Boštjan Šefic: Do destabilizacije sistema, kot je policija, ne sme priti

Intervjuji 04. Dec. 202107:06 > 10:291 komentar
Delite:
Foto: Aljaž Uršej / N1

Odnosi v mednarodni skupnosti so izjemno zapleteni, številne varnostne grožnje pa pomenijo potencialno tveganje tudi za Slovenijo, je zaskrbljen Boštjan Šefic, svetovalec za nacionalno varnost predsednika države Boruta Pahorja.

V pogovoru za N1 je izpostavil osrednje krize in izzive, s katerimi se spoprijema mednarodna skupnost. Spregovoril pa je tudi o tem, katere spremembe zaradi zapletenosti razmer in pojava sodobnih groženj potrebuje slovenski nacionalnovarnostni sistem. S tem sistemom je povezana skoraj celotna njegova karierna pot – začel je v Sovi, se nato preselil na notranje ministrstvo, nekaj časa pa svetoval tudi obrambnemu ministru.

Zaradi odprtosti Slovenije in dogajanja v svetu po Šefičevih besedah obstaja velika verjetnost, da se bo naša država v prihodnje bolj intenzivno spoprijemala z nevarnostjo terorizma in delovanja velikih organiziranih kriminalnih struktur. Zapolniti bo morala tudi vrzel, ki so jo zaznali pri soočenju z ekstremizmom in radikalizacijo. Nemudoma bo treba pristopiti k vzpostavitvi učinkovitega sistema kibernetske obrambe.

Se strinjate z oceno generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa, da svet še nikoli ni bil tako ogrožen, kot je zdaj?

Mislim, da je generalni sekretar Združenih narodov dobro povzel sedanje razmere. Odnosi v mednarodni skupnosti so izjemno zapleteni.

Kaj pa so po vaši oceni glavne varnostne grožnje?

Nevarnosti in izzivov je več. Obstaja vrsta kriznih žarišč, soočamo se z nevarnostmi terorizma, radikalizma, z razraščanjem ekstremizmov, pomembna grožnja varnosti je mednarodni organizirani kriminal. Ta se ne omejuje več na klasične oblike, kot je trgovina z orožjem, ampak posega tudi v finančne tokove, v gospodarstvo, priče smo kibernetskim napadom.

Prav tako ne gre spregledati podnebnih sprememb, ki jih morda podcenjujemo in jih ne vidimo kot varnostno grožnjo, a bodo v prihodnosti sprožale dodatne migracijske procese. Veliki premiki prebivalstva pa lahko povzročijo napetosti v okolju, kamor se bodo ti ljudje selili. Omeniti je treba tudi bitko za vodo, iskanje alternativnih energetskih virov, ki bodo nujni, če želimo ohraniti svet, v katerem bomo lahko normalno živeli. Strateškega pomena je obvladovanje ključnih surovin in njihova dostopnost – vidimo, do kakšnih težav je pripeljala prekinitev nekaterih logističnih poti zaradi pandemije. Ne smemo spregledati napovedi uglednih strokovnjakov o morebitni hujši ekonomski krizi, ki lahko še posebej prizadene nekatere dele sveta. Vse to in številne druge grožnje prepoznam v oceni generalnega sekretarja Združenih narodov, ki opozarja, da je zadnji čas, da se začnemo z nevarnostmi resno ukvarjati.

Kolikšno nevarnost pa predstavljajo zaostreni odnosi med velikimi silami? Tudi po prihodu Joeja Bidna se – kljub drugačnim pričakovanjem – po ocenah mnogih poznavalcev nadaljuje Trumpova politika zaostrenih odnosov ZDA s Kitajsko in Rusijo.

Mislim, da se je v teh odnosih vendarle zgodil premik – dobro je, da se te države pogovarjajo. Seveda imajo na mnoga ključna vprašanja izjemno različne poglede in iluzorno je pričakovati, da bodo razlike in nesoglasja preseženi v doglednem času. Nekatera morda sploh ne bodo. Pri posameznih vprašanjih je že preprečitev zaostritve uspeh. Treba je tudi upoštevati, da so v omenjenih državah različni pogledi na nekatera osnovna vprašanja, kot so človekove pravice in demokracija, zaradi česar je dialog še težavnejši.

Foto : Aljaž Uršej/N1

So pa ZDA takoj po Bidnovem prihodu sprožile dialog s Kitajsko. Nedavno sta imela predsednika teh dveh držav zelo izčrpen pogovor, v katerem sta se dotaknila različnih tem. Kot pomembno torej ocenjujem zavedanje obeh držav, da je dialog ključen, saj je z njim poleg iskanja odgovorov in dogovorov mogoče preprečiti situacije, ki bi lahko pripeljale do neželenih posledic.

Je bilo pa na temo nadaljnje poti Tajvana v zadnjih dneh med predsednikoma ZDA in Kitajske mogoče slišati kar nekaj ostrih besed.

Gre za pomembne strateške interese. Kitajska vodi politiko ene države in torej šteje Tajvan za svoje ozemlje. Ne gre zanemariti, da je Tajvan za Kitajsko pomemben tudi zaradi svoje velike razvitosti zlasti na področju elektronike in zaradi strateškega položaja. Seveda trde izjave otežijo iskanje kompromisov, kot rečeno, pa dialog obstaja.

Skrb vzbujajoča opozorila je mogoče slišati tudi o dogajanju v Vzhodni Evropi. Iz Washingtona in Kijeva prihajajo informacije, da Rusija na meji z Ukrajino kopiči svojo vojsko in da torej pripravlja oborožen napad. V Moskvi to odločno zanikajo in izpostavljajo vse pogostejše manevriranje Nata ob mejah Rusije. V čigavem interesu bi lahko bil oborožen spopad na tem območju?

O dogajanjih, povezanih z Ukrajino, obstajajo številne informacije in različne ocene. Povsod, kjer se kopičijo vojaške sile, pa obstaja določeno tveganje. Že manjši eksces, incident, napaka lahko povzroči tragedijo. V takšnih situacijah torej nikakor ne sme priti do prenagljenih zaključkov, kaj šele do nepremišljenih in impulzivnih ukrepov. Vsaka nepremišljena poteza lahko sproži verižno reakcijo, ki bi pripeljala do požara enormnih razsežnosti.

Ste zaskrbljeni, da bi se to lahko zgodilo?

Vsekakor. Ko postaviš neka trda izhodišča, ko prihaja do koncentracije oboroženih sil, ko se odvijajo številne vojaške vaje, ko so hibridne grožnje, ki smo jim priča v Belorusiji, moramo biti izredno pozorni. Kombinacija teh aktivnosti je lahko izjemno nevarna.

Omenili ste Belorusijo. Jasno je, da njen predsednik Lukašenko migrante izkorišča za svoje načrte destabilizacije EU. Na drugi strani pa Poljska z onemogočanjem prošenj za azil migrantom, ki prestopijo njeno mejo, in z njihovim prisilnim vračanjem v Belorusijo krši konvencijo o beguncih in pravo EU. A ji v EU kršenja prava tokrat ne zamerijo – v Poljski prepoznavajo dobrodošel branik pred širjenjem migrantov.

S temi navedbami se ne strinjam. Situacija na Poljskem ni enaka situaciji, ki smo ji bili priča v Grčiji pa na balkanski in sredozemski migracijski poti, ko so se ljudje na pot podali zaradi krize, vojne, nezmožnosti življenja v določeni državi. Tokrat gre za načrtno aktivnost Belorusije. Ne gre za migracijski tok, temveč so ljudi načrtno in organizirano pripeljali v Belorusijo ter jih zlorabljajo v politične strateške namene. Najprej so jih kopičili na severu Belorusije, sedaj jih na meji s Poljsko, obstajajo pa informacije, da jih bodo preusmerili tudi proti Ukrajini. Zato države EU ocenjujejo, da temu pritisku ne smejo popustiti. Če bi to storile, bi pristop, ki ga uporablja Belorusija, postal učinkovito orožje proti EU in njenim posameznim članicam.

Toda ljudje zmrzujejo po gozdovih in poljih na belorusko-poljski meji, EU pa ne ukrepa.

Po mojem mnenju bi bilo prav, da bi EU tem ljudem – ne glede na to, če so na beloruski strani – ponudila več humanitarne pomoči. Gre za humanitarno vprašanje in pomoč zlorabljenim ljudem. Prav bi bilo, da bi še večjo vlogo imel Rdeči križ, katerega pomembno poslanstvo je, da nastopi v tovrstnih krizah. Ne razumem pa, zakaj je Poljska, ki varuje zunanjo mejo EU, zaprla dostop medijem. Tudi na osnovi lastnih izkušenj iz begunskega vala pred petimi leti menim, da je treba medijem pojasnjevati razmere in predstaviti ukrepe, saj je tako mogoče razbliniti dvome o tem, ali je ravnanje pravilno ali ne.

Kakšno rešitev glede migracijskih procesov naj bi torej sprejela EU?

Ker gre za kontinent, ki se stara, in ker skoraj vse evropske države potrebujejo tudi dodatno delovno silo, bi lahko pripravili programe, s katerimi bi premišljeno, organizirano, načrtno in v obojestranskem interesu pripeljali del ljudi, ki v Evropi vidijo perspektivo. To bi morali storiti postopno in ljudem zagotoviti integracijo v okolje, delo, šolanje … Seveda moramo biti pripravljeni, da bomo zaradi vojn, kriz, podnebnih sprememb … priče tudi migracijskim valovom.

Foto : Aljaž Uršej / N1

Po moji oceni ni dobro, da se nam v zadnjih petih letih v EU ni uspelo dogovoriti, kako se bomo z migracijskimi tokovi soočali v prihodnje, kako bomo uredili azilno politiko … Čas nas priganja. Prepričan sem, da tem procesom ne more biti kos nobena posamezna država, zavedam pa se, da se bo o skupnem pristopu zelo težko dogovoriti, saj EU sestavljajo države z zelo različnimi pogledi, pristopi in skrbmi. A če ne bomo v doglednem času našli skupne rešitve, bo prihodnje dogajanje lahko povzročilo dodatna notranja trenja in bomo težje kos izzivom zagotavljanja varnosti in stabilnosti EU.

Stanje je resno tudi v regiji v naši neposredni bližini – na Zahodnem Balkanu. Separatistične težnje Milorada Dodika se krepijo. Poznavalci so v glavnem enotni, da razpad BiH po mirni poti ni mogoč.

Ideje o preurejanju meja in menjavi ozemlja lahko povzročijo zgolj izjemno hude konflikte in ne bodo pripeljale do rešitev. Območje Zahodnega Balkana je zelo pestro in po nacionalnih principih pravične črte ni mogoče potegniti. Vedno bo nekdo prizadet. Edina alternativa in prava pot je strpen dialog. Če govoriva o BiH, je treba v dialogu najti takšne rešitve, da se bodo vsi narodi počutili dobro in v tej državi videli svojo prihodnost.

Bi lahko sankcije proti akterjem, ki spodkopavajo ozemeljsko celovitost BiH, za katere se zavzemajo nekatere članice EU, prispevale k izboljšanju razmer v državi?

S sankcijami lahko dopolnjujemo druge ukrepe, s katerimi skušamo rešiti določeno krizo. Biti morajo osmišljene, imeti jasen namen in cilj.  Sankcije same po sebi nimajo učinka oziroma z njimi lahko dosežemo celo prav nasproten učinek. V preteklosti smo bili priča različnim sankcijam proti različnim državam, ki marsikje niso dale pričakovanih rezultatov.

Bi lahko k umirjanju razmer na Zahodnem Balkanu prispevala jasna perspektiva o vključitvi teh držav v EU?

Tako v BiH kot v ostalem delu Zahodnega Balkana je evropska perspektiva zelo pomembna. Slovenskemu predsedstvu Sveta EU kljub velikim prizadevanjem ni uspelo, da bi članice postavile neki jasen časovni cilj, v katerem naj bi se uresničila ta evropska perspektiva; seveda ob predpostavki, da države, ki se želijo pridružiti EU, opravijo svoj del nalog. Sprejeta deklaracija o Zahodnem Balkanu je bila glede na okoliščine, številne interese in različne poglede znotraj EU maksimum, kar je bilo mogoče doseči.

Slovensko predsedovanje Svetu EU se izteka. Kako je naša država opravila to nalogo? Si bo slovensko predsedovanje mogoče zapomniti po kakšnem konkretnem dosežku ali predvsem po premierjevih prepirih z evropskimi poslanci, po njegovih neprimernih tvitih, po napadih na medije in preprečevanju postavitve evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije?

Ko bomo potegnili črto, bomo po moji trenutni oceni slovensko predsedovanje lahko ocenili kot pozitivno. Eden od razlogov za takšno oceno je deklaracija o Zahodnem Balkanu, prav tako je bil napredek dosežen pri drugih dosjejih. Morda so nekateri rezultati javnosti premalo predstavljeni. Žal pa smo bili priča tudi nekaterim nepotrebnim ravnanjem in polemikam. Vsi, ki smo na javnih funkcijah, moramo razmišljati o tem, kakšen vpliv imajo naše besede na položaj Slovenije. Za javno izrečene besede nosimo odgovornost, saj so te prepoznane kot besede predstavnikov države. Tudi glede nekaterih drugih zadev smo se izpostavljali po nepotrebnem. To meče senco na naše pozitivne rezultate.

Omenili ste vrsto varnostnih groženj, ki smo jim priča v svetu. Koliko pa te po vaši oceni ogrožajo Slovenijo, ki sicer velja za varno državo?

Vse omenjene varnostne grožnje pomenijo potencialno tveganje tudi za Slovenijo. Morebitne zaostritve razmer v Ukrajini, ki je soseda EU, lahko vplivajo tudi na našo državo. Vsako poslabšanje razmer na Zahodnem Balkanu vpliva tudi na Slovenijo. Ko govorimo o migracijah v EU, ne gre spregledati, da določeni tokovi še vedno potekajo preko Slovenije. Nekateri se lahko hitro preusmerijo. Tudi pri mednarodnem organiziranem kriminalu določeni interesi sežejo v našo državo. Prav tako se dnevno soočamo s kibernetskimi grožnjami. Razlogov, da je Slovenija v tem trenutku ena najbolj varnih držav na svetu, je več. Prvi je, da smo v celotnem obstoju države vodili uravnoteženo zunanjo politiko. Tudi naš nacionalnovarnostni sistem v ožjem smislu je v 30 letih opravil dobro delo, ga bo pa treba zaradi zapletenosti razmer in s pogledom v prihodnost nadgraditi. To je velik izziv, ki je pred nami.

V kateri smeri bi morala potekati nadgradnja našega nacionalnovarnostnega sistema?

V 30 letih samostojnosti smo se sicer soočali z relativno zahtevnimi situacijami, na srečo pa na našem območju nismo imeli terorizma in velikih organiziranih kriminalnih struktur. Zaradi odprtosti Slovenije in dogajanja v svetu obstaja velika verjetnost, da se bomo v prihodnje s temi nevarnostmi bolj intenzivno soočali. To pa pomeni, da moramo pripraviti naše obveščevalne službe, da bodo pravočasno zaznale tovrstne grožnje. Za zaščito svojih političnih, gospodarskih in varnostnih interesov moramo razviti tudi močno protiobveščevalno zaščito. Prav tako moramo premisliti, kako se bomo spoprijeli z ekstremizmom in radikalizacijo – na samoradikaliziranega mladega človeka smo pred kratkim že naleteli. Kot smo ugotovili, na tem področju obstaja določena vrzel in pravega odgovora, kako se organizirati, še nismo našli. Imamo pa nekaj zamisli, kako zapolniti vrzel.

Potrebna bo tudi nadaljnja krepitev sistema notranje varnosti, kjer je v ospredju slovenska policija. Ne smemo pa spregledati našega obrambnega sistema. O njem je veliko polemik, vendar si nobena država, ki je na takšni geostrateški poziciji, kot je naša, ne more dovoliti, da ne bi imela lastnih dobro opremljenih in usposobljenih obrambnih sil.

Pripadnike nacionalnovarnostnega sistema moramo usposabljati tudi za sodobne grožnje, na primer za kibernetske. S temi grožnjami se srečujemo vsi, tu in sedaj. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami pri nas za zdaj še nismo imeli hujših posledic, vsekakor pa moramo vzpostaviti učinkovit sistem kibernetske obrambe.

Menite, da pri usposabljanju za boj proti sodobnim grožnjam Slovenija zamuja?

Mislim, da je še pravi čas, da k temu pristopimo. Moram pa izpostaviti še eno pomembno nalogo: zagotavljanje virov za nacionalnovarnostni sistem. Da bi določeno območje v Afriki ali Aziji obveščevalno pokrivali iz Kranja, pač ne gre. Potrebujemo usposobljene ljudi, ki so sposobni pridobivati strateške informacije v določenem okolju. Enako velja pri boju proti terorizmu. Ko se zgodi teroristični napad, je prepozno. Imeti moramo sisteme, ki znajo prepoznati grožnjo in jo tudi preprečiti.

Foto : Aljaž Uršej

So naše službe v preteklosti že prepoznale kakšne teroristične grožnje?

Da, nekatere tovrstne grožnje smo pravočasno zaznali. Pri tem je – in to velja tudi za največje države na svetu – pomembno mednarodno sodelovanje. Pomembna je izmenjava informacij med zavezniki, ki si zaupajo. Zagotavljati moramo tudi finančne pogoje. Težko se boriš z gorjačo, če tisti, ki te tako ali drugače ogrožajo, uporabljajo sodobna sredstva. Prav tako je vsem subjektom nacionalne varnosti treba dati ustrezna orodja za njihovo delo – sodobno opremo in pooblastila. Ob tem pa poudarjam: ko damo službam oziroma posameznim subjektom kakršnokoli dodatno pooblastilo, moramo vedno nadgraditi tudi sistem nadzora.

Slovensko obveščevalno-varnostno službo so v preteklosti zaznamovale številne afere, v zadnjem času pa se ta na naslovnicah časopisov skoraj ne pojavlja. Ali to pomeni, da so se odnosi v tej službi izboljšali in da uspešneje opravlja svoje naloge?

Če se katerakoli obveščevalno-varnostna služba pojavlja na naslovnicah časopisov in se o njej razpravlja, je slabo. Tedaj namreč postane ranljiva, hote ali nehote pridejo na dan kakšni podatki, ki lahko ogrožajo njeno delo in celo varnost njenih pripadnikov. Zato je odgovornost vseh, zlasti nosilcev državnih funkcij, izjemno velika. Dejstvo je, da je Sova v preteklosti doživljala nekatere pretrese, vendar si upam trditi, da je v 30 letih opravila veliko dobrega dela. Zavedam se, da bo ta moja izjava deležna kritik in drugačnih mnenj, a sem prepričan, da je bilo delo agencije pomembno pri uveljavljanju naših nacionalnovarnostnih interesov.

Kolikor imam še možnost spremljati delo Sove in kolikor sem seznanjen z njenimi ugotovitvami in rezultati, menim, da dela dobro. Vendar pa država vedno potrebuje še več zanesljivih, kakovostnih in pravočasnih informacij na vseh ključnih področjih. Zato je treba delo obveščevalno-varnostnih služb vedno nadgrajevati. Prav tako se morajo te prilagajati novim zahtevam države. Obe obveščevalno-varnostni službi pri nas torej čaka nenehno izpopolnjevanje. Treba je razmisliti tudi o spremembi in nadgraditvi tega dela nacionalnovarnostnega sistema vključno z njegovim nadzorom.

V zadnjem času pada zaupanje javnosti v policijo. Na dan prihajajo informacije o političnih posegih v ta sistem, o političnem kadrovanju, ti posegi pa sprožajo tudi precej nezadovoljstva znotraj policije. Koliko lahko to vpliva na varnost Slovenije?

O tem se veliko govori in piše. Sam sicer nisem več v tem sistemu in torej spremljam stvari od zunaj. Moje načelno stališče je, da je vsako vmešavanje politike v strokovne odločitve policije in v izvrševanje njenih pooblastil nesprejemljivo, škodljivo in ima lahko dolgoročne posledice tako za učinkovitost policije kot za odnose v sistemu. Zelo pomembno je namreč, da so ti odnosi stabilni, da je vedno v fokusu zakonitost in strokovnost oziroma profesionalnost. In v to moramo zaupati vsi, ker je policija eden ključnih stebrov naše varnosti. Je pa, po drugi strani, treba razumeti, da zakonske okvire in pooblastila, seveda na strokovnih podlagah, sprejema politika. Njena dolžnost in hkrati odgovornost je, da izvaja tudi nadzor in usmerjanje v skladu z zakonom. To je treba razumeti. Osebno menim, da bi morali na nekaterih področjih ta pooblastila okrepiti – seveda hkrati z nadzorom. Vsaka želja ali poskus politizacije oziroma sprejemanja sprememb za doseganje parcialnih političnih ciljev pa je vedno bilo, je in bo nesprejemljivo in nedopustno.

S spremembo zakona o organiziranosti in delu v policiji je položaj prenehal direktorjem v generalni policijski upravi, direktorjem policijskih uprav in komandirjem policijskih postaj. Med poznavalci ni osamljeno prepričanje, da se je zakon spremenil zaradi konkretnih oseb.

Že zgolj vtis, da je bilo nekaj sprejeto s takšnim namenom, lahko škoduje sistemu. Po moji oceni ima to, da so bili nekateri direktorji in komandirji zelo dolgo na teh položajih, lahko v posameznih primerih sicer nekatere prednosti pa tudi velike slabosti. Kaj storiti, da bi odpravili morebitne tovrstne anomalije, se je govorilo že v času, ko sem bil na notranjem ministrstvu. Zdaj berem, da so o spremembah razmišljali tudi v mandatu prejšnje vlade. Večjih pomislekov nad to rešitvijo nimam.

Drugače je glede same izvedbe te zakonske rešitve. Hiter obrat v takšni organizaciji, kot je policija, in na tako pomembnem področju lahko znotraj sistema povzroči nestabilnost in druge anomalije. Še posebej če ni vsem zaposlenim pred tem natančno pojasnjeno, zakaj so spremembe pomembne, kako bodo izpeljane, v kakšnem časovnem okviru in če kriteriji ob samem predlogu niso jasno določeni. Ko se predlaga ukrep, kot je prenehanje položajev komandirjem oziroma načelnikom policijskih postaj in direktorjem policijskih uprav, je treba tudi natančno vedeti, kako bo ta ukrep izpeljan, upoštevajoč vse izzive. Gre za tako občutljivo in znotraj sistema pomembno spremembo, saj gre za ključne operativne vodje, da je ob predlogu treba imeti pripravljene vse rešitve, sicer lahko pride do dvomov in posledično do že omenjene nestabilnosti. Do destabilizacije sistema, kot je policija, pa ne sme priti.

Da ima aktualna oblast s komuniciranjem in s predstavitvijo svojih zamisli velike težave, je razkrila tudi epidemija covida-19 …

Vlada ima načrt strateškega kriznega komuniciranja, ki smo ga pripravili že pred leti. Obstaja tudi sistem kriznega upravljanja. Res pa je, da na področju komuniciranja nismo najbolj uspešni. Strateško komuniciranje je izjemno zahtevno, a če tu zatajiš, se lahko najboljši nameni in najboljše rešitve povsem izjalovijo.

 

 

Komentari

Vaš komentar