Ob začetku šolskega leta otroka naučite, naj sede poleg vrstnika, ki je sam

Bodite tisti, ki sede poleg otroka, ki je sam. Tisti, ki se ne pridruži posmehovanju in ki zna reči: dovolj. To je sporočilo hrvaške novinarke portala Zadovoljna.hr Barbare Slade Jagodić, ki starše in učitelje poziva, naj otroke ne učijo le, kako se postaviti zase, ampak tudi to, kako stopiti na stran tistega, ki je tarča vrstnikov.

Novinarka se pri tem spominja lastne izkušnje iz osnovne šole, ko je bila sama žrtev posmehovanja in izključevanja. Pravi, da je imela srečo, da takrat še ni bilo družbenih omrežij in aplikacij, kot je WhatsApp, zato se je lahko po pouku vsaj za nekaj časa umaknila pred nasiljem. V osmem razredu je, kot opisuje, pogosto jokala zaradi ravnanja vrstnikov. Večina se je pridružila posmehovanju, ob njej pa je ostala le ena sošolka, Ana.

Danes pravi, da ji ta gesta pomeni veliko več, kot ji je kadarkoli povedala.

Ko opazovalec ostane tiho

Pozneje je tudi sama izkusila drugo stran. V srednji šoli je bila del razreda, v katerem so se vrstniki norčevali iz dekleta, ki zaradi strogih staršev ni želelo sodelovati pri določenih dejanjih razreda.

Takrat ni naredila ničesar.

"Danes se tega sramujem," priznava. Prav zato želi svojega otroka naučiti drugače.

"Želim, da se usede poleg otroka, ki je sam"

Kot pravi, bi morale biti prav šole in vrtcitisi, ki otroke sistematično naučijo empatije in odzivanja na medvrstniško nasilje.

Želi si, da njen otrok opazi sošolca, ki sam sedi na šolskem dvorišču ali v jedilnici, in se usede poleg njega. Da se ne pridruži, ko se cel razred nekomu posmehuje. In da ima dovolj poguma, da reče, naj nehajo.

Prav tako želi, da otrok prepozna izključevanje v manj očitnih oblikah; ko nekoga ne povabijo na rojstni dan, ga izločijo iz skupine na WhatsAppu ali se iz njega norčujejo zaradi narodnosti, videza, oblačil, načina govora, staršev ali celo statusnega položaja. Za otroka, ki je tarča nasilja, je namreč lahko že ena oseba na njegovi strani dovolj, da se ne počuti popolnoma samega.

Starši s pomembno vlogo

Slade Jagodić zato poziva starše in učitelje, naj otrok ne prepustijo samim sebi z razlago, da morajo medsebojne težave rešiti sami. Za pogovor po njenem niso potrebni posebni programi. Dovolj je nekaj preprostih vprašanj doma pri kosilu ali med razredno uro.

Ali se je ta teden kdo komu posmehoval? Kako si se odzval? Kako misliš, da se je ta oseba počutila? Kaj bi lahko naredil drugače? Takšna vprašanja otrokom pokažejo, da niso le nemočni opazovalci, ampak lahko s svojim ravnanjem vplivajo na dogajanje.