Učbenik, kako ravnati v dobi covida, ne obstaja. Ni ga še bilo, sploh pa ne v času razmaha družbenih omrežij, ki kreirajo vzporedno realnost, onemogočajo argumentirano in mirno javno razpravo in dajejo neverjetne pospeške radikalizaciji in polarizaciji. Med klasične delitve, recimo jim pro in proti vladne, je zarezala nova. Med cepljenimi in necepljenimi, tistimi, ki spoštujejo ukrepe in se zavedajo, da je cepljenje tudi (ali zlasti) zaščita šibkejših. In tistimi, ki se upirajo v prepričanju, da ukrepi pregrobo posegajo v njihovo osebno svobodo, se počutijo ujeti, nemočni, odrinjeni, neslišani in ... jezni. Vse pogosteje ob sredah na ulicah Ljubljane, kjer smo videli tudi že nasilje.
Ko smo bili to sredo na ljubljanskih ulicah med protestniki tudi mi, se je potrdilo, da je množica, ki tja pride, heterogena. Ne samo v razlogih, zakaj so tam, v prepričanjih sicer, ampak tudi v pogledih na to, kaj so rešitve. Še najbolj jih povezujejo močna čustva, to, da večina ni cepljena in da ne v politiki, ne v stroki, ne v medijih ne vidijo nikogar, ki bi zastopal njihove poglede.
Jasmina se ne ukvarja s tem, na koga je treba pokazati s prstom. Na konkretnega politika, vlado, opozicijo ali kar na sistem v celoti. “Težko je biti pameten. Jaz sem mali človek in lahko samo povem, da to, kar se dogaja, ni v redu. Ne zanikam dejstva, da sta virus in bolezen med nami. Ampak če bi se politiki vsaj malo bolj držali ukrepov, potem bi ljudje bolj verjeli.” Pravi tudi, da je zelo proti cepljenju. “Mene ne morejo prepričati. Je pa pravica vsakega posameznika pravica, da se sam odloči. Moje telo, moja svoboda.”
“Moramo se povezati, vsi moramo biti kot eno. Cepljeni in necepljeni skupaj,” dobronamerno razmišlja Zdenka srednjih let. A kako? “Ne vem, verjetno se mora spremeniti kar cel sistem,” odgovori. Pa jo potisnemo še malo naprej v razmišljanju. Kako, gospa Zdenka, bi bili lahko kot eno, ko pa smo tako razdeljeni? “Morda bi lahko imeli pred volitvami eno vmesno obdobje, da bi se državljani sami, brez politike, dogovorili, kaj hočemo. Politiki v kampanjah samo obljubljajo, potem iz tega ni ni nič,” izlije svoje frustracije in nezaupanje v politiko. Vprašanje, kako bi se državljani lahko sami dogovorili, kaj hočemo, kako vidi, da bi se to zgodilo, sva pustili morda za kdaj drugič.
K vragu z vlado ali kar s celim sistemom?
Ni dvoma, da so med protestniki ostri nasprotniki aktualne vlade. To se je v sredo potrdilo tudi nam. Ampak ga ni tudi o tem, da so na ulicah Ljubljane ljudje, razočarani nad vsemi političnimi strankami pri nas, nad strankokracijo v celoti, ki da je že zdavnaj izgubila stik z realnostjo in se raje kot s konkretnimi težavami konkretnih ljudi ukvarja sama s seboj.
“Ta fašizem, ki se ga gre ta vlada, je treba zaustaviti takoj,” reče Brane s 37 leti delovne dobe, ki je šel po protestih naravnost v nočno. “Dva vnuka imam doma, tu sem zato, ker protestiram proti fašizmu, ki se ga gre ta vlada, saj si tega za svoja vnuka nikakor ne želim. Temu je treba narediti konec,” pravi in pove še, da hodi tudi na petkove protivladne proteste.
A če bi se iz oči v oči pogovarjal še s kom na protestih, bi Brane slišal, da tudi politična alternativa sedanji vladi ni odgovor, saj so “vsi isti”. To poudarjajo tudi mladi, celo mladoletni, ki volilne pravice sploh še nimajo, a ob sredah tudi prihajajo na ulice Ljubljane.
“Mislim, da je sistem že dolgo napačno zasnovan, tega ne morejo rešiti volitve,” pravi mlajša protestnica. “Nisem pametna, ampak ne verjamem v volitve. Mislim pa, da bi morali vsi, ki sedijo tam notri,” ob čemer s prstom pokaže na parlament, “delati za naše dobro. Mi smo majhna država, lahko bi živeli kot v raju, vse bi se dalo. Ne pa da imamo brezdomce in lačne otroke.” Podobno pravi 15-letnica s transparentom, na katerem piše ‘Uničujete nam mladost, kradete svobodo!’ Če volitve niso rešitev, so to protesti? “Ne vem, ali so protesti dokončna rešitev, so pa vsaj premik v eno smer, da ne stojimo na mestu. Protesti združujejo ljudi.”
Trije mladi – polnoletni – fantje, pritrdijo. “Šli bomo na volitve, ampak treba je zamenjati vse, ki so v že dolgo v parlamentu.” Prepričani so, da jih je treba zamenjati z mladimi, ki bodo “to državo vodili naprej, ne nazaj. Slovenija je bila včasih mala Švica, zdaj je pa mala Gvatemala. Revni ljudje so po ulicah, veliko je samomorov.”
In koga bi volili? “Nikogar od teh, ki so zdaj v parlamentu,” je povsem prepričan Blaž. Bi to lahko bila nova stranka? “Nekaj bo zagotovo nastalo, bomo videli, situacija se bo še spreminjala. Ampak tudi najslabši na teh protestih je boljši od vseh, ki so blizu parlamenta.”
Enako vprašanje zastavimo mlademu fantu s transparentom, na katerem piše ‘Zajebavate se z napačno generacijo.’ Katera generacija je to? “Tista, ki hoče svobodo, življenje brez represije.” Bi volil Zorana Stevanovića? Najbrž ne. “Potrebujemo nekaj bolj samoiniciativnega,” je prepričan, verjetno misleč na zaupanja vredno stranko ali gibanje, ki naj vznikne od spodaj navzgor. Ob tem me prešinejo besede kolegice, ki me je pred kratkim spomnila na Maribor pred leti, kjer je po protestih ‘oblast prevzelo ljudstvo’ v podobi župana Andreja Fištravca, a se je ta v zgodovino zapisal kot eno večjih razočaranj v mestu ob Dravi. A se tega fant s transparentom verjetno ne spomni.
Kaj pa nasilje na protestih? Vsi, s katerimi smo se pogovarjali, mu nasprotujejo. Poudarjajo, da je pred dobrim tednom nasilno ravnala predvsem policija, za huligane, ki pridejo izzivat spopade s policijo, pa pravijo, da niso eni od njih. Prepričani so, da izgredniki prihajajo iz navijaških skupin, morda celo zaporov.
Ko dejstva ne primejo
Pod vplivom miselnih mehurčkov socialnih omrežij je z dejstvi težko prodreti. Racionalno je postalo iracionalno. “Pa kako novinarji ne veste, da v Prekmurju in Postojni pripravljajo taborišča, kjer bodo maltretirali nas necepljene,” na medije skoči Violeta. “Če bi hoteli, bi to slišali in poročali,” nam pripoveduje v sredo na ljubljanskih ulicah, prepričana, da vse vodi “Gospod Globalni”, nevidni veliki brat, da je vse agenda, s katero hočejo pobiti čim več ljudi.
Ni edina tam, ki tako misli, in ni edina, jezna tudi na medije, ki da niso resnicoljubni. Vendar iz drugih prepričanj kot kdo drug med protestniki, ki bi od medijev pričakoval, da odprejo debato in odpravljajo njihove dvome. »Pfizer je rekel, da bomo šele čez dve leti vedeli, kakšne so dejanske posledice cepljenja, vi o tem nič ne poročate,” pove ena od protestnic. Ko ji skušamo pojasniti, da ni čisto tako, da je dejstvo, da znanost virus, ki je nov, spoznava sproti, prav tako cepiva, da pa definitivno velja, da so koristi cepljenja večje kot tveganje, če se ne cepiš, prevlada občutek, da teh argumentov niti ne slišijo več. Še posebej, če jih jih podajajo uradna stroka, oblasti ali mediji. Enostavno je šlo tako daleč, da ne gre.
Potem me čisto osebno vpraša: “A ti si cepljena?” Povem, da sem, in razložim, da sem se tako odločila, ker sem pretehtala tveganja bolezni in tveganja cepljenja in da verjamem, da sem tako bolj varna ne samo jaz, ampak tudi moji bližnji, ker verjamem v skupno delovanje v dobro skupnosti in zaščito šibkejših od sebe. Svetuje mi, naj se bolj zanašam na naravno odpornost in da strah pred boleznijo deluje kot placebo učinek ter da ob takem prepričanju res lahko huje zbolim. Skomigneva in si verjetno obe misliva isto: prepričati se ne moreva. Ne v eno ne v drugo smer.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje