"Ko sva s punco iskala stanovanje, so naju spraševali, ali je noseča. Ker sem temnejše polti in imam črno brado, so me spraševali, ali sem Rom ali Arabec. ... Ko sva šla s punco narazen in sem ostal sam z manjšim kužkom, so me spraševali, ali sem gej." Na kaj na slovenskem nepremičninskem trgu naletijo tudi mame samohranilke in družine z več otroki?
Kdor v Ljubljani ali v katerem od turističnih središč išče najemno stanovanje, je pred velikim izzivom. Zaradi pomanjkanja najemnih stanovanj so najemnine podivjale, najemodajalci pa ob prevelikem povpraševanju po mili volji določajo pravila igre.
V tej igri so nekatere skupine ljudi že vnaprej poraženci, saj ne ustrezajo profilu idealnega najemnika, ki ga pričakujejo lastniki stanovanj. Pogovarjali smo se z ljudmi, ki se z bolj ali manj očitno diskriminacijo soočajo ob tako rekoč vsakem klicu ali ogledu stanovanja, ter z nevladniki, ki opozarjajo, da so razmere za ranljive skupine ljudi na najemniškem trgu nevzdržne.
Ko smo pod krinko iskali stanovanje
“Gospa bo gotovo dala prednost nekomu, ki ni begunec,” nam je odgovoril nepremičninski posrednik, ko smo pod krinko iskali stanovanje za begunca iz ene od afriških držav, ki je v Sloveniji pridobil azil. Želeli smo namreč preveriti, kako pripravljeni so najemodajalci oddati stanovanje beguncem, saj izkušnje kažejo, da so ti na najemniškem trgu ena od najbolj ranljivih skupin.
Ko smo torej v minulih dneh “v imenu begunca” poklicali deset naključnih oglasov, je bilo nekaj najemodajalcev sicer nekoliko zadržanih, vendar vsaj pri dogovarjanju za ogled stanovanja niso bili vnaprej proti. Eden je sicer dejal, da je imel slabe izkušnje z oddajanjem tujcu, dva pa nista dovolila prijave prebivališča, eden od njiju niti začasne ne. Na dve SMS-sporočili nismo dobili odgovora, čeprav sta najemodajalca v oglasu navedla, da želita komunicirati izključno na ta način. Nepremičninski posrednik, s katerim smo začeli ta članek, pa je dejal, da se mora, preden se dogovorimo za ogled, posvetovati z lastnico.
Potem ko smo mu predstavili primer, je namreč ocenil, da gre za “specifično situacijo”. Ko smo ga vprašali, kaj misli s tem, je dejal, da “vsi najemniki pač niso begunci”. Ko smo ga opozorili, da gre za človeka, pri katerem so slovenske oblasti prepoznale potrebo po mednarodni zaščiti in mu ta status podelile, je odgovoril: “Zakaj mu torej država ne poišče namestitve?”
Po opozorilu, da je v Sloveniji diskriminacija prepovedana, je pohitel z bolj umirjenim tonom, da oglas na nepremičninskem portalu na noben način ni diskriminatoren, da pa mora najprej govoriti z lastnico, saj da želijo lastniki tudi sicer vedeti, kdo bo prišel na ogled oziroma kdo bo živel “pri njih”.
Oglas se je nanašal na garsonjero v Ljubljani, za katero je lastnica zahtevala 550 evrov (brez stroškov, ti se plačujejo posebej), najemnik pa bi moral plačati tudi stroške agencije. Posrednik je obljubil, da se nam bo po pogovoru z lastnico oglasil, vendar se do objave tega članka ni. Oglas dva dni po našem pogovoru ni bil več aktiven.
“Rasizem najbolj očiten pri iskanju stanovanja”
Zavračanje nekaterih skupin ljudi je praksa, ki po besedah naših sogovornikov na slovenskem najemniškem trgu ni redka. Tujci se pogosto srečujejo z diskriminacijo. “Rasizem v Sloveniji nikjer ni tako očiten kot prav pri iskanju stanovanja,” je opozorila Zana Fabjan Blažič iz Ambasade Rog, kjer prosilcem za azil in tistim, ki pridobijo mednarodno zaščito, pomagajo pri iskanju stanovanja.
“Ni šans, to bom jaz oddal domačim fantom, pridnim. Ne pa nekim beguncem, ki nič delat ne znajo.” “Ne, to ne bom nič takim oddajala, taki se ne morejo več integrirat. Človeka lahko spreobrneš nekje do šestega leta, kasneje je pa že prepozno.” “Joj, veste, saj nimam nič proti, nisem jaz rasist, sploh ne, samo zaradi sosedov me skrbi, so bolj nestrpni do muslimanov.” “Stanovanje oddajam civiliziranim ljudem, ne pa divjakom.” To je samo nekaj izjav lastnikov, na katere so naleteli ob iskanju stanovanj za begunce, navaja Zana Fabjan Blažič.
“Najbolj diskriminirane skupine pri najemanju so starši samohranilci in družine z majhnimi otroki ali z večjim številom otrok, osebe z netradicionalno spolno usmerjenostjo, identiteto ali izrazom, ter, najbrž najbolj med vsemi, begunci,” pritrjuje Maša Hawlina z Inštituta za študije stanovanj in prostora, kjer raziskujejo tudi diskriminacijo na najemniškem trgu.
“Pri družinah najemodajalci ponavadi navajajo, da so otroci glasni, da uničujejo stanovanje ali da je družine z otroki težje izseliti v primeru težav, čeprav je zanje sodni postopek enak kot za vse druge najemnike. Pri drugih gre ponavadi za predsodke, včasih strah pred tujim, včasih pa tudi preprosto za nestrpnost in rasizem,” ocenjuje Hawlina.
Dodatek za tveganje
V teh primerih iskanje stanovanja spremlja še posebej veliko stresa in tesnobe, saj stanovanje nujno potrebujejo, a vedno znova doživljajo zavrnitve, še opisuje Hawlina. “To se sprevrže v absolutno predolg in mukotrpen proces in na koncu pogosto sprejmejo kompromis, npr. sprejmejo manjše oziroma slabše stanovanje, stanovanje na periferiji ali višjo najemnino. Ko gre za iskanje stanovanj za begunce, slišimo pričevanja več organizacij, ki jim pomagajo pri iskanju stanovanja, da se med 20 do 30 najemodajalci najde kdo, ki je pripravljen sprejeti begunca, če imajo srečo. Vse pogosteje je tako tudi pri gospodinjstvih z majhnimi otroki.”
Da tujci pogosto plačujejo višjo najemnino kot drugi na najemniškem trgu, pritrjujejo tudi drugi sogovorniki. “Ljudje njim postavijo višjo ceno, kar upravičujejo kot ceno za nekakšno povečano tveganje,” je opozoril Ognjen Radivojević iz Slovenske filantropije. “Zgodilo se mi je celo, da ko sem poklical v imenu neke družine in povedal, da imajo tri otroke, je lastnik rekel: Potem pa bo cena malo višja.”
19 kvadratnih metrov za štiričlansko družino
Anche se je iz Makedonije preselil pred štirimi leti. Ko je po določenem času dobil vizo za združevanje družine, je začel iskati primerno stanovanje. Iskal ga je štiri ali pet mesecev, pravi. Najemodajalci so ga zavračali, ker ima dva otroka. Po mesecih iskanja je najel stanovanje, veliko 19 kvadratnih metrov, za katero plačuje 570 evrov najemnine.
Zdaj že eno leto išče večje stanovanje, saj otroka odraščata in potrebujeta več prostora. A najemodajalci ga vztrajno zavračajo. “Če že po telefonu povem, da imam otroke, se že tam ustavi. Če tega ne povem, pridem na ogled, lahko smo tudi že dogovorjeni, imam pripravljen denar, pa me vpraša, ali imam otroke, in ko povem, da ja, reče, ne bom ti oddal.”
“Ne vem, zakaj Slovenci ne marajo otrok. Živali lahko pripelješ s sabo, otrok pa ne,” je še komentiral.
“Ni šans, ne dam ti stanovanje, imaš tri otroke”
Še težje je, če stanovanje išče tujka, ki je mati samohranilka. Nermina se je iz Bosne v Slovenijo preselila pred petimi leti. Po tem, ko sta se s partnerjem razšla, se je z otroki zatekla v materinski dom. Ker pa uporabnice tam lahko prebivajo največ eno leto, je po tem času morala zase in za svoje tri otroke, od katerih ima eden posebne potrebe, poiskati stanovanje na trgu.
“Bila sem v stiski, morala sem ven iz materinskega doma in nujno sem potrebovala stanovanje. Edino, kar sem lahko dobila, je bilo enosobno stanovanje, veliko 25 kvadratnih metrov, za kar plačujem 750 evrov, plus 200 evrov stroškov. To je katastrofa. Katastrofa. Stanovanje je premajhno, vse v njem je staro. Vsak dan iščem večje stanovanje, kamor bi se lahko preselili. Ko kličem za dvosobno, 50 kvadratov veliko stanovanje, mi rečejo, ni šans, ne dam ti stanovanja, imaš tri otroke. Rečejo mi, da je to premajhno za tri otroke in me ne želijo niti poslušati več.”
Za neprofitno stanovanje Nermina ne more kandidirati, saj nima slovenskega državljanstva, prav tako ne more pridobiti subvencije tržne najemnine. Pomagajo ji pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). A tudi tam je pomoč omejenega obsega in omejenega trajanja.
Generalna sekretarka ZPMS Breda Krašna nam je povedala, da se družine nanje pogosto obračajo prav zaradi težav s plačevanjem najemnin – celo v primerih, ko imajo tudi subvencijo. “Naša sredstva so omejena, pomagati pa želimo čim več družinam. Če nekomu odobrimo pomoč pri plačevanju najemnine letos, mu je zato vsaj dve leti ne moremo več,” je pojasnila.
“Mi dobimo tudi družine, kjer sta dve minimalni plači, imajo subvencijo, a tudi ob subvenciji ne morejo plačevati tako visokih stroškov za stanovanje. To ni normalno. Država bi morala na neki način regulirati te najemnine. Gre za nehumano izkoriščanje ljudi,” je kritična Krašna.
Marija je prav tako mati samohranilka, ki se je pred leti iz Bosne preselila v Slovenijo. S partnerjem sta najela stanovanje in kmalu dobila otroka, nekaj let pozneje pa sta se razšla in partner se je odselil. “Vsako leto mi najemodajalka reče: ’Jaz nisem Rdeči križ, cene so šle gor, tudi jaz moram dvigniti najemnino. Če vam to ne paše, greste lahko ven.’ Kaj naj drugega, kot da pristanem na višjo najemnino?” pripoveduje Marija, ki trepeta pred tem, da bi morala na trgu iskati drugo stanovanje. “Ker se bojim, da bi me imela za tečno in bi me vrgla ven, tudi nič ne rečem, ko se v stanovanju kaj pokvari. Pri popravilih mi zato pomaga oče, ki občasno prihaja na obisk.”
Ženske, ki bežijo pred nasiljem, naletijo na diskriminacijo
Težave samskih žensk z otroki, ki želijo najeti stanovanje, zaznavajo tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo, nam je povedala svetovalka Tjaša Hrovat. Ker sistem javnih najemnih stanovanj ne deluje dovolj dobro, morajo tudi tiste ženske, ki z otroki bežijo od nasilnega partnerja in včasih nimajo nobenih sredstev, stanovanje iskati na trgu.
“Sistem dodeljevanja neprofitnih stanovanj in bivalnih enot ne deluje ustrezno, saj potrebe bistveno presegajo ponudbo. Na neprofitno stanovanje je treba čakati več let, prav tako je v Ljubljani trenutno triletna čakalna doba za bivalno enoto, ki naj bi bila namenjena reševanju akutne bivanjske stiske. Ženske, ki se želijo umakniti od nasilnega partnerja, morajo zato najpogosteje iskati stanovanje na prostem nepremičninskem trgu. Ta je, tudi zaradi povečanja deleža stanovanj, namenjenih za turistične namene, v nekaterih krajih postal izjemno drag in za mnoge nedostopen. Pri tem je treba vedeti, da ženske, ki so žrtve nasilja, dom neredko zapustijo brez vsega in morajo na dokončanje sodnega postopka za delitev premoženja čakati tudi več kot leto, dve,” je opozorila Hrovat.
“Veliko žensk z otroki, ki iščejo stanovanje, nam opiše zelo neprijetne izkušnje – ko najemodajalci izvedo, da želi stanovanje najeti samska mama, jih nekateri odslovijo že po telefonu, sicer pa pogosto ob ogledu. Pri tem nekateri tudi naravnost povedo, da ne želijo oddati stanovanja mami z otrokom ali več otroki. Kot razlog navedejo, da je takšno najemodajalko težje izseliti iz stanovanja, ali pa rečejo, da ne želijo otrok, ker so hrupni in uničujejo stanovanje. Spet drugi ne povedo naravnost, temveč rečejo, da je stanovanje, na primer, primerno le za dve osebi, čeprav je dovolj veliko, da bi v njem lahko bivala mama z dvema ali tremi otroki. Ženske nam povedo tudi, da jih sprašujejo o partnerskem statusu, pri čemer jim dejstvo, da nimajo partnerja, oteži najem. Prav tako z večjim številom otrok narašča število zavrnitev in je najem še težji. Še težje je, če je tujka,” stanje opisuje Hrovat.
Boj, v katerem so poraženci vnaprej znani
Vsi sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali, so poudarili, da je stanje na najemniškem trgu v Ljubljani, kjer živi (in dela) večina tujcev, “katastrofalno”. Zaradi pomanjkanja stanovanj, predvsem javnih najemnih stanovanj, je zelo težko v kratkem času dobiti ustrezno stanovanje, ki si ga posameznik, par ali družina lahko privošči. Cene se dvigujejo, najemodajalci pa lahko postavljajo vsakršna pravila in pogoje, opozarjajo sogovorniki.
“Če pogledate nepremičninske oglase, je tam dobesedno opisan profil človeka, ki ga najemodajalci želijo v stanovanju,” je povzel Ognjen Radivojević. Kot smo na N1 pisali pred časom, je iskanje stanovanja vse bolj podobno ženitnemu posredovanju. S tem ko je določen profil idealnega najemnika, pa je hkrati tudi jasno, kaj vse ni zaželeno.
Je noseča? Si Rom ali Arabec? Si gej?
“Ko sva s punco iskala stanovanje, so naju spraševali, ali je noseča. Ker sem temnejše polti in imam črno brado, so me spraševali, ali sem Rom ali Arabec. Želeli so videti mojo osebno izkaznico. Ko sva šla s punco narazen in sem ostal sam z manjšim kužkom, so me spraševali, ali sem gej,” našteva izkušnje z iskanjem strehe nad glavo Marko, ki se je pred leti preselil iz Srbije.
Doživel je, da je lastnik brez predhodnega obvestila prodal stanovanje, v katerem je živel, zaradi česar se je moral na vrat na nos izseliti. Druga lastnica je nenapovedano prihajala v stanovanje in mu pregledovala hladilnik in omare. V enem od stanovanj, kjer je živel, so mu prepovedali sprejemati obiske.
Poseben problem je prijava prebivališča. “Kamorkoli prideš, je enako: živali ne, otroci ne, prijava prebivališča ne,” še našteva Marko. “Kako je to mogoče? Nekje živiš in plačuješ najemnino, ne moreš pa se tam prijaviti?”
Po zakonu najemodajalec najemniku sicer ne sme omejevati prijave prebivališča; za to je celo zagrožena globa od 200 do 600 evrov. A v praksi gre za zelo pogosto oviro, na katero naletijo najemniki. Marko poudarja, da to niti ni samo problem tujcev, ampak tudi Slovencev, ki se želijo na naslovu najemnega stanovanja, kjer bi radi prebivali, prijaviti. A če se marsikateri Slovenec lahko znajde drugače in vsaj stalni naslov lahko prijavi drugje – pri starših, sorodnikih, prijateljih –, se tujci najpogosteje znajdejo v situaciji, ko se ne morejo prijaviti nikjer.
“Imeli smo veliko primerov, ko je človek ostal brez stanovanja, za katero smo bili že dogovorjeni, ker lastnik ni dovolil prijave stalnega prebivališča,” je povedal Ognjen Radivojević. “To je problem. Človek nekje mora biti prijavljen, in kje drugje bi to lahko bilo kot tam, kjer živi?”
Štiri najemnine vnaprej niso bile dovolj
Čeprav je diskriminacija v Sloveniji prepovedana z zakonom, je nihče od naših sogovornikov ni prijavil. Eden od ključnih problemov je namreč, da jo je zelo težko dokazati. Tudi Maša Hawlina, ki sodeluje pri projektu Najemniški SOS, pravi, da neizbrani najemniki zelo redko prijavijo diskriminacijo. “Mnogi najemniki niti ne vedo, da imamo državni organ Zagovornik načela enakosti, kamor diskriminacijo lahko prijavijo in kjer nato prevzamejo postopek ugotavljanja, ali se je diskriminacija res zgodila. A še bolj težavno je, da diskriminacija pogosto ni zelo očitna, še redkeje dokazljiva – sploh v obdobju, ko se za eno stanovanje ali sobo poteguje po 20 ali več najemnikov in lahko najemodajalci izbirajo ‘najboljšega’ najemnika.”
To opaža tudi Mohamed iz Irana: “Lastniki ali nepremičninski posredniki ti vedno rečejo, da so dogovorjeni še z veliko drugimi za ogled stanovanja in da se bodo na koncu odločili. Pred časom sem bil na ogledu nekega kletnega stanovanja in imel sem pripravljen denar za štiri najemnine vnaprej, saj sem takrat spal v hostlu in sem res nujno potreboval stanovanje. Nepremičninski agent mi je rekel, da so dogovorjeni s še več interesenti in da mi bodo sporočili, kako so se odločili. Nikoli se mi niso oglasili. To se mi zdi nespoštljivo, igrajo se z ljudmi. Zakaj preprosto takoj ne rečejo, da tebi nočejo oddati?”
Kako torej tujci, še posebej tisti, ki prihajajo iz Afrike in Azije in do katerih imajo po navedbah nevladnikov najemodajalci največ predsodkov, sploh dobijo stanovanje? Več sogovornikov nam je povedalo, da obstajajo določene nastanitve v Ljubljani, za katere se ve, da sprejemajo begunce. Tam imajo največ možnosti. “To je za določene postal tudi zelo dober posel, saj ljudem zaračunavajo relativno veliko denarja za slabe pogoje. A tako vsaj dobijo streho nad glavo, ki jim je drugi nočejo dati,” se strinjajo sogovorniki, ki dobro poznajo razmere.
Stanovanje je osnova za vključitev
“Ko govorimo o vključevanju beguncev v družbo, je iskanje stanovanja zagotovo najbolj pereče vprašanje,” je poudaril Franci Jazbec iz društva Odnos. V društvu so do nedavnega v okviru javnega razpisa izvajali program pomoči pri integraciji za begunce in v minulih letih številnim našli stanovanje. Da je ovir veliko, priznava tudi on.
Ena od ključnih so (pre)visoke najemnine. Čeprav so tujci po pridobitvi statusa mednarodne zaščite upravičeni do denarne pomoči za zasebno nastanitev, v Ljubljani številni zelo težko pokrijejo najemnino in stroške stanovanja. “Predvsem tisti, ki še niso redno zaposleni, in družine z več otroki imajo težave, in to je velik problem. Težko je za daljši čas najti primerno nastanitev z vso potrebno infrastrukturo.”
V društvu opozarjajo, da država zgolj z usmerjanjem v iskanje zasebnih najemniških stanovanj, kar, kot rečeno, spodbuja z denarno pomočjo, ni naredila dovolj. “Za te ljudi je treba zagotoviti javne bivalne kapacitete,” je jasen Jazbec. Osebe z mednarodno zaščito za neprofitna stanovanja in subvencijo tržnih najemnin namreč ne morejo kandidirati, ker niso slovenski državljani.
“Stanovanje je osnova za vključevanje,” poudarja. “Ni dovolj, da ljudje dobijo streho nad glavo. Za integracijo je pomembno, da imajo perspektivo v tem stanovanju. Da imajo infrastrukturo in možnost vključevati se v družbo. Da otroci lahko hodijo v šolo, odrasli najdejo službo. To je temelj, brez katerega ne moremo govoriti o dobri integraciji.”
Res je sicer, da so najemnine v Ljubljani, kjer živi večina tujcev, med najvišjimi v državi. V marsikaterem kraju na periferiji bi stanovanje lahko dobili za manj denarja. Zakaj torej ne iščejo tam? “Na začetku, ko se ljudje vključujejo, potrebujejo podporo pri najosnovnejših stvareh,” pravi Jazbec in dodaja, da takšne storitve povsod po Sloveniji niso na voljo. “Vsekakor se zavzemamo za zmanjšanje centralizacije, a to ne gre čez noč. Velika ovira pri tem je tudi politizacija teh vprašanj in kriminalizacija teh ljudi.”
Težko dokazati
Kaj sploh je diskriminacija? Pri zagovorniku načela enakosti pojasnjujejo, da je diskriminacija vsaka neenaka obravnava posameznika zaradi njegovih osebnih okoliščin v primerjavi z drugimi, ki so v primerljivem položaju, a takih osebnih okoliščin nimajo. Osebne okoliščine so takšne osebne lastnosti, ki so prirojene ali pa pridobljene in jih ne moremo zlahka spremeniti – med temi so tudi starost, spol, državljanstvo, narodnost, ki se pogosto pojavljajo tudi v zvezi z nepremičninskimi oglasi, so še navedli.
Diskriminacija je prepovedana po zakonu o varstvu pred diskriminacijo in to po navedbah zagovornika velja tudi za stanovanja: ko jih nekdo ponuja na trgu, pri tem ne sme diskriminirati in določenih skupin ljudi z nekimi osebnimi okoliščinami vnaprej izključevati.
“Na Zagovornika so se že obrnili posamezniki, ki so zatrjevali diskriminatorno obravnavo pri dostopu do stanovanja na način, da so bila ta na voljo le za določen spol, družinski status, narodnost ipd. Zatrjevali so tudi, da so lastniki na primer pri ogledu stanovanja ali pri telefonskem razgovoru povedali, da ne želijo tujcev ali ljudi z drugimi osebnimi okoliščinami, kar pa sicer iz samih nepremičninskih oglasov ni izhajalo,” so pojasnili.
Ugotavljanje diskriminacije poteka v okviru posebnega postopka, kot poudarjajo pri zagovorniku, pa jo je zelo težko dokazati. “Prijavitelji diskriminacije morajo čim bolje utemeljiti oziroma dokazati, da se jim diskriminacija dogaja, kar pa je pri najemanju stanovanja težko. Lastniki namreč običajno ne povedo, zakaj se niso odločili za enega iskalca stanovanja oziroma zakaj so se odločili za drugega. Včasih pa to storijo in denimo rečejo ali zapišejo, da stanovanja ne bodo oddali tujcem, starejšim, ljudem z invalidnostmi, družinam – in takrat lahko Zagovornik ob dovolj trdnih dokazih, da se je to zares zgodilo, tudi ugotovi diskriminacijo.”
To se je denimo zgodilo v primeru oglasa, ki je bil jeseni leta 2022 objavljen na nepremičninskem portalu in v katerem je pisalo: “Na željo lastnice se (stanovanje, op. a.) oddaja izključno slovenskim družinam.” Zagovornik je ugotovil, da je lastnik nepremičnine dal izrecno navodilo nepremičninski agenciji, naj ta stavek naknadno doda v oglas, s čimer sta tako lastnik kot nepremičninska agencija delovala diskriminatorno.
Za posameznika, ki da navodila za diskriminacijo, je po zakonu zagrožena globa od 250 do 1200 evrov. Za nepremičninsko agencijo oziroma agenta, ki takšna navodila izpolni in s tem ljudi izpostavlja diskriminaciji, pa je zagrožena globa od 3.000 do 20.000 evrov.
Vsi tisti, ki menijo, da so bili pri najemu stanovanja diskriminirani, se lahko obrnejo na Zagovornika načela enakosti. Ta strankam svetuje na brezplačni telefonski številki 080 81 80, in sicer vsak delovnik med 10. in 12. uro, ob sredah tudi med 15. in 18. uro. Svetovalci se s posamezniki, ki menijo, da so diskriminirani, pogovorijo in jih, ko kaže na diskriminacijo, povabijo k oddaji uradnega predloga za obravnavo diskriminacije. Ta je ob drugih gradivih o diskriminaciji dostopen tudi na spletni strani organa na www.zagovornik.si, so še navedli pri zagovorniku.
Nasičenost trga spodbuja diskriminacijo
Bi možnost diskriminacije zmanjšali tudi sistemski ukrepi na nepremičninskem oziroma najemnem trgu? “Diskriminacijo je izjemno težko preganjati na tako nasičenih najemnih trgih, kot so v slovenskih urbanih in turističnih središčih, kjer tako rekoč vsakdo težko najde stanovanje, ranljivi posamezniki pa še bistveno težje,” meni Maša Hawlina.
S povečanjem števila dostopnih stanovanj, ki bi bila namenjena dolgoročnemu oddajanju, bi ljudje lažje prišli do ustreznega stanovanja, primeri diskriminacije pa bi postali bolj očitni in bi jih lažje preganjali, ocenjuje.
Nekaj bi lahko prispevala tudi boljša regulacija najemniškega trga, ki je zdaj tako rekoč ni, saj bi omogočila bolj varna in stabilna najemna razmerja, zaradi česar bi bili najemniki verjetno bistveno redkeje primorani iskati stanovanje, še pravi Hawlina. Ne nazadnje bi se tudi najemodajalci ob boljši regulaciji počutili bolj zaščiteni.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje