Na starodavnih ploščicah iz Mezopotamije so zapisi, ki kažejo, da Pitagora ni bil prvi, ki je odkril izrek, poimenovan po njem.
Če smo si iz matematike kaj zapomnili, je to skoraj zagotovo Pitagorov izrek (ali teorem), ki povezuje dolžine stranic v pravokotnih trikotnikih. Čeprav bi mnogi na vprašanje, kaj je Pitagorov izrek, kot iz topa izstrelili: “a² + b² = c²”, bi marsikdo s težavo pojasnil, kaj zapis pomeni.
Čeprav izrek že stoletja imenujemo po starogrškem matematiku in filozofu Pitagori, matematiki in zgodovinarji že dolgo vedo, da je bil Pitagora le “vrh ledene gore” in da je znanje o tem, kako izračunati dolžino stranic v pravokotnem trikotniku, veliko starejše od starogrškega modreca. Pravzaprav nekateri viri navajajo, da je Pitagora znanje o “svojem” izreku prinesel iz Egipta.
Obstaja vsaj en dokaz, ki kaže, da so koncept, ki stoji za tem matematičnim izrekom, poznali že ljudje, ki so živeli stoletja pred starogrškim matematikom. Kot piše N1 Sarajevo, je to mogoče razbrati iz zapisa na glineni ploščici z muzejsko oznako IM 67118, ki si jo lahko ogledamo v iraškem nacionalnem muzeju v Bagdadu. Ploščica, ki so jo našli leta 1962 in na kateri je zapis v akadskem jeziku, napisan v klinopisu (starodavni pisavi iz Mezopotamije), je stara skoraj 4.000 let.
Datira iz leta 1770 pred našim štetjem – več kot tisoč let, preden se je Pitagora rodil (domnevajo, da okoli leta 570 pred našim štetjem) – in je verjetno bila namenjena poučevanju.
Kot piše Wikipedia, je problem, zapisan na njej in preveden v sodobni matematični jezik, naslednji: “pravokotnik ima ploščino P = 0,75 in diagonalo c = 1,25. Kolikšni sta dolžini a in b stranic pravokotnika?”
Zgodovinarji so ugotovili, da tisti, ki je poskušal rešiti problem, tega ni mogel storiti, če ni vedel za razmerje a² + b² = c², torej za Pitagorov izrek.
Poleg omenjene obstaja še ena ploščica iz obdobja med 1800 in 1600 pred našim štetjem, na kateri je upodobljen kvadrat, v katerega so vrisani trikotniki. Tudi ta po mnenju zgodovinarjev in matematikov kaže, da so takratni matematiki vedeli za Pitagorov izrek (ki ga seveda takrat niso tako imenovali) in nekatere druge matematične koncepte, ki jih pripisujemo kasnejšim obdobjem.
“Zaključku se ni mogoče izogniti. Stari Babilonci so vedeli za odnos med dolžino diagonale kvadrata in njegovimi stranicami (ki tvorijo pravokotni trikotnik – opomba pisca) in da je dolžina diagonale kvadrata povezana z iracionalnim številom, kvadratnim korenom iz dve,” piše matematik Bruce Ratner v svojem delu na to temo. “To pa tudi pomeni, da so vedeli za Pitagorov izrek – ali vsaj za njegovo uporabo pri računanju dolžine diagonale kvadrata.”
Zakaj torej izrek imenujemo Pitagorov?
Čeprav je nesporno, da je Pitagora zgodovinska osebnost, pa ni ohranjen niti en njegov zapis. Vse, kar vemo o njem, so skozi zgodovino prenašali drugi, posebej pitagorejci – člani šole, ki jo je v današnji južni Italiji osnoval Pitagora.
Šola, imenovana Pitagorov polkrog, je bila skrivna, pridobljeno znanje pa se je prenašalo dalje, pogosto so ga pripisovali le enemu človeku, Pitagori. “Eden od razlogov, da so originalni Pitagorovi viri tako redki, je, da se je znanje pitagorejcev ustno prenašalo iz generacije v generacijo, ker je bil material za pisanje redek,” pravi Ratner. “Še več, iz spoštovanja do svojega vodje so veliko odkritij, do katerih so pitagorejci prišli, pripisali Pitagori, in to bi pojasnilo termin ’Pitagorov izrek’.” Torej tudi če Pitagora ni bil tisti, ki je teorem odkril, ga je njegova šola vsekakor popularizirala. Z njim je ostal povezan še naslednjih nekaj tisoč let, vse do danes.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje