Bi lahko nekoč klonirali neandertalca?

Poročali smo že o tem, da so znanstveniki družbe Colossal Biosciences "oživili" davno izumrlo vrsto volka, in napovedi družbe, da bo s pomočjo najnovejše genske tehnologije v nekaj letih "oživila" nekatere izumrle vrste živali – kot sta dlakavi mamut in dodo.

Razvoj genetike, umetne inteligence in tehnologij za urejanje DNK odpira nova vprašanja, ki so se še pred kratkim zdela povsem znanstvenofantastična.

Med njimi je eno najbolj provokativnih: ali bi lahko nekoč klonirali neandertalca?

Vprašanje je v reviji Popular Science odprla arheologinja dr. Anna Goldfield.

Njen odgovor je jasen: teoretično ideja ni povsem nemogoča, v praksi pa nas od nje ločijo ogromne znanstvene in predvsem etične ovire.

Imamo njihov genom, ne pa tudi vsega, kar bi potrebovali

V zadnjih dveh desetletjih je paleogenetika dosegla izjemen napredek.

Raziskovalcem pod vodstvom Nobelovega nagrajenca Svanteja Pääba je uspelo iz fosilnih kosti pridobiti in sestaviti velik del neandertalskega genoma.

Prav te raziskave so razkrile tudi, da se naši predniki in neandertalci niso le srečevali, ampak so se med seboj križali. Zato ima večina današnjih Evropejcev in Azijcev med enim in dvema odstotkoma neandertalske DNK.

Toda poznavanje genoma še ne pomeni, da lahko ustvarimo živega neandertalca.

Pri kloniranju, kakršnega so uporabili pri prvi uspešno klonirani živali v zgodovini, ovci Dolly, je potrebno nepoškodovano jedro žive celice. Takšne celice pri neandertalcih seveda ni več.

Njihova DNK je po več deset tisoč letih razpadla na nešteto drobnih delcev, ki jih znanstveniki s pomočjo računalniških metod sestavljajo kot izjemno zapleteno sestavljanko.

Poleg tega genom predstavlja le del zgodbe.

Na razvoj zarodka vplivajo tudi epigenetski procesi – način, kako se posamezni geni vključujejo in izključujejo med razvojem.

Tega pri neandertalcih skoraj ne poznamo, zato bi bil uspešen razvoj zarodka izjemno malo verjeten.

Bi lahko pomagalo urejanje genov?

Nekateri raziskovalci razmišljajo o drugačni poti. Z uporabo tehnologije CRISPR bi bilo mogoče postopoma spreminjati človeške celice in vanje vnašati neandertalske različice posameznih genov.

Toda tudi če bi nekoč obvladali tak postopek, rezultat ne bi bil pravi neandertalec. Nastal bi gensko spremenjen človek z določenimi neandertalskimi značilnostmi, ne pa pripadnik izumrle človeške vrste.

Podobna razlika obstaja tudi pri današnjih projektih "oživljanja" mamutov ali strašnih volkov. Ti projekti praviloma ne ustvarjajo izumrlih živali, temveč njihove sodobne sorodnike z izbranimi lastnostmi izumrlih vrst.

Največja ovira morda sploh ni znanost

Čeprav tehnologija še ni dovolj razvita, številni strokovnjaki menijo, da je pomembnejše drugo vprašanje: ali bi to sploh smeli storiti?

Neandertalci niso bili opicam podobna bitja, ampak ljudem zelo sorodna vrsta.

Izdelovali so orodje, uporabljali ogenj, skrbeli za bolne člane skupnosti in pokopavali svoje umrle.

Njihovi možgani so bili po velikosti primerljivi z našimi, v nekaterih primerih celo nekoliko večji.

Če bi nekoč ustvarili živega neandertalca, bi se zato skoraj takoj pojavila vprašanja, na katera današnja družba nima odgovorov.

Bi imel enake človekove pravice kot mi? Kdo bi bil odgovoren zanj? Bi ga lahko uporabljali za znanstvene raziskave? Kaj bi pomenilo odraščati kot edini predstavnik svoje vrste na svetu?

Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da je kloniranje tudi pri sodobnih živalih še vedno povezano z veliko neuspelimi poskusi, spontanimi splavi in prirojenimi razvojnimi napakami.

Večina bioetikov zato meni, da bi bilo izpostaviti tako tveganje bitje z visoko stopnjo inteligence in samozavedanja etično nesprejemljivo.

Neandertalci ostajajo del naše zgodbe

Ironično je, da nam sodobna genetika o neandertalcih razkriva vedno več, hkrati pa postaja vse bolj jasno, da njihovo "oživljanje" verjetno ni prava pot do razumevanja njihovega sveta.

Veliko več bomo izvedeli z nadaljnjim raziskovanjem njihove DNK, fosilov in arheoloških najdišč kot z morebitnimi poskusi njihovega kloniranja.

Vprašanje torej ni le, ali bomo nekoč znali ustvariti neandertalca.

Veliko pomembnejše je, ali bi imeli sploh pravico ustvariti človeku sorodno bitje zgolj zato, ker nam to omogoča tehnologija.