“Strankarska uzurpacija RTV je jasna. To je najhujši trenutek RTV v zgodovini”

Deček z žico
Foto: tukajsmo.info

RTV Slovenija še nikoli ni bila v tako veliki krizi, kot je trenutno, opozarja prof. dr. Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Po njegovih besedah jo je omogočil zakon o RTV iz leta 2005, ki ga je pripravila tedanja vlada SDS, prav ta stranka pa je zdaj to stanje maksimalno izkoristila. Bo novela zakona, o kateri bomo odločali na referendumu 27. novembra, umaknila vpliv politike iz "nacionalke"? O dogajanju okrog RTV pa tudi o evropskem aktu o medijski svobodi, o širjenju dezinformacij in o problematiki globalnih platform v zasebni lasti smo se z Milosavljevićem, ki je tudi član posebne strokovne skupine Sveta Evrope za medijsko odpornost, pogovarjali v intervjuju za Poglobljeno.

Razmere na RTV so trenutno precej zaostrene. Stavka traja že več kot 170 dni, imenovani so bili uredniki, ki nimajo podpore uredništev, konflikti so med novinarji in vodstvom, 38 novinarjev je dobilo opomin pred odpovedjo, potem ko so izrazili podporo sodelavcema, izkušeni novinarji odhajajo, zaposlujejo se novi, ki se soočajo z očitki, da so nastavljeni po politični liniji in ne zaradi strokovnosti, … Kako resno je po vaši oceni stanje? Za kaj pravzaprav gre?

Stanje je zelo resno. V zadnjih 20 letih je bilo na RTV veliko težav, veliko afer, težave tudi z določenimi generalnimi direktorji ali uredniki. A to, kar se zdaj dogaja, je nedvomno najhujši trenutek javne radiotelevizije v samostojni Sloveniji. Najhujši je zato, ker poskuša prevladati in zmagati strankarska politika, in to na povsem očiten način. Javna RTV kot takšna ne more delovati.

Marko Milosavljević
Prof. dr. Marko Milosavljević je predstojnik oddelka za komunikologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. (foto: Denis Sadiković/N1)

Poleg tega je sedanje vodenje nestrokovno z več vidikov. RTV, predvsem TV Slovenija, je zabeležila precejšnje padce gledanosti. Posebej to velja za podatke iz minulega leta, torej od lanskega aprila, ko je vodenje prevzel aktualni generalni direktor Andrej Grah Whatmough. Gledanost prvega programa (TVS 1) je bila letos maja za 21 odstotkov manjša kot maja lani. Avgusta je padla za dodatnih 11 odstotkov glede na lanski avgust in oktobra za 7 odstotkov glede na enako obdobje lani. Padci gledanosti osrednjega informativnega bloka na TVS 1 od 19h do 20h so še hujši. Maja je bil padec 25-odstoten in oktobra še 15-odstoten.

Ta padec seveda vpliva tudi na tržno delovanje. Če bi bila gledanost TV Slovenija junija letos takšna, kot je bila junija lani, bi njihovi oglaševalski prihodki prinesli za kakšnih 15 odstotkov več prihodkov.

Potem so tukaj podatki o padcu ugleda in padcu kredibilnosti, kar je pokazala denimo raziskava Valicona. Po tej raziskavi, ki je bila objavljena aprila letos, je RTV izgubila več kot 30 odstotnih točk v primerjavi z zadnjim merjenjem oktobra lani. Gre za zelo velik padec. (Pogovarjali smo se, preden je Valicon objavil rezultate nove raziskave, po kateri je RTV zdrsnila že nekoliko nižje po lestvici, op. a.)

Vse to so čisti podatki. To ni subjektivno mnenje, ni ideološko. Dela se škoda ugledu, gledanosti in oglaševalskim in drugim prihodkom RTV.

Stavka RTV
Stavka na RTV (Foto: Žiga Živulovič jr./ BOBO)

Kar ne preseneča. Gledalci vse to, kar se dogaja, opazijo. Na ekranih TV Slovenija je v nekem obdobju izginila oddaja Tarča, v nekem obdobju je izginil Tednik, ena epizoda je bila celo prepovedana, ukinjen je bil Studio City, pojavile so se neke slabo gledane nove oddaje, vrhunske produkcije v osrednjem času, ki bi prinesla ustrezno gledanost, pa ni bilo. Nekaj sreče je bilo sicer s športnimi dogodki, ki prinesejo višjo gledanost. Slabša je torej tudi ponudba RTV.

Vse to so razlogi, da je slovenska javnost ali vsaj večina javnosti zaskrbljena in da številni gledalci zapuščajo RTV oziroma predvsem TV Slovenija.

Kaj je privedlo do takega stanja? Zakon o RTV, ki je veljal in še vedno velja (vsaj do referendumske odločitve), je bil sprejet že leta 2005. Zakaj so se njegove šibkosti v takšnem obsegu pokazale prav zdaj? Na to, da zakon ni ustrezen oz. da je problematičen, ste medijski strokovnjaki sicer opozarjali že prej.

Razlog je preprost in hkrati logičen. Z zakonom o RTV, ki je bil spremenjen leta 2005, so se odprla vrata za to, kar se zdaj dogaja. Do določene mere so se te stvari dogajale tudi med leti 2005 in 2008, ko so potekale podobne razprave. Takrat smo opozarjali, da je zakon slab, površen, nedodelan v mnogih podrobnostih, predvsem pa da omogoča odkrito politizacijo javne RTV z zelo enostavnim dejstvom – da je 21 od 29 članov Programskega sveta imenovano preko političnih organov. Do takrat so veliko večino članov neposredno imenovale ugledne institucije in organizacije z različnih področij.

Tedanja vlada, ki jo je vodil Janez Janša, minister za kulturo pa je bil Vasko Simoniti, se je odločila prevzeti nadzor nad javno RTV. Od takrat je bil samo en resen poskus spremembe tega zakona, a je bil referendum o tem zakonu leta 2010 neuspešen – ponovno zaradi nizke volilne udeležbe in zaradi slabe odzivnosti slovenske demokracije na ta problem.

Kasnejše levo-sredinske vlade se sprememb Zakona o RTV bodisi sploh niso lotile bodisi so bile prepočasne. Gotovo pa je nekaterim politikom in strankam tudi v minulih desetih letih takšen zakon, ki omogoča vladajoči politiki pomembno ali prevladujočo vlogo pri upravljanju javne RTV, povsem všečen in koristen.

Zdajšnja situacija samo zelo jasno kaže, da je bila podlaga za to pripravljena, zdaj pa je zgolj prišlo do maksimalnega izkoristka teh možnosti.

Zakaj zdaj? Z nastopom bivše vlade SDS je bilo jasno, da je njihov odnos do medijev izjemno negativen. Spomnimo se tekstov in nekakšnih manifestov o vojni z mediji, spomnimo se napadov na RTV Slovenija, ki so se pojavljali že v letih pred tem. Ne smemo pozabiti, da je poznejši predsednik vlade Janez Janša sam pozival k neplačevanju RTV prispevka. Sam je trdil, da ga ne plačuje, enako nekateri drugi vidni člani SDS. Od takšne vlade ne moremo pričakovati nič pozitivnega za javno RTV.

Ne pozabimo, da je stranka SDS – oziroma vodilni ljudje stranke in nato še mnogi drugi člani – ustanovila svojo televizijo, Novo24TV, ki ji je želela zagotoviti prostor. Hotela ji je zagotoviti vpliv. Poskušala je finančno omejiti RTV z ukinjanjem RTV prispevka in s tem, da jo tako ali drugače oblati in diskreditira.

Šlo je za tipičen primer konflikta interesov, ki v večini evropskih držav, predvidevam, sploh ne bi bil možen: da nekdo, ki je delničar nekega podjetja, ostane delničar, tudi ko nastopi politično funkcijo, na kateri sprejema zakone in tako odloča o konkurenci tega podjetja. SDS je zelo kmalu po prevzemu oblasti leta 2020 poskušal po hitrem postopku sprejeti zakone z vseh relevantnih področij: zakon o medijih, zakon o RTV, zakon o STA in pozneje še zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS).

Nova24 TV
Srdjan Živulovič/BOBO

Opozicija s SDS na čelu nasprotno vztraja, da je (bila) RTV spolitizirana in da se pod Whatmoughom in drugimi vodilnimi uravnotežuje. Ob tem vendarle velja poudariti, da je eden od teh – direktor TV Slovenija – Uroš Urbanija, ki je bil direktor Urada vlade za komuniciranje (Ukom) v času Janševe vlade in ki, kot ste poudarili v enem od svojih zapisov na FB, še vedno izkazuje veliko naklonjenost šefu SDS. Kako komentirate navedbe o uravnoteževanju?

To je samo prazna floskula. Te floskule se pojavljajo že dvajset let, podobno kot se pojavljajo floskule o levičarskih novinarjih in levičarskih medijih. Seveda če si na skrajni desnici, kot očitno žal ta stranka je, potem je vse preostalo zate levica. Od tukaj izhaja njihova predpostavka, da so vsi ostali levičarji in da so vsi ostali neuravnoteženi.

Ne smemo pozabiti, da so to politiki, ki so bili užaljeni in ki so pisali dopise in protestna pisma nizu evropskih in svetovnih medijev zaradi njihovega poročanja o Sloveniji. Zanje je bilo vse to poročanje neuravnoteženo, levičarsko. New York Times, Bloomberg, Le Monde, Guardian, Der Spiegel, Panorama, Kurir, Al Jazeera, Deutsche Welle, … vse to so bili zanje levičarski mediji, ki delujejo pod zaroto slovenskih komunistov.

Stanje v medijih na nek način v svoji prid izkorišča koalicija – nekatere novinarje so zaposlili, bodisi na političnih ali strokovnih funkcijah, z nekaterimi sodelujejo “občasno”, denimo tako, da zanje vodijo dogodke. Kako gledate na te “prestope” in sodelovanja? Pred časom ste za N1 komentirali, da se je “t. i. depolitizacija slovenskih medijev po dveh letih zelo intenzivnih napadov politike na novinarstvo na nek način obrnila v smer prevzema novinarstva ali integracije novinarjev v politične institucije”. Se vam to zdi problem? Kako gledate na to specifiko?

Delno to je specifika. Slovenski politični prostor je majhen in tudi politični kadrovski bazen je zato manjši. V velikih evropskih državah, kot je Velika Britanija, prihaja redkeje do takšnih prestopov, saj je že v samih strankah dovolj strokovnjakov, ki politiki posvetijo vso kariero. Pri nas, vemo, ni veliko kariernih politikov.

Petra Bezjak Cirman
Petra Bezjak Cirman, nekdanja novinarka TV Slovenija, zdaj direktorica Ukoma. (foto: Saša Despot /BOBO)

Politika se zato znajde pred tem, da išče ljudi izven svojega kadrovskega bazena. In ko išče ljudi za področje medijev, seveda išče tudi v medijih. To je do neke mere logično. Če pogledamo zgodovino samostojne Slovenije, je bilo teh prestopov od nekdaj veliko.

Na nek način je to dobrodošlo, saj se stvari pokažejo v pravi luči in zadeva je transparentna. Huje je, ko se nekdo pretvarja, da je objektiven, profesionalen. Vsak dan lahko vidimo takšne novinarje, voditelje, urednike, ki prisegajo na objektivnost, hkrati pa hodijo na sestanke na sedeže političnih strank ali gospodarskih združenj, se zasebno družijo s politiki in gospodarstveniki, …

Bistveno bolj pomembno bo, ali bo ta želja aktualne vlade po depolitizaciji medijev vzdržala in ali bo izpeljana. Ko imaš opravka z avtoritarnimi režimi, marsikdo postane revolucionar. Ko pa pride ta revolucionar na oblast, se lahko spremeni in tudi sam postane avtoritaren.

Kakšen občutek glede tega daje novela zakona o RTV, o kateri bomo odločali na referendumu? Ali gre za zakon, ki torej zmanjšuje vpliv politike, kot pravi koalicija, in na kakšen način, ali pa dodatno politizira, kot pravijo predlagatelji referenduma? Kako v splošnem ocenjujete rešitve v novem zakonu?

Leta 2005, ko je bil predstavljen zakon o RTV, ki se ga zdaj popravlja, je bilo popolnoma jasno, da gre za politizacijo. Posledica tega je 15 let politizacije javne RTV, ki zdaj eskalira v svoji najbolj čisti obliki, ko nekdanji direktor Ukoma vodi TV Slovenija. Ne moremo si niti predstavljati, kako naj bi takšna oseba, ki je še do včeraj delovala kot glavni promotor oziroma propagandist pretekle vlade Janeza Janše vzpostavljala ustrezno distanco, nepristranskost in profesionalnost. Ljudje, ki so prišli neposredno iz kabineta prejšnjega predsednika vlade, vodijo pravno službo na RTV. Nova urednica dnevnoinformativnega programa je oseba, ki je v času Janševe vlade delala kot piarovka v kabinetu preimerja. Strankarska uzurpacija je torej popolnoma jasna. Česa takšnega v Sloveniji ne pomnimo.

Uroš Urbanija in Andrej Grah Whatmough
Uroš Urbanija, direktor TV Slovenija in nekdanji direktor Ukoma v času Janševe vlade, ter Andrej Grah Whatmough, generalni direktor RTV Slovenija. (foto: Borut Živulovič/Bobo)

Novi zakon bo v tem pogledu gotovo depolitiziral javno RTV. Omogočil ji bo, da zadiha. Tukaj sploh ni strokovne dileme. Če pogledate katerega koli teoretika komunikološke regulacije v Evropi, je struktura zakonov in način, kako doseči depolitizacijo, popolnoma jasna. O tem smo se pogovarjali že leta 2005.

Humphreys, ugleden britanski teoretik medijskih sistemov in regulacij, je hvalil nemški model, kjer so predstavniki civilne družbe v svetih javnih medijev poskrbeli za večjo vlogo civilne družbe in za njihovo depolitizacijo. Tisti predstavniki, ki jih je imenoval parlament oziroma politične institucije v Nemčiji, pa so, nasprotno, poskrbeli za politizacijo.

Z zdajšnjim zakonom o RTV do večje politizacije v Sloveniji prav gotovo ne more priti. Nasprotno, v njem je ves potencial, da pride do ustrezne depolitizacije – vsaj do depolitizacije vulgarnega, neposrednega vpliva politike.

V zadnjih 15 letih se je politika pretvarjala, da je v programski svet RTV imenovala predstavnike civilne družbe, v resnici pa je imenovala politike. Trdilo se je, da jih imenuje civilna družba, a v resnici jih je imenoval parlament. Po novem zakonu jih ne bo več imenoval parlament, ampak institucije civilne družbe in zaposleni. Na teh predstavnikih, na njihovi kredibilnosti in integriteti pa je, da delujejo pošteno in strokovno.

Imenovanje programskega sveta rtv
N1
Imenovanje sveta rtv
N1

Opozicija zakonu očita kar nekaj pomanjkljivosti. Med drugim izpostavlja problem neodvisnega nadzora: nadzorni odbor, kot pravijo, po novem zakonu ne bi imel več realnih pristojnosti, ampak bi nadzor, tudi finančni, vršil svet RTV, organ, ki bi nadomestil programski svet. Kako je s tem?

Nadzorni svet je v minulih letih seveda opravljal pomembno funkcijo, ne moremo pa reči, da zato ker se bo po novem organ drugače imenoval in bo te naloge združil, nadzora ne bo oziroma da bo ta slabši, kot je bil doslej.

Sedanja ureditev preprosto ne funkcionira. Ni ne učinkovita ne kakovostna. Ne zagotavlja kakovostnega, neodvisnega in strokovnega javnega servisa, ki je zazrt v prihodnost in ki se lahko sooča z digitalnimi izzivi.

S kolegi iz tujine smo pravkar napisali študijo o uporabi umetne inteligence na javnih radiotelevizijskih medijih v Evropi. Se javna RTV v Sloveniji kakor koli ukvarja z vprašanji umetne inteligence? Se ukvarja z dilemami o digitalnih platformah? Ne.

To je RTV, ki se ukvarja s tem, kako bo prepovedala kakšnega TV voditelja, s tem, kakšne majice TV voditelj ali voditeljica ne sme nositi, kdo bo dobil ukor pred izključitvijo, ker si je drznil povedati en stavek, ki ga vsak urednik in vsak voditelj ali novinar ima pravico povedati, če je določeno zadevo dobil po napotku odgovornega urednika. To je v novinarstvu nekaj običajnega. Samo na takšni RTV, tako spolitizirani in hkrati nestrokovni, se takšnim ljudem izreka ukore ter se šikanira ostale kolege, ki so tem izrekli podporo.

RTVS
Zajem zaslona RTVS

V TV Dnevniku 5. septembra se je voditeljici Jasmini Jamnik v studiu solidarno pridružilo 38 zaposlenih. Vodstvo jim je zaradi tega vročilo opozorila o možnosti odpovedi. Sodelavci informativnega programa so na podoben način protestirali že 23. avgusta, ko so se ob koncu televizijskega Dnevnika postavili za voditelja Sašo Krajnca, potem ko je Urbanija ukazal premestitev omenjenega voditelja in urednice Vesne Pfeiffer.

Vodstvo RTV se ukvarja s stvarmi, ki so s strateškega vidika povsem nepomembne. S pomembnimi, kot sta digitalnost in umetna inteligenca, se ne ukvarja. To pa zato, ker je takšen njihov domet. To so ljudje, ki so z vidika medijev oziroma javne RTV nepomembni – so nestrokovni, večinoma nimajo ustreznih referenc, nimajo afinitete do medijev, kaj šele do javnega medija, kar so izkazali tudi z mnogimi svojimi preteklimi izjavami in dejanji.

Če želimo biti evropski, moramo trenutno stanje odpraviti in omogočiti javni RTV, da se začne ukvarjati z bolj dolgočasnimi, a resnično relevantnimi vprašanji digitalne tehnologije, novih vsebin, umetne inteligence, … Trenutno se ukvarjamo s tematikami, kot bi bili v nekje Rusiji, kjer politika povsem nadzira medije.

Zdi se vam torej, da bo novela zakona omogočila ta korak naprej.

Ta zakon ima ves potencial, da izboljša trenutno stanje, tako z vidika strokovnosti kot z vidika tehnološkega razvoja. V programe vodenja in v Svet RTV vpeljuje tudi strokovnjake s področja digitalnih tehnologij. Tega doslej ni bilo.

Dovolj zgovorno je že to, da pri pripravi zakona RTV leta 2005 ni nihče niti razmišljal o digitalnih tehnologijah. Internet imamo v Sloveniji od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Leta 2022 dobivamo zakon, v katerem je prvič omenjena digitalna tehnologija.

Zakon je bil sicer v DZ sprejet po nujnem postopku, zaradi česar opozicija vladi očita, da ni zagotovila dovolj časa za javno razpravo glede predlaganih rešitev in da gre pri tem za zlorabo moči. Ali bi moral biti zakon, ki ureja tako občutljivo področje, kot je upravljanje javnega medija, sprejet po običajnem postopku?

O tem zakonu se v Sloveniji pogovarjamo že 17 let. Obstajali so mnogi poskusi, mnogi popravki, kako bi zakon spremenili – vključno s tistim leta 2010, ko so bile mnoge rešitve že ponujene. Tudi pozneje so vlade pripravljale osnutke zakona o RTV, o katerih so potekale javne razprave. V teh razpravah se je izkazalo, kje so ključne nevralgične točke javne RTV in kje so potencialno boljše rešitve.

Ta zakon torej ni nastal iz nič, čez noč. Nastal je kot posledica tega, da se o tem pogovarjamo že 15 let.

Z morebitno uveljavitvijo zakona o RTV bo mandat prenehal vsem, ki imajo trenutno veljavne mandate v vodstvu RTV, v programskem svetu, nadzornem svetu, … Whatmough je opozoril, da se odpira vprašanje sorazmernosti ukrepa posega v ustavno- in upravnopravno varovane mandate. Da bi bil to lahko problem, je ob sprejemanju zakona opozorila tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba. Dodala je sicer, da je poseganje v mandate mogoče, če za to obstajajo v javnem interesu izkazani prevladujoči razlogi, pomembnejši od posega v položaj prizadetih. Bi bil takšen poseg v mandate lahko sporen?

Na to težko odgovorim, saj nisem ustavni pravnik. Če gre za ustavno sporno zadevo, naj o tem presodijo pristojne institucije.

Za slabimi praksami na področju upravljanja javnih medijev oziroma medijev na sploh se nam ni treba ozirati daleč. Primera držav, kjer ima politika izrazit vpliv, sta Srbija in Madžarska. Kaj nas učijo njihove izkušnje? Kaj vdiranje politike v medije pomeni za raznovrstnost informacij, kritike oblasti in nenazadnje demokracije?

Nekaj časa je kazalo, da bo Slovenija sledila primeru Madžarske in Srbije. Na to smo v minulih nekaj letih intenzivno opozarjali.

V Srbiji po vseh raziskavah največjo količino manipulacij in lažnih informacij sproducirajo vladni predstavniki, razširjajo pa jih tabloidi in drugi mediji, ki so pod državnim lastništvom ali pod nadzorom oblasti. Takšnih medijev je veliko tudi na Madžarskem, bilo pa jih je veliko tudi drugje po Vzhodni Evropi, predvsem po zaslugi financiranja Rusije.

Aleksandar Vučić na TV Pink
Vučićev nastop na TV Pink. (foto: Posnetek zaslona/TV Pink)

Takšni mediji imajo zelo neposreden vpliv na politično dogajanje v državi in konec koncev na dobrobit družbe. Kljub številnim spornim politikam smo nedavno videli ponovni prepričljivi zmagi Aleksandra Vučića v Srbiji in Viktorja Orbana na Madžarskem. Če so mediji pod vplivom politike, resna kritika oblasti pravzaprav ni mogoča.

Novinarska vloga psa nadzornika ali vsaj opazovalca je še vedno zelo pomembna. Ko se pogovarjam z ljudi iz Evropske komisije ali iz Sveta Evrope, ugotavljam, da sami zaznavajo predvsem probleme, ki se dogajajo v Zahodni Evropi. Glavni lobisti v Bruslju so lobisti Googla, Facebooka, tudi velikih nacionalnih medijev, denimo nemških. Dejansko pa je stiska novinarjev in medijev najbolj izrazita v Vzhodni Evropi. Ko jih na to opozoriš, ugotovijo, da gre za dejansko velik problem.

Tipičen primer je državno oglaševanje. V evropskem aktu o medijski svobodi je natančno opredeljeno, da se državna oglaševalska sredstva delijo po jasnih kriterijih, ne arbitrarno, kot je bilo to doslej tudi v Sloveniji. A to določilo je Evropska komisija dodala, potem ko smo jo na to opozorili strokovnjaki iz Vzhodne in Srednje Evrope. Potem so pa sami ugotovili, da imajo povsem enako težavo. Sebastjan Kurz je namreč moral odstopiti kot avstrijski kancler, potem ko se je moral braniti pred očitki, da je prijateljskim medijem dodeljeval državni denar.

Omenili ste evropski akt o svobodi medijev. Evropska komisija je s pripravo tega dokumenta, ki je sicer še v usklajevanju, stopila na stran regulacije medijev. Lahko na kratko povzamete, za kaj gre? Zanimivo se zdi, da se je komisija odločila za takšno potezo, saj doslej tovrstni regulaciji medijev ni bila naklonjena.

Seveda ni bila navdušena. Evropska komisija je imela težave, ker je imela šibke pravne osnove za to. Akti EU so bili namenoma usmerjeni predvsem v ekonomske osnove. Področje medijev so večinoma prepustili nacionalnim državam, saj je bil to najboljši način, da se izognejo zapletom.

Vendar pa se je EU oziroma Evropska komisija znašla pred dvema izzivoma. Prvi so globalne platforme s svojimi specifičnimi problemi. Drugi so izzivi v Evropi – mislim na razvoj neke iliberalne, na pol avtoritarne Evrope, ki se razvija sredi EU. Vse to je prepričalo Evropsko komisijo, da je vstopila na to področje.

Ursula von der Leyen
Ursula von der Leyen (foto: Reuters)

Tako kot je potrebno urediti, kakšno vodo pijemo, kakšno hrano jemo in kakšen zrak dihamo, je pomembno urediti tudi medije, ki so pomemben del javnega življenja. En argument za sprejetje akta je ta, da vsega ni smotrno prepuščati nacionalnim zakonodajam in morebitnim nacionalnim avtoritarcem, drug pa ta, da se razpršena Evropa ne more pogovarjati in pogajati z velikani, kot so Google, Facebook in Tiktok.

Menim, da je prav, da je Evropska komisija vstopila na to področje, čeprav je oklevala. Pred dobrim letom dni smo imeli s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen sestanek, na katerem je izražala dilemo glede možnih očitkov zaradi poseganja na medijsko področje. Takrat sem opozoril, da če Evropska komisija nečesa ne bo storila, bo šla v zgodovino kot Liga narodov, ki je pred drugo svetovno vojno opazovala, kaj se dogaja, a ni ukrepala.

Akt naslavlja tudi problematiko medijev v zasebni lasti. Jasno je, da medijska podjetja niso običajna podjetja, hkrati pa se pri govoru o regulaciji lahko hitro pojavijo očitki o omejevanju svobodne gospodarske pobude. Je potrebna regulacija tudi medijev v zasebni lasti in kako daleč lahko gre oziroma bi morala iti?

Povsod po Evropi nacionalne zakonodaje regulirajo tudi medije v zasebni lasti. To je logično. Nobeno gospodarsko podjetje v resnici ne funkcionira na nereguliranem prostem trgu. Vsi sledijo določenim pogojem. Mediji niso in ne morejo biti izjema.

Ključno vprašanje je občutljivost medijskega področja, ki je nekoliko specifično, in vprašanje političnega vmešavanja v vsebino.

Mislite lastniškega vmešavanja?

Oboje. Platforme so sporne z dveh vidikov. So monopolisti, imajo takšno moč, da lahko onemogočajo konkurenco. Google obvladuje 90 odstotkov določenih trgov. Pogosto sploh ne pomislimo, na katera področja sega njihov monopol. Google ima denimo v lasti tudi Youtube, Gmail, nenazadnje Google Ads.

Facebook logo
Dado Ruvic/REUTERS

Drugo pa je vsebinsko vprašanje. 20 let se je poskušalo trditi, da mora biti internet popolnoma svoboden. Izkazalo se je, da ne more biti. To je eno od področij človekovega delovanja in neka pravila morajo veljati. Samoregulacija platform se je izkazala za neuspešno. Nacionalne države so začele posegati na to področje, kar je povsem logično. Ob njihovi moči, vplivu na politično in osebno komuniciranje je to, kar se dogaja na Facebooku ali Googlu, lahko bistveno pomembneje od tega, kar se dogaja v neki reviji ali na lokalni radijski postaji.

Logično je, da je na to področje posegla tudi EU, delno z aktom o digitalnih storitvah in delno z aktom o digitalnih trgih, delno pa tudi z omenjenim aktom o medijski svobodi. V slednjem je po mojem mnenju potrebno prav določene tovrstne stvari še bolj natančno vzpostaviti.

Problem, ki ga je treba nasloviti, je brisanje ločnice med platformami in tehnološkimi podjetji na eni strani in med mediji na drugi strani. Vemo, da je tega prepletanja veliko. Da tudi platforme in tehnološka podjetja ustvarjajo vedno več svojih vsebin in so tudi kreatorji, pogosto so ne le distributerji, ampak tudi promotorji. Imajo svoje sisteme za priporočanje, svoje algoritme. Vsak medij v Sloveniji ve, da če Google spremeni algoritem, je obisk spletne strani prek Googla povsem drugačen. Marsikdo ima težave, da mu Facebook omeji ali briše račun, ker je objavil fotografijo, ki je za Facebook neprimerna.

mladi
Aljaž Uršej/N1

Podobno se je zgodilo tudi meni, ko sem namenoma eksperimentiral in na Instagramu objavil naslovnico nemške revije Max z znano fotografijo Helmuta Newtona. Šlo je torej za dve močno zaščiteni področji – področje umetniške svobode in medijske svobode. Kljub temu je algoritem v hipu prepovedal vsebino in za dva tedna zablokiral račun. Komu se lahko pritožiš? Ali pa recimo v primeru, ko nekdo v predvolilni kampanji manipulira, blati, zavaja, žali enega od kandidatov? Pritožite se lahko na nek elektronski naslov nekje v Kaliforniji. Stvari tako ne morejo funkcionirati. Google in Facebook se morata s tem že zdaj ukvarjati in še bolj se bosta morala.

Naslovnica revije Max
Naslovnica nemške revije Max s fotografijo Helmuta Newtona. (vir: arhiv M. Milosavljevića)

Ste član posebne strokovne skupine Sveta Evrope za medijsko odpornost, kjer se med drugim ukvarjate tudi s problemom dezinformacij. Ponekod v tujini se je že vzpostavila relativno stroga linija boja proti širjenju dezinformacij. Prejšnji mesec je sodišče v ZDA radijskemu voditelju in teoretiku zarot Alexu Johnsu prisodilo skoraj milijardo dolarjev kazni, ker je trdil, da streljanja v eni od ameriški šol leta 2012 ni bilo in da je šlo za prevaro oblasti. Kako velik problem je širjenje dezinformacij v Sloveniji? Kje, kdo, kako ga izvaja, kaj je namen?

Dezinformacije se v Sloveniji širijo na najrazličnejše načine. Delno pri tem sodelujejo tudi določeni mediji. Nekateri mediji so povezani tudi z določenimi političnimi akterji ali so v njihovem lastništvu in sodelujejo pri širšem ustvarjanju – recimo temu – mehurčka.

Včasih zadoščajo lažne informacije na družbenih omrežjih, ki jih lahko namenoma proizvedejo troli. Ta objava se nato deli po družbenih omrežjih in to je lahko povod, da nek medij, ki je povezan s to politično strategijo, dezinformacijo objavi. Ljudje, ki to objavijo, nikogar ne pokličejo, da bi preverili resničnost informacije, ne izpeljejo se temeljni postopki za ugotavljanje avtentičnosti denimo fotografij, video ali avdio posnetkov. Je pa to zelo koristen mehanizem za diskreditiranje ljudi, za ustvarjanje zmede, za ustvarjanje pritiska na določeno osebo.

Določene takšne stvari se pojavljajo že vsaj zadnjih 10 let, tudi na Facebooku. Pred volitvami se običajno pojavijo lažni profili ne le oseb, ampak nekakšnih iniciativ, ki širijo neresnice.

Kdo naredi takšen profil, poskrbi za produkcijo videov? Prepričan sem, da se večina dezinformacij v Sloveniji, enako kot na Balkanu ali v Evropi, pojavlja iz strateških razlogov, iz geostrateških razlogov. V preteklosti je bil največji akter zagotovo Rusija, ki je tudi zdaj še vedno močno prisotna – tudi v Sloveniji. Pa tudi Madžarska, delno Srbija, Kitajska.

Posamezni akterji so povezani tudi s političnimi strankami pa tudi z velikimi podjetji. Ta lahko najamejo podjetja, ki ustvarjajo lažne profile, s katerimi širijo neresnice o konkurenci in jo diskreditirajo. To ni teorija zarote, to se dogaja. Znan je fenomen Amazona, ki preverja negativne kritike izdelkov, saj je nekdo angažiral ljudi, da pišejo slabe recenzije.

Kako se boriti proti temu? Zagotovo bi pripomogla tudi medijska vzgoja, ki bi o tem izobraževala in osveščala.

V Evropi je veliko programov na področju medijske vzgoje in medijskega osveščanja. V Sloveniji na tem področju nekoliko pešamo, predvsem zato, ker ni jasne odločitve, kaj hočemo in kje so problemi. Tukaj tudi nimamo jasne slike. Včasih govorimo o tem, da je problem pri mladih, sam pa pogosto vidim probleme prav pri starejših. Podobno je v ZDA, kjer so po vrsti raziskav največji razširjevalci teorij zarot ljudje, starejši od 60 ali 65 let.

digitalizacija
PROFIMEDIA

Veliko bi lahko naredili na tem področju. Mediji sami tega ne morejo, lahko le pomagajo. Ne morejo opravljati le vloge preverjevalcev dejstev, to ni njihova edina funkcija. Če to nekdo želi od njih, bi jih za to moral plačati. Pri tem mislim na državo. Če ugotovimo, da so mediji pomemben sistem, ki ima tudi usposobljene kadre, ki bi to lahko počeli, bi to šlo. A tudi Facebook in Google sta imela nekaj časa skupine preverjevalcev dejstev, a to so bili entuziasti, ki jih niso plačevali. Na podlagi entuziazma in prostovoljcev to ne more delovati. Stvari bi morale biti ustrezno začrtane in financirane.

Zanimivo bo opazovati Elona Muska, ki je do nakupa Twitterja trdil, kako veliko je na tem omrežju lažnih profilov. Zanimivo bo videti, ali bo zdaj čistil te lažne profile. Če se zdaj nenadoma izkaže, da Twitter nima 400 milijonov uporabnikov, ampak pol manj, bo tudi vrednost Twitterja močno padla. In s tem vrednost Muskove investicije. In s tem možnosti oglaševalskih prihodkov v prihodnjih letih.

Osebno nimam glede tega nobenih velikih iluzij. Elon Musk je po moji oceni eden od tipičnih novotehnoloških tajkunov z zelo nezdravim odnosom do družbe, tudi do zaposlenih, kot smo lahko videli. To nas opozarja, kako neprimerno in nevarno je, da so ključne platforme, preko katerih komuniciramo danes, v lasti posameznika, ki z njimi lahko počne kar želi.

Ne govorim o nacionalizaciji, je pa to kritična infrastruktura in država bi morala poskrbeti za strogo regulacijo in tudi za vzpostavitev lastnih evropskih ali svetovnih mrež komuniciranja, ki ne bi bile odvisne od takšnih posameznikov.

Elon Musk
Elon Musk

Če potegneva črto, kakšna je po vašem mnenju prihodnost medijev? V svetu, kjer prosperirajo dezinformacije, algoritmi družbenih omrežij uporabnikom ponujajo njihovo lastno resnico, mediji pa se soočajo s padcem zaupanja javnosti, s finančnimi težavami in konfliktom med senzacionalizmom oz. “uspešnimi tržnimi prijemi” in javnim interesom? Kako globoka je v tem smislu kriza tradicionalnih medijev? Kako vidite medijsko krajino čez deset let?

Zanimanje ljudi za medije je še vedno veliko. Uporabe medijev je še vedno veliko. Tudi covid je pokazal, da ljudje potrebujejo močne in kredibilne medije. Ne le močne javne medije, kot sta RTV in STA, ampak medije na splošno. Mislim, da so mediji v tem času odigrali zelo pomembno in pozitivno vlogo, ki je noben vplivnež na Youtubu ali Tiktoku ne more odigrati in kakršne ne Google ne Facebook ne moreta doseči. Slednji namreč ne ustvarjajo vsebine, ampak parazitsko živijo na račun vsebin, ki jih v resnici ustvarjajo novinarke in novinarji.

Ključno vprašanje pa je zavedanje o pomenu medijev v neki družbi. Prav covid je bil priložnost, ko bi se morala tudi politika strezniti in ugotoviti, da za bodoče tovrstne situacije potrebujemo močan sistem kakovostnih medijev, ki so včasih neprijetni in tečni, a jih potrebuješ. Demokracija potrebuje neljubezniv medijski sistem, ker bo ta nadziral in obveščal o stvareh, ki jih marsikdo drug ne bo želel sporočiti.

Mediji
Žiga Živulovič jr./Bobo

Če se politika tega zaveda, če ustvari pogoje in financira kakovostne medije prek ustreznih programov, se bodo raven novinarstva in medijev tudi v tej družbi bistveno izboljšala in ponudba bo (lahko) bolj bogata, raznolika in poglobljena – ob zavedanju, da bodo še vedno obstajali tabloidi in da bodo še vedno obstajali Eloni Muski. Ne gre za to, da preprečuješ druge, ampak da omogočiš kakovostnim, da rastejo in se razvijajo.

To je ključna vloga države. Trg pogosto ne spodbuja kvalitete in kvalitetnega novinarstva, zato upam, da bo aktualna politika končno vpeljala ustrezne mehanizme za krepitev medijev. In to hitro in učinkovito.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.