Okolje je pomemben dejavnik, ki vpliva na to, kako dolgo boste živeli. Zgodba Grka to dokazuje.
Ko je bil Stamatis Moraitis star 66 let, so mu zdravniki povedali, da mu je ostalo le še od šest do devet mesecev življenja.
Moraitis, ki je večino svojega odraslega življenja preživel v predmestjih New Yorka in Floride, je postajal vse bolj zasopel in ni mogel več opravljati svojega dela kot nekoč. Ameriški zdravniki so mu postavili diagnozo: neozdravljiv pljučni rak.
Oče treh otrok odločil, da se z ženo Elpiniki preseli nazaj v domovino, na osamljeni sredozemski otok Ikarija. Ni želel, da bi bila njegova družina obremenjena s tisoči dolarjev, kolikor bi stal pogreb v Združenih državah. “Naj me pokopljejo poleg družine, ob morju, in kjer bo to moje sorodnike stalo le nekaj sto dolarjev,” je pomislil.
Toda ko se je vrnil na Ikarijo, grški otok, ki leži na pol poti med Atenami in Turčijo, se je zgodilo nekaj izjemnega. Moraitis tega takrat še ni vedel, vendar se je vračal na edinstven, izoliran kraj. Otok, na katerem številni ljudje dočakajo več kot sto let. Otok, ki je del tako imenovane modre cone.
Počasi se je začel vse več gibati. Dihal je svež zrak, občudoval bistro, modro vodo. Pil je vino in se znova srečeval s starimi prijatelji. Lotil se je tudi vrtnarjenja.
Odločil se je, da bo posadil trto. Zavedal se je, da ga kmalu ne bo več in tako ne bo mogel uživati v svojem vinu, saj ne bo dočakal trgatve. Toda vsaj njegova žena bo imela v vinogradu oprijemljiv spomin nanj.
Tri desetletja pozneje je bil še vedno živ, ko ga je obiskal strokovnjak za dolgoživost Dan Buettner. Na Ikarijo je prišel, da bi izvedel več o navadah, zaradi katerih ljudje tam živijo tako dolgo.
Moraitis je na družinski domačiji gojil vse sorte sadja in zelenjave, tudi grozdje za vino in olive za olje.
“Vprašal sem ga: kaj je tvoja skrivnost?” je Buettner dejal v novi Netflixovi dokumentarni seriji ‘Živeti do 100: Skrivnosti modrih con’. “Moraitis je samo skomignil z rameni in rekel: ‘Ne vem. Mislim, da sem samo pozabil umreti.'”
Kraj, kjer živite, lahko vpliva na dolgoživost
Ne moremo natančno vedeti, zakaj je Moraitis po tem, ko so mu postavili diagnozo neozdravljivega pljučnega raka, živel še tri desetletja. Možno je, da je imel nekatere edinstvene genetske lastnosti, ki jih pogosto kažejo tako imenovani ‘SuperAgerji’ in jih lahko ščitijo pred boleznimi, kakršna je rak.
Toda po Buettnerjevem mnenju obstaja še en ključen dejavnik naše dolgoživosti, ki ni povezan s tem, kdo smo od znotraj, ampak s tem, kar nas obdaja – ljudje, rastline, zrak, življenjski slog. Pogosto citirana študija o danskih dvojčkih kaže, da je genetika odgovorna le za približno 20 do 25 odstotkov naše dolgoživosti.
“Moraitis ni zavestno počel ničesar, da bi poskušal postati bolj zdrav,” je povedal Buettner. “Storil je le to, da je spremenil svoje okolje.”
Buettner se je celo lotil projekta, s katerim je poskušal življenjski slog modrih con, kakršna je Ikarija, prenesti v ZDA. Začel je leta 2009 v majhnem mestu Albert Lea v Minnesoti. Cilj projekta je v sodelovanju z lokalnimi oblastmi ustvariti več priložnosti za ljudi v ZDA, da bi se lahko gibali in živeli podobno kot stoletniki v petih modrih conah sveta.
Projekti vključujejo več možnosti za hojo in vadbo, med njimi ureditev pločnikov in kolesarskih stez, pa tudi večjo dostopnost bolj zdravih rastlinskih obrokov v trgovinah in restavracijah. Pomembno je ljudem omogočiti tudi, da se povežejo med seboj s posebnim namenom, kot prostovoljci, za skupne sprehode, vrtnarjenje, slikanje ali druge dejavnosti.
“Če živite v ZDA ter ste predebeli in nezdravi, zelo verjetno niste krivi sami,” je močno prepričan Buettner, ki je izdal knjigo, pravzaprav mojstrski tečaj trikov življenjskega sloga modrih con. “Mislim, da smo večinoma žrtve svojega okolja.”
Do smrti je živel s smislom
Moraitisa je njegovo okolje prisililo, da je plezal po lestvi, obiral oljke in trgal grozdje prav do konca svojega življenja.
“Še vedno pijem vino in delam,” je Moraitis povedal za BBC v začetku leta 2013, le nekaj tednov pred smrtjo, star 98 let (ali pa morda 102? Moraitis se nikoli ni mogel natančno spomniti svojih let). “Nisem zdravnik, vendar mislim, da je vino pomagalo. Nisem počel ničesar drugega, kot da sem jedel pristno hrano, vino in zelišča.”
Vsakodnevna opravila so mu dajala smisel. Če je želel kuhati ali začiniti solato z olivnim oljem, je moral ven in pripraviti olive, da so jih stisnili.
“Če je lahko ali težko, vseeno je. To pač moram narediti,” je dejal v smehu.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!