Lani odkrita najsvetlejša eksplozija v vesolju je "porušila vse rekorde". Znanstveniki so se vprašali, zakaj. Zdaj morda imajo odgovor.
Najsvetlejše eksplozije v vesolju so izbruhi gamažarkov, ki so posledica kataklizmičnega rojstva črne luknje, ko se zelo masivne zvezde “sesujejo same vase”.
V astronomiji te dogodke označujejo s kratico GRB, ki pomeni “gamma ray burst” (izbruh gamažarkov). Ti dogodki so precej redki, gledano z naše časovne perspektive, saj se jih, kot so izračunali astronomi, v poprečju v eni galaksiji zgodi le nekaj v več milijonih let. Kljub temu astronomi skoraj vsak dan zaznajo kakšnega. To se sliši protislovno, vendar je razlog za to, da je v vesolju ogromno galaksij – okoli 100 do 200 milijard, poleg tega pa je vsak pogled v vesolje tudi pogled v preteklost in od nastanka prvih zvezd do danes je minilo tudi veliko milijonov, pravzaprav milijard let.
Kratka zgodovina GRB
Prve GRB so ameriški vojaški sateliti pravzaprav zaznali po pomoti. Ti sateliti so v orbiti vohunili za morebitnimi sovjetskimi in drugimi jedrskimi eksplozijami.
Pri jedrskih eksplozijah se namreč prav tako pojavi izbruh sevanja gamažarkov. Tako so zaznali izbruhe gamažarkov, ki pa so namesto z zemeljskega površja prihajali iz vesolja. Ko so se s podatki “pozabavali” še astronomi, in v mesta, od koder naj bi prišli izbruhi, usmerili teleskope, so ugotovili, da gre za do takrat še neznani dogodek v vesolju. Ugotovili so tudi, da do GRB prihaja v oddaljenih galaksijah in da so se torej izbruhi dogajali v zgodnejših fazah vesoljske zgodovine. Pa tudi da gre za izjemno močne izbruhe, ki v kratkem času sprostijo najmanj toliko energije, kot jo bo naše Sonce sprostilo v vsej svoji življenjski dobi. Wikipedia piše, da gre za najbolj energetične elektromagnetne dogodke po velikem poku, začetku našega vesolja.
GRB so v resnici tako močni dogodki, da bi, če bi se zgodili blizu nas in bi se Zemlja znašla na njihovi direktni poti, odpihnili atmosfero in izbrisali vse življenje na našem planetu, lahko pa tudi naš planet. Na srečo jih je večina izjemno daleč in so tako redki, da se nam ni treba bati, da bi se to kmalu zgodilo.
Rekorderko so opazili po naključju
Običajno GRB trajajo od nekaj milisekund do nekaj ur. Izjema pa je bil dogodek, ki so ga 9. oktobra 2022 zaznali detektorji na orbitalnih satelitih Fermi in v observatoriju Neil Gehrels Swift blizu Washingtona.
Izbruh je dobil oznako GRB 221009A (številke pomenijo datum zaznave), kmalu pa je postal še bolj znan kot boat, kar je kratica za najsvetlejši vseh časov (angl. Brightest Of All Times). Svetloba in energija eksplozije sta namreč bili zunaj vseh lestvic. Poleg tega svetloba kar ni in ni hotela izginiti. Najmočnejši izbruh gamažarkov je trajal kar deset ur, sevanje pa bodo detektorji lahko zaznavali še tisočletja, piše Wikipedia. Mimogrede, beseda boat v angleščini pomeni tudi čoln, kar pa nima nobene povezave z dogodkom. Bil pa je tudi eden nam najbližjih tovrstnih dogodkov, oddaljen “le” 2,4 milijarde svetlobnih let – približno 2.220.000.000.000.000.000.000.000 kilometrov proč.
Znanstveniki so izračunali tudi, da je verjetnost, da vidimo tako svetel izbruh, približno ena na tisoč let. “Srečo imamo, da smo ga opazili,” pravi Hendrik Van Eerten, astrofizik z univerze v Bathu, za portal phys.org.
Čeprav je dogodek svetel in silovit v vesoljskih razmerah, je tako oddaljen in vesolje tako veliko, da ga teleskopi zaznajo le kot novo, malo bolj svetlo piko med drugimi svetlimi pikami na temnem nebu – približno tako, kot če bi ponoči z daljnogledom z gradu opazovali razsvetljeno Ljubljano in pri tem naključno opazili malo lučko, ki je za kratek čas zažarela v enem od številnih oken in potem kmalu spet ugasnila.
Uganka “trmastega vztrajanja” svetlobe eksplozije …
Kot pravi Van Eerten, še vedno ne vemo povsem, zakaj je bil izbruh tako svetel.
Nova študija, objavljena v Science Advances, pri kateri je sodeloval, morda ponuja odgovor za njegovo “trmasto vztrajnost”. Kot pojasnjuje, GRB sprožijo tok ali curek plina, ki se giblje zelo blizu svetlobne hitrosti, v vesolje. Kako se curek izstreli, ostaja uganka, najverjetneje pa gre za vpliv močnih magnetnih polj blizu kraja, kjer nastaja črna luknja. Prvo, najmočnejšo emisijo vidimo kot izbruh, kasneje pa se curek upočasni in relativno hitro tudi izgine. Tega pa pri GRB221009A niso opazili. Namesto da bi hitro izginila, je začela slika izbruha zgolj vztrajno bledeti.
… in možna rešitev
Ena od teorij, zakaj bi se pojav “dolgožive svetlobe GRB” lahko zgodil, je bila, da se je ob izbruhu močno segrel tudi plin umirajoče zvezde in začel sevati svetlobo, ki je prihajala do nas. Tako bi v resnici za tisto, kar so mislili, da gre za dolgoživeči svetel curek gamažarkov, znanstveniki opazovali le počasi pojemajočo svetlobo žarečih plinov umirajoče zvezde.
Da bi preverili, ali je res tako, so znanstveniki naredili računalniško simulacijo, ki je njihovo teorijo potrdila. “V našem vidnem polju se je tako nenehno pojavljalo sevanje plina umirajoče zvezde, kar pojasnjuje, zakaj je ostalo tako svetlo,” piše Van Eerten. “To se je dogajalo vse do točke, ko se je v celotni emisiji svetlobe izgubila vsaka značilnost curka.”
“Ta teorija, ki se je ujemala z opazovanji GRB221009A, ne potrjuje le pričakovanj, ampak tudi daje namig za podobno svetle dogodke, ki smo jih videli v preteklosti,” pravi Van Eerten.
Vse N1ajboljše! Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!