Plavanje v kanalih, ki so pod Unescovo zaščito. Vdiranje v zgodovinske znamenitosti. Vožnja po najbolj znanem stopnišču na svetu. In ko ste že mislili, da so najhujše stvari že naštete … razbijanje neprecenljivih skulptur v navalu besa.
Ko so poleti oblasti razrahljale omejitve potovanj in so turisti znova preplavili Evropo, so se novice o grdem vedenju obiskovalcev v Italiji kar vrstile.
Junija sta Američana povzročila 25.000 evrov škode na Španskih stopnicah v Rimu, ko sta se po njih zapeljala s skirojema in ju vrgla po tleh.
In to še ni vse. Maja je savdski gost z najetim maseratijem zapeljal po travertinskem stopnišču in polomil stopnici.
V Benetkah se turisti redno kopajo v kanalih, ki so pod Unescovo zaščito in služijo kot mestna kanalizacija. Avgusta sta na primer dva Avstralca deskala po Velikem kanalu, maja pa so se Američani slekli do golega in se kopali ob Arsenalu iz 14. stoletja.
Zagotovo menite, da smo našteli vse. Nikakor – avgusta se je neki Američan odločil z mopedom zapeljati po antičnem mestu Pompeji, Avstralec pa je razbil dva neprecenljiva kipa v Vatikanskih muzejih, potem ko so mu rekli, da ne more videti papeža. Dva meseca pred tem so ameriški par ujeli, ko je v Avgustov slavolok, 2000 let star spomenik ob Koloseju, vklesal svoji začetnici imena.
Je to vedenje grše kot običajno ali smo preprosto pozabili, kako se ljudje nesprejemljivo obnašajo, ko so na počitnicah?
Po podatkih italijanske turistične organizacije Enit se je število tujih obiskovalcev od januarja do julija 2022 v primerjavi z letom 2021 povečalo za 172 odstotkov, v primerjavi z obdobjem pred pandemijo pa celo za 57 odstotkov.
Eike Schmidt, direktor galerije Uffizi v Firencah – najbolj obiskanega italijanskega muzeja v letu 2021 – pravi, da neprimerno vedenje turistov ni nič novega. “Ne zdi se mi, da je letos slabše. Mislim, da smo zdaj tam, kjer smo se ustavili leta 2019, in da se vse to spet dogaja, ker so se vrnili obiskovalci,” pove. “Zagotovo se nekateri ljudje ne znajo primerno vesti.” Tako se je na primer pred pandemijo neka ženska usedla med umetnine, da bi si naredila pedikuro.
Uffizi je dobro nadzorovan in v njem se redko pripetijo incidenti, pravi Schmidt, zunaj pa je druga zgodba. Galerija ima urejeno pešpot, ob njej so klopi, izklesane iz lokalnega kamna pietra serena, na katerih lahko sedijo utrujeni in lačni turisti.
A turisti klopi ne uporabljajo samo za sedenje. Ne zavedajo se, da so bile ročno izklesane v 16. stoletju, zato na njih sedijo in jedo ter porozni kamen popacajo z omakami, ki ga takoj obarvajo. Po zunanji strani galerije rišejo grafite.
Schmidt pravi, da so zaposleni leta 2018 vsako jutro skušali očistiti “vse oznake na stavbah, ki so jih ljudje dodajali pozno zvečer po preveliki količini zaužite pijače”.
Pravi, da se je ta politika obrestovala. “Ljudje navadno ne pišejo po čisti površini, če pa je le ena oseba narisala risbico ali napisala grdo besedo, je dodajanje lastne veliko lažje, saj je psihološka ovira manjša. Zdaj ljudje le redko kaj napišejo. Po pandemiji pa so se ’vrnili’ paniniji, vino, coca-cola, mastne in sladke jedi in pijače. Ljudje jih kupujejo v lokalih, kjer ni miz, zato poiščejo prostor, da bi se lahko usedli. Prva stvar, ki jo najdejo, so spomeniki.”
Lani je Schmidt predlagal, da bi bili obrati s hitro prehrano bolj obdavčeni kot lokali z mizami in stranišči za goste. Nič se ni spremenilo, pravi, noben politik noče sodelovati v razpravi.
Kradejo tudi gondole
V Benetkah je mestna policija po besedah glavnega komisarja Gianfranca Zarantonella letos obravnavala že 43 primerov kopanja turistov v kanalih. To je skoraj dvakrat toliko kot v celotnem letu 2021, ko so ujeli 24 kopalcev. Skrb vzbujajoče pa je, da je statistika še slabša kot leta 2019, ko je bilo takšnih 37 primerov. Letos so obravnavali tudi 46 primerov, ko so turisti oskrunili beneške spomenike.
“Vedejo se tako, kot so se vedno, le da je letos njihovo število na ravni pred pandemijo, kar pomeni, da je več tudi nesramnega obnašanja,” pravi. “Včasih Benetk ne dojemajo kot mesto. Turisti se vedejo, kot bi bili na plaži.”
Čeprav je videti, da so njihova dejanja vedno slabša – letos poleti je turist ukradel vodni taksi in se z njim zapeljal po Velikem kanalu – Zarantonello pravi, da ekstremno vedenje ni nekaj novega. “Pred leti je ruski turist ukradel vaporetto (vodni avtobus),” pravi. “Ljudje so kradli tudi gondole. Za novo leto so padli iz ukradene gondole, in ko so prišli do njih, je bil eden od njih že podhlajen. Rešili smo ga.”
Poleg plavanja v kanalu so se Zarantonello in njegovi sodelavci letos ukvarjali tudi s češko turistko, ki se je zgoraj brez sončila na vojaškem spomeniku, z Belgijcem, ki se je z vespo vozil po območju za pešce, Avstralcema, ki sta na električni lebdeči deski drsela po Velikem kanalu, in Italijanom iz druge regije, ki je z grafiti oskrunil eno glavnih mestnih cerkev.
Zarantonello je prepričan, da pandemija ni poslabšala razmer, Schmidt pa meni nasprotno. “To je tvoje prvo potovanje po dveh letih, si mlad in v svoji državi ne smeš uživati alkohola, prvič si tukaj in morda se boš vedel tako, kot se doma ne bi nikoli in bi se tega sramoval.”
Stranski produkt velikega števila obiskovalcev
Grdo vedenje turistov seveda nikakor ni nov pojav. Britanski, avstralski in ameriški turisti so že dolgo znani po svojem nesramnem obnašanju v jugovzhodni Aziji.
Toda Tom Jenkins, izvršni direktor Evropskega turističnega združenja (ETOA), pravi, da se je v Italiji zgodil zelo poseben niz incidentov, ki so posledica izjemno občutljivega okolja. Italijansko ohranjanje najobčutljivejših okolij in arhitekture je v kombinaciji s turisti recept za katastrofo. “Italija je posebna zaradi bogastva turističnih znamenitosti in je edinstvena, ker ljudje te prostore zasedajo drugače kot v mnogih državah,” pojasni.
“Benetke in Rim so živa mesta, v katerih ljudje sobivajo s kulturnimi zakladi,” dodaja. “V Franciji, najbolj obiskani državi na svetu, ni mesta, ki bi bilo tako občutljivo. Na leto jih obišče 65 milijonov tujcev, zato zaradi velikega števila ljudi, ki obiščejo te znamenitosti, majhen del ljudi, ki se vede neodgovorno, ni tako presenetljiv.”
Ker je okolje tako posebno, bo vsaka storjena škoda verjetno vplivala na svetovno dediščino, druge države imajo dediščine, ki bi se lahko uničila, manj. “Menim, da je to, kar vidimo, stranski produkt velikega števila obiskovalcev in grozljivega vedenja nekaterih,” pravi. “Morda Italija privlači ljudi, ki jih zanima več kot le umetnost, arhitektura in arheologija. Ti ljudje se morda ne ujemajo z okoljem.” Ideja “dolce vita” – da je Italija kraj, v katerem se lahko popolnoma sprostimo – njeni dediščini ne koristi.
Kraj, v katerem ni pravil
Po mnenju italijanskih strokovnjakov pa ni vse posledica ranljivosti Italije. V Franciji, Španiji in drugih priljubljenih evropskih destinacijah letos ni bilo spisanih podobnih zgodb. Pravijo, da je nesprejemljivo vedenje tujcev posledica tega, kako si predstavljajo Italijo.
Filmski zgodovinar Nicola Bassano meni, da so filmi, kot je Sladko življenje – klasika Federica Fellinija iz leta 1960, v kateri Marcello Mastroianni in Anita Ekberg skočita v vodnjak Trevi, da bi se poljubila – podali napačno predstavo o Italiji v tujini.
“Tuji turisti, zlasti Američani, Italijo vidijo in ocenjujejo na podlagi stereotipov, ki izhajajo iz filmov, zlasti iz Sladkega življenja in Rimskih počitnic, in podobe, ki so si jo tujci o nas ustvarili z italijanskim priseljevanjem,” pravi. “Italijo vidijo kot kraj brez pravil in zakonov, kjer je vse umetnost, in zato nič ni umetnost.”
“Turisti ne vedo, kako se povezati z dediščino, ker nimajo nobenega odnosa do naše zgodovine, zato se sklicujejo na svojo kulturno domišljijo in s tem na našo kinematografijo. Prizor iz vodnjaka Trevi iz Sladkega življenja je postal model za posnemanje. “Ne vidijo razlike med Rimljanom, oblečenim v centuriona, da bi zaslužil napitnino, in Kolosejem. Vse to postane del predstave, v kateri ni pravil.”
S tem se strinja tudi Maria Pasquale, novinarka in avtorica knjige Kako biti Italijan. “Svet je navdušen nad Italijo, italijanski življenjski slog je zaščitni znak te države,” pravi. Italijani imajo v svojem pristopu do življenja nekaj neoprijemljivega. Občutek je, kot da ste na najbolj kul in veličastni zabavi, kar so jih kdajkoli organizirali – vsi želijo biti na njej, vendar so vabila omejena. Ker biti Italijan je občutek, ki ga je težko zares izraziti. In biti del te zabave pomeni ceniti, da ta občutek navdihuje veliko tega: navdušujoči pogledi, zvoki, okusi, vonji – vse to. Italija kot ideja, kot podoba, je vznemirljiva, dinamična, vabljiva in opojna. Tujcem ponuja pobeg, ponuja svobodo.
“V preteklih letih mi je veliko turistov reklo: V Italiji ni pravil. Vendar se motijo. Seveda obstajajo pravila, vendar vam lahko kot nekdo, ki tu živi in vsakodnevno doživlja boj z birokratsko, gospodarsko in institucionalno nestabilnostjo, povem, da na žalost pogosto ni posledic za tiste, ki jih ne upoštevajo.”
Jenkins se strinja z novinarko: “Ljudje morajo videti, da oblasti nekaj počnejo, da bi preprečile takšno vedenje. Vprašanje pa je, na kakšen način.” Beneški župan Luigi Brugnaro je na Twitterju nenehno opozarjal na omejena pooblastila, ki jih imajo oblasti za ravnanje z “imbecili”. Ker so številna dejanja, kot je kopanje v kanalih, civilni prekrški, jih mesta lahko le oglobijo in jim za 48 ur prepovejo vstop v mesto. Kazenski pregon pride v poštev le v primeru poškodovanja znamenitosti.
Počitniška norost
Zakaj se grdo vedejo prav ljudje, ki so na počitnicah? Psihologinja Audrey Tang, članica Britanskega psihološkega društva, meni, da so okoliščine podobne kot pri trolih na družbenih omrežjih. “Imamo občutek anonimnosti. Nismo znani, in to nam daje občutek zaščite.”
Po njenih besedah je dodaten element tudi psihološki – skupine se med seboj spodbujajo k bolj ekstremnemu vedenju in na koncu sprejmejo dejanja, ki si jih sami ne bi nikoli upali sprejeti. “Če ste tam s prijatelji, se lahko tako obnašate – morda se niti ne zavedate, da to počnete, vendar ste v skupini in vsakogar prevzame navdušenje.”
“Na splošno gre za dve stvari: praktično in psihološko. Pitje na počitnicah odstrani filter, ki ga imamo običajno. Če dodamo še vpliv skupine, lahko naredimo nekaj, na kar nikoli ne bi pomislili,” pravi.
“Jung je dejal, da imamo vsi temno plat, in če jo potlačimo, je to kot lonec pod pritiskom, ki ga bo nekoč razneslo. Počitnice nam dajejo dovoljenje za eksplozijo. Morda se je od pandemije to še poslabšalo, ker smo imeli še prisilno tlačenje.”
Poleg tega, pravi, tudi plačilo za počitnice sproži občutek upravičenosti. “Pozabljamo, da mora biti to, do česar smo upravičeni, družbeno sprejemljivo. In da smo del skupnosti. Če bi se vsi obnašali enako kot kršitelji pravil, bi to bil problem.”
Neznanje kot izgovor?
Včasih turisti rečejo, da niso vedeli, da njihovo početje ni dovoljeno – tako se je izgovarjal Avstralec, ki so ga ujeli pri vožnji po Pompejih. Zarantonello pravi, da je to včasih res. Ko gre za plavanje ali deskanje v Benetkah, pravi, da “so to dejanja, ki so v njihovih državah dovoljena, tukaj pa prepovedana. Torej gre za vedenje, ki ga oni štejejo za zakonito.”
Tang pravi, da včasih ljudje pred potovanjem ne preverijo pravil, ki veljajo za določeno destinacijo. Pravi, da so vrivanje v vrsto, pljuvanje na ulici ali celo uriniranje v Evropi popolnoma neprimerni, vendar se v drugih krajih pogosto dogajajo, in dodaja: “To ne opravičuje takšnega vedenja, saj moramo pred počitnicami preveriti kulturne razmere v državi.”
Jenkins se ne strinja povsem. “Menim, da je povsem jasno, da se po Pompejih ne bi smeli voziti z motorjem. Ti fantje so očitno idioti. Ljudje že od nekdaj pišejo imena po kipih in razbijajo stvari, vendar to ni opravičilo. To je nesprejemljivo.”
Morda gre manj za neznanje in bolj za željo po internetnem vplivu. Ker imajo družbeni mediji vedno večjo moč nad nami, smo priča vedno bolj nezaslišanemu vedenju, pravi Tang: “Slabo vedenje dobi več všečkov, delitev in slave kot pozitivne stvari, veliko ljudi pa ga uporablja za pridobivanje sledilcev in ustvarjanje vpliva. Nekaj strašno napačnega lahko postane izjemno učinkovito.”
Zarantonello to pogosto vidi v Benetkah. “Njihova dejanja so podkrepljena z družbenimi mediji,” potrjuje.
Neki angleški turist, univerzitetni predavatelj, je julija na Twitterju objavil videoposnetek, na katerem plava čez Veliki kanal in nato beži pred policijo, da bi posnemal svojega junaka, pesnika iz 19. stoletja Lorda Byrona. Zarantonello pravi, da takšno vedenje škoduje mestu, ki ga je Byron ljubil, in prosi, naj razmislijo o svojih dejanjih, tudi ko gre za nekaj tako banalnega, kot je plavanje v kanalu.
“Gre za vprašanje spoštovanja do mesta. To je mesto z bogato zgodovino. Ni bazen ali plaža, kjer lahko počneš vse te stvari,” pravi. “Byron je bil tu pred 200 leti. Bolje bi bilo prebrati eno od njegovih pesmi kot plavati v Velikem kanalu.”
In samooklicani oboževalci Italije naj bodo previdni. Ko so prejšnji teden razbili doprsne kipe v Vatikanskih muzejih, je Mountain Butorac, ki vodi romanja v Rim, za CNN povedal, da ga skrbi, da bi to lahko imelo posledice za vse nas, ne le za vandala.
Potem ko je Michelangelovo skulpturo Pietà leta 1972 Madžar oskrunil s kladivom, so jo postavili za neprebojno steklo. Butorac se boji, da bi se to lahko dogajalo tudi v prihodnosti: “Ena od lepih stvari je, da muzej obiskovalcem omogoča, da si lahko od blizu ogledajo te skulpture. Bojim se, da bi s takšnim vedenjem to lahko onemogočili.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje