijskega poročanja je še vedno zelo velik: za vsak članek o ženskem športu izide devet člankov o moških. Ta delež je zelo podoben v Sloveniji, ZDA in celo na Kitajskem. Ženski šport je torej večinoma ujet v začaran krog: ni posebej tržno zanimiv, zato se o njem poroča malo – in ker se o njem poroča malo, ostane tržno nezanimiv. Primeri iz tujine in tudi Slovenije kažejo, da je z malo načrtnega dela to razliko možno zmanjšati, a mora biti to delo načrtno in dosledno.
Ženski ekipni šport se je začel profesionalizirati in komercializirati v Ameriki, ker morajo šole, ki prejemajo kakršnakoli javna sredstva, zaradi zvezne zakonodaje ponuditi fantom in dekletom primerljive denarne in infrastrukturne pogoje. To na univerzah pomeni tudi primerljivo število štipendij športnicam in športnikom. Na ta račun študirajo na ameriških univerzah tudi številne tuje in celo nekatere slovenske športnice. Skozi desetletja je ta sistem omogočil pojav oziroma okrepitev ženskih poklicnih lig tudi zunaj ZDA.
Uspešni športniki so pogosto tudi vzori, ki na mlade spodbudno vplivajo. Pred časom ste dejali, da številni mladi v ZDA, predvsem tisti iz revnejšega okolja, svojo možnost, svoje ameriške sanje vidijo ravno v športu. Enako je tudi drugje po svetu. A na vsakega dobro plačanega profesionalnega igralca, ki mu je uspelo, so tisoči, mogoče celo milijoni, ki vlagajo čas, energijo in denar, a jim ne uspe. Kako velik je dejanski potencial športa v smislu socialne mobilnosti? Kako pogosto športnikom iz revnega okolja zares uspe? In kaj je odločilni dejavnik – poleg seveda sreče, da si ob pravem času na pravem kraju?
Argument meritokracije oziroma ideja, da je trdo in marljivo delo poplačano z uspehom, je ena od premis kapitalizma, ki jo kritiki tega ekonomskega sistema najbolj napadajo. Šport je nekoliko bolj meritokratski – najhitrejši in najnatančnejši pač zmagajo – ampak socioekonomski stan posameznika postaja vse bolj vpliven dejavnik tudi v mladinskem športu. Športna oprema je vse dražja, stroški tekmovanj in potovanj vse višji, vse večji so tudi stroški za posebno prehrano, kondicijsko pripravo, telesno preventivo in kurativo. Športnikov že zelo, zelo dolgo ne poganjajo več samo pregovorni “zrezki pa špageti”.
Simbolna fotografija (Foto: Bor Slana/ Bobo)
V ZDA se je to začelo dogajati že pred desetletji. Ena od posledic tega je, da so se ameriške profesionalne lige začele odpirati gledalcem oziroma navijačem pa tudi igralcem. Približno četrtina košarkarjev v ligi NBA je tujcev. Primanjkljaj dovolj kakovostnega domačega kadra torej zapolnjujejo s tujim. Enako velja v nogometu in nekaterih drugih športih pa tudi v prej omenjenem univerzitetnem športu. Povsem enako, kot mora Slovenija uvažati delovno silo v zdravstvu, gostinstvu in gradbeništvu. Odpirajo se tudi povsem primerljiva socialna in etična vprašanja.
Žal ne vemo, koliko otrok in mladostnikov na tej poti odpade. S tistimi, ki jim ne uspe, se ne ukvarjamo prav dosti.
Uspe lahko področje, v katero se vlagatelji odločijo vložiti denar
Ko pomislimo na šport, se zdi nekako samoumevno, da je tako rekoč vseprisoten. Ali bi se to lahko zgodilo tudi kakšnemu drugemu področju, če bi vanj kontinuirano vlagali denar, pozornost, ne nazadnje vzgajali v tem otroke od malega? Bi se to lahko zgodilo na primer umetnosti, kulturi?
Pa saj tekmovalni šport je del zahodne popularne kulture, tako kot popularna glasba in film. Tisto, čemur Američani pravijo spectator sport, torej šport, ki privablja gledalce, je povsem primerljiv del zabavne industrije oziroma entertainmenta. In tudi v športu imamo panoge, recimo sabljanje, veslanje in lokostrelstvo, ki so veliko bolj butične in so nekakšne športne inačice klasične glasbe.
Komercialno lahko uspe slehernemu področju, v katero se vlagatelji odločijo vložiti denar. Vprašanje pa je, kaj bodo kapitalisti pričakovali v zameno.
Gotovo so kultura, umetnost, filozofija in logika vrednote, ki jih je možno privzgojiti – v družini in tudi skozi šolski sistem. V Franciji je filozofski esej del maturitetnega preizkusa, kar pomeni, da se od srednješolskega maturanta pričakuje sposobnost zastavljanja, razumevanja in analiziranja etičnih in filozofskih vprašanj. Britanci razumejo umetnost kot sestavni del družbenega življenja. Kitajci dojemajo znanje in kulturo kot vrednoti, ki zaznamujeta njihovo pettisočletno zgodovino.
Kitajska razmeroma dolgo ni vlagala v tekmovalni šport, čeprav konfucijanizem spodbuja celovit razvoj duha in telesa. Prakse, kot so taj či in či gong, so seveda oblika rekreacije. V tekmovalni šport so začeli vlagati v osemdestih letih, ker so v njem prepoznali sredstvo za navdihovanje državljanov in za mednarodno promocijo države in njene moči. Enako velja za številne druge države, vključno s Slovenijo, ki vlagajo v šport za gradnjo konsenza med državljani in za promocijo države, predvsem pa njene moči, v tujini.
Slovenija je do nedavnega vlagala v promocijo države v Teksasu, da bi pritegnila ameriške turiste v Slovenijo. Po prestopu Luke Dončića v Los Angeles se že preusmerjajo v Kalifornijo. Takšne odločitve, ki temeljijo na posameznikih, pa četudi vrhunskih, se mi zdijo kratkovidne in nestrateške. Po drugi strani je Francija do nedavnega vlagala v organizacijo poletnih olimpijskih iger v Parizu, da prikaže svetu svojo organizacijsko, gospodarsko, politično, kulturno in družbeno moč. V obeh primerih gre za promocijo države skozi šport, a prvi je ad hoc, priložnostni, drugi pa sistematični.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje