Kot zunanji opazovalec pogosto težko z gotovostjo vemo, kaj oseba misli in kaj čuti in ali je v stiski. Zanašamo se lahko zgolj na sklepanje na podlagi tega, kar nam nekdo pove. Ali če morda opazimo spremembe v vedenju.
Vendar tudi v zadnjem primeru v nekaterih okoliščinah spremembe težje prepoznamo.
Pri otrocih in odraščajočih mladostnikih, ki se novih vedenj šele učijo, je težko razločiti, kdaj so spremembe nekaj normalnega in pričakovan del zorenja, kdaj pa kažejo na stisko ter opozarjajo, da z osebo nekaj v redu. Prav tako so spremembe normalen del nekaterih življenjskih dogodkov, včasih so tudi majhne in subtilne, torej težko opazne, piše Vita Poštuvan v praktičnem priročniku za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih – Pogovor o samomoru. Zato sprememb v vedenju pogosto ne prepoznamo kot opozorilne znake in/ali razloge zanje napačno pripišemo zunanjim okoliščinam.
Na katere spremembe je dobro biti pozoren?
Avtorica navaja naslednje:
Opazno spreminjanje razpoloženja:
- Občutljivost in depresivno razpoloženje.
- Izražanje občutkov obupa.
- Znaki tesnobe, vključno s povečanim nemirom.
- Izražanje občutkov ujetosti in nemoči.
- Pogosto menjavanje razpoloženja.
- Težave na miselnem področju.
- Nizka samopodoba, občutek ničvrednosti.
Nenadne spremembe v vedenju:
- Povečana zloraba alkohola in drog oz. poslabšanje po obdobju abstinence.
- Umik iz socialnih stikov s prijatelji in družino (občutki odtujenosti).
- Neobičajno izražanje jeze, nerazumljiva jeza, agresivnost, cinizem, impulzivnost in razdražljivost.
- Opustitev dejavnosti, ki so osebo navadno veselile.
- Pomanjkanje motivacije in ciljev.
- Slabša koncentracija in težave v miselnih procesih.
Kako lahko pomagamo
Kadar se vam zdi, da je nekdo v težkem življenjskem položaju ali morda celo stiski, s katero se ne zna uspešno soočiti, lahko najbolj pomagamo z iskrenim in toplim odnosom, ki ga zgradimo z njim. Tak odnos vključuje sočutje in razumevanje ter daje občutek, da nam obstoj te osebe v našem življenju nekaj pomeni.
Pomembno je tudi naslednje …
- Namen vaše intervencije je spodbujanje pogovora.
- Glavno vodilo pri postavljanju vprašanj naj bi bilo, da ta ne smejo biti obsojajoča, ampak je treba z njimi usmerjati in dodatno motivirati pripovedovanje osebe. S tem namreč gradite odnos z osebo. To je še posebno pomembno, ko človeka ne poznate.
- Pomagajo lahko tudi odprto postavljena vprašanja (tista, ki se začnejo s črko k), npr.: Kako vidite to …?, Kdaj je težje …?, Kakšne načine reševanja ste že ubrali …?, Kako mi lahko opišete položaj …?
- V pomoč so lahko še neverbalni znaki, ki spodbujajo pripovedovanje – tudi trenutki tišine, ko lahko oseba zbere misli.
Kam po pomoč?
Lahko se obrnete na osebnega zdravnika, ki vas lahko napoti do specialistične obravnave (znotraj zdravstva h kliničnemu psihologu ali psihiatru, podporo pa lahko najdete tudi pri psihoterapevtih).
Za mlade so na voljo tudi šolske svetovalne službe.
- Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani www.tosemjaz.net, informacije pa tudi na www.e-tom.si in
- za odrasle na www.nebojse.si.
- Na spletni strani ”Živ? Živ! Postaja za razumevanje samomora” so na voljo informacije za odrasle v stiski, za tiste, ki želijo pomagati, za žalujoče in za medije.
Pomoč je na voljo še na:
- 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
- 113 – Policija
- 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
- 116 111 – TOM – Telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
- 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro)
- 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
- Prav tako so na voljo brezplačna svetovanja v Psiholoških svetovalnicah Posvet po vsej Sloveniji: 031 704 707, [email protected]
Več si lahko preberete v priročniku Pogovor o samomoru, Praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!