Na svojem vrtu posadil rastlino in nevede sprožil ekološko katastrofo, ki je nihče več ne more ustaviti

Ko je ameriški ljubitelj botanike Harrison Willard Smith prispel na Tahiti, je imel precej ambiciozen načrt. Na otoku je namreč želel ustvariti tropski vrt, v katerem bi zbral rastline z različnih koncev sveta. Za uresničitev svoje zamisli je izbral Papeari, območje na zahodni obali otoka, saj ga je pritegnila rodovitna zemlja in ugodne podnebne razmere.

Med letoma 1920 in 1925 je kupoval zemljišča, na katerih je postopoma nastajalo posestvo Motu Ovini, kar v prevodu pomeni Divji otoček. Razprostiralo se je na kar 137 hektarjih, sčasoma pa je postalo znano kot Botanični vrt Harrisona Smitha.

Smith pa ni bil običajen vrtnar, piše Jutarnji list. Rodil se je leta 1872 v Bostonu, diplomiral na Harvardu, pozneje pa predaval na Tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT). Med prvo svetovno vojno je služil v ameriških oboroženih silah, potem ko je okoli leta 1920 zapustil profesorsko mesto, pa se je udeležil znanstvene odprave v notranjost Bornea. Tam je proučeval rastlinstvo in tropsko kmetijstvo, pridobljene izkušnje pa je pozneje uporabil na Tahitiju.

Smith je na svojem posestvu več let na lastne stroške zbiral okrasna drevesa, sadno drevje in druge uporabne rastline iz Indonezije, Mjanmara, Madagaskarja in drugih delov sveta. Ko jih je vzgojil in razmnožil, jih je razdeljeval lokalnim pridelovalcem.

Njegov doprinos pa ni bil omejen le na zasebno posestvo. Tudi drevoredi, ki so krasili eno glavnih avenij v Papeeteju, so bili njegovo darilo prebivalcem otoka. V svojem vrtu je postopoma zbral na stotine različnih vrst cvetlic, rastlin in eksotičnih dreves iz tropskih predelov Amerike, Azije in Afrike.

Rastlina, ki je spremenila ekosistem Tahitija

Vendar je bila med rastlinami, ki jih je prinesel na otok, tudi ena, katere posledice so postale očitne šele desetletja pozneje. Šlo je za mikonijo (Miconia calvescens) – drevo, ki izvira iz tropskih gozdov Srednje in Južne Amerike, na Tahiti pa so ga leta 1937 prinesli kot okrasno rastlino.

Zaradi velikih, temnozelenih listov z značilno vijoličasto spodnjo stranjo je bila mikonija še posebej priljubljena kot okrasna rastlina na vrtovih. Po raziskavi francoskega biologa Jean-Yvesa Meyerja so jo posadili v zasebnem botaničnem vrtu Harrisona Smitha v Papeariju.

Sprva nihče ni mogel predvideti, da bo ta rastlina postala ena največjih ekoloških groženj pacifiškim otokom. Mikonija se je namreč desetletja neopazno širila, njena prisotnost zunaj vrta pa je postala izrazitejša šele v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Do takrat je že prerasla obsežna območja naravnih gozdov, piše Jutarnji list.

Ena njenih največjih prednosti v novem okolju je bila sposobnost hitrega razmnoževanja in prilagajanja različnim razmeram. Drevo namreč običajno zraste od štiri do 12 metrov v višino, v posameznih primerih pa doseže tudi 16 metrov. Njegove plodove raznašajo ptice in druge živali, ki se z njimi prehranjujejo, semena pa se lahko širijo tudi z vodo.

Mikonija razvije gosto krošnjo, ki prepušča zelo malo svetlobe, zato druge rastline pod njo težko uspevajo. Tako postopoma izpodriva avtohtono rastlinstvo in spreminja strukturo gozdnega ekosistema.

Težava je tako še posebej resna na Tahitiju, kjer je avtohtono rastlinstvo bogato z endemičnimi vrstami, torej rastlinami, ki v naravi uspevajo le na določenem območju. Ko se mikonija razširi po gozdu, ogroža tudi organizme, ki so odvisni od avtohtonih rastlin. Njeno širjenje zato ne vpliva le na podobo pokrajine, temveč ogroža tudi ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Razširila se je na več deset tisoč hektarjev

Težava je sčasoma postala tako velika, da so mikonijo leta 1990 v Francoski Polineziji razglasili za škodljivo vrsto. Začeli so izvajati programe za njeno zatiranje, ki so vključevali ročno odstranjevanje manjših rastlin in sečnjo večjih dreves, pri čemer so štore posebej obdelali, da bi preprečili ponovno rast.

Vendar se je izkazalo, da je odstranjevanje mikonije izjemno zahtevno. Njena semena lahko v zemlji ostanejo dolgo časa, rastline pa lahko znova poženejo tudi po tem, ko je bilo območje že očiščeno.

Glede na raziskavo, objavljeno leta 2011 na spletni platformi ameriškega geološkega zavoda (USGS), se je mikonija do takrat razširila na več kot 80.000 hektarjev površin v Francoski Polineziji, približno 10.000 hektarjev na Havajih in 140 hektarjev v Novi Kaledoniji.

Kljub dolgoletnim prizadevanjem in uničenju več milijonov rastlin mikonije ni uspelo popolnoma izkoreniniti na nobenem od teh območij. Raziskovalci opozarjajo, da je za uspešno zatiranje te invazivne rastline potrebno dolgotrajno in redno ukrepanje, saj posamezne akcije odstranjevanja ne morejo rešiti težave.

Mikonija je tako iz okrasnega drevesa postala simbol enega najbolj znanih primerov širjenja invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst v tropskih gozdovih Tihega oceana. Primer je postal tudi opozorilo, kako daljnosežne posledice ima lahko vnos tujerodnih vrst in njihovo nenadzorovano širjenje v občutljivih otoških ekosistemih.

Botanični vrt obstaja še danes

Botanični vrt, ki ga je ustvaril Smith, na srečo ni izginil. Po obdobju propadanja je leta 2017 upravljanje vrta prevzela turistična služba Francoske Polinezije, ki je poskrbela za njegovo obnovo.

Vrt še danes nosi Smithovo ime, njegova zgodovina pa ostaja nenavaden opomin, kako se lahko zamisel o ustvarjanju tropskega raja spremeni v več desetletij trajajoč boj za ohranjanje narave, še piše Jutarnji list.