Spoznajte kolumniste N1

Kolumne 15. Jun. 202122:00 > 22:12
Delite:
kolumnisti N1 Slovenija
Foto: N1, BOBO

Kolumnisti N1, ki jih lahko berete na našem portalu, so: dr. Urška Velikonja, Boštjan Videmšek, Mario Fafangel in dr. Franjo Husam Naji. Kakšna so njihova znanja in strokovne reference, kakšne so njihove življenjske poti in njihovi dosežki?

Mario Fafangel

Mario Fafangel
Foto : Denis Sadiković/N1

Specialist javnega zdravja – epidemiolog, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Pogovorno rečeno – prvi epidemiolog v državi.

Je strokovnjak za izbruhe nalezljivih bolezni in terenske odzive nanje. Po diplomi na tržaški medicinski fakulteti je v Sloveniji opravil specializacijo iz javnega zdravja. Ob izbruhu ebole je šel kot terenski epidemiolog na mednarodno misijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Sierro Leone. Dodatno se je izobraževal prek EPIET – European Programme for Intervention Epidemiology Training, epidemiološkega izobraževanja pod okriljem Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni (ECDC), ki je potekalo v različnih državah EU. Skupaj s soavtorji piše za Eurosurveillance, znanstveno publikacijo za javno zdravje, epidemiologijo, preprečevanje in nadzor nalezljivih bolezni, pri kateri je tudi sourednik.

Med epidemijo bolezni covid-19 si je kot predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ v slovenski javnosti pridobil široko zaupanje in priljubljenost. Zase poudarja, da je povsem apolitičen. Je prejemnik naziva Delova osebnost leta 2020. Za doktorat na ljubljanski medicinski fakulteti pripravlja temo “Uporaba strojnega učenja za oceno populacijskega mišljenja o cepljenju v realnem času in prekjezično na podlagi objav nacionalnih osrednjih medijev” – temo, v kateri namerava “v sodelovanju z Institutom Jožef Stefan uporabiti sodobne pristope na področju umetne inteligence za izboljšave dostopnosti do podatkov v realnem času in posledično izboljšave za usmerjanje komunikacije k večjemu zaupanju v cepljenje”.

Letnik 1980. Ima slovensko in italijansko državljanstvo, živi v Miljah pri Trstu. Je vnuk soimenjaka, že pokojnega Maria Fafangla, znanega jadralca in olimpijca, ki je za Jugoslavijo dvakrat nastopil na poletnih olimpijskih igrah – leta 1952 v Helsinkih in leta 1960 v Rimu. Na roki ima vtetovirane koordinate kraja, kjer je pred 18 leti prvič poljubil ženo.

dr. Urška Velikonja

Urška Velikonja
Foto : Denis Sadiković/N1

Profesorica prava na eni najelitnejših ameriških univerz, Georgetown University v Washingtonu. Iz prava je diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani, doktorirala pa na slovitem Harvardu v Združenih državah Amerike. Preden je leta 2017 postala redna profesorica na Univerzi Georgetown, je pravo poučevala med drugim na Emory University in University of Maryland ter kot gostujoča predavateljica na Berkeleyju, na University of Chicago in Duke Law School.

Je strokovnjakinja za gospodarsko in pogodbeno pravo, zlasti na področju gospodarskega kriminala. Objavlja v uglednih strokovnih revijah (California Law Review, Stanford Law Review, Yale Law Journal in Yale Journal on Regulation), navajajo jo tudi v vodilnih finančnih medijih. Njena mnenja, raziskave, ugotovitve in izjave tako objavljajo tudi največji in najpomembnejši mediji na svetu: Bloomberg, Wall Street Journal, New York Times, The Economist, Financial Times, Reuters.

Je pravna strokovnjakinja za regulacijo trga vrednostnih papirjev, s katero že leta sodeluje in se z njo posvetuje Securities and Exchange Commission (SEC), ameriška agencija za trg vrednostnih papirjev, ki bdi nad velikimi finančnimi institucijami. Prav na podlagi njenih študij in mnenj je SEC v preteklosti v svoje delo vpeljal nekatere njene predloge. Leta 2019 je bila prof. Urška Velikonja celo kandidatka za vodstvo (za eno od petih komisarskih mest) ameriškega SEC.

Je letnik 1978. Svojega moža, tudi doktorja prava, je spoznala, ko je bila na podiplomskem študiju v ZDA. Po študiju sta se preselila v Slovenijo, a ker tu v treh letih mož ni dobil službe, sta se z družino preselila v Ameriko. Takrat se je začela njena akademska in poklicna pot bliskovito vzpenjati. Vsako leto skupaj z družino vsaj nekaj mesecev preživi v Sloveniji. Slovenska javnost jo pozna tudi po lucidnih komentarjih ameriške politike in volitev.

Boštjan Videmšek

Boštjan Videmšek
Foto : Denis Sadiković/N1

Letnik 1975. Dolgoletni novinarski poročevalec časnika Delo iz kriznih žarišč po svetu, velikokrat je bil slovensko okno v prostore najhujših razmer, vojn in v realnost človeške bede po svetu. Izjemen poznavalec mednarodne politike, zgodovine kriznih razmer in okoliščin na terenu. V zadnjih letih veliko piše in javnost ozavešča o okoljevarstvenih temah, posledicah podnebnih sprememb, pasteh človeškega izkoriščanja planeta in obnovljivih virih energije. Je eden od ambasadorjev evropskega podnebnega pakta.

Videmšek je sodeloval tudi s številnimi tujimi časopisi, revijami in spletnimi portali. Njegovi članki in zgodbe so bili med drugim objavljani v The New York Times, Politico, Le Figaro, Der Spiegel, Aftenposten, El Periodico, Sydney Morning Herald, Middle East Eye, Atlantic Post … Poročal je iz Iraka, Afganistana, Sirije, Darfurja, Južnega Sudana, Pakistana, Gaze, Libije, Somalije, s Kosova … Je dobitnik številnih domačih in mednarodnih novinarskih nagrad.

Avtor knjig o svetovnih kriznih žariščih Vojna terorja: deset let po 11. septembru, Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Na begu: moderni eksodus. Njegova knjiga Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage je izšla pri založbi Cambridge Scholars Publishers. Skupaj s fotografom Matjažem Krivicem je soavtor knjige Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, ki je prejela veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma – knjiga leta 2020.

Je ultramaratonec in soavtor tekaške uspešnice Ultrablues. Boštjan Videmšek se je podpisal tudi pod dve predstavi: Lau(f)story o najboljšem vzdržljivostnem tekaču vseh časov Emilu Zatopku in Rokova modrina o življenju smučarskega genija Roka Petroviča.

dr. Franjo Husam Naji

Franjo Husam Naji
Foto : Miloš Vujinović/BOBO

Predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Ob tem pa pisec, pisatelj in premišljevalec družbe.

“Odkar je epidemija tu, se v zdravstvu vsakodnevno otepamo s težavami, ki so kot okostnjaki popadale iz omar dosedanje politične nesposobnosti,” je napisal konec lanskega leta za Večer. Za izjavo “V Evropi je v povprečju še za živali v gozdovih bolje poskrbljeno; vsaj preštete so. Za migrante nihče ne ve, koliko jih je trenutno na poti, koliko jih umre, koliko jih izgine” pa si je prislužil nominacijo za nagrado bob leta 2020. Lani je izšel njegov roman Zadnji gozd, ki je distopija o begunski problematiki, odnosu Evrope do beguncev, rasizmu, slabih lastnostih naše družbe, leto prej pa zbirka kratkih zgodb Križišče. Tik pred izidom je njegova tretja knjiga – o Mariboru na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, času mladosti, rojevanja nove države in umiranja mariborskega gospodarstva.

Rojen leta 1971 v Ljubljani. Po diplomi na študiju medicine v Ljubljani (1999) je postal specialist interne medicine (2005) in doktor znanosti (Ljubljana, 2011). Je docent na Katedri za interno medicino na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru in od leta 2014 vodja kardiologije v UKC Maribor. Poleg tega dela v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor in enem od zasebnih medicinskih centrov. Je član slovenskega in evropskega združenja kardiologov in soavtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov.

“Sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.” To je njegova izjava, ki je prejela nagrado bob leta 2016. Tega ni zapisal kot zdravnik v polemiki o zdravstvenem sistemu, ampak ob begunski krizi kot potomec beguncev. Nacionalnost namreč ne bi smela biti pomembna in vsi si zaslužijo enake priložnosti. Izjava je del zapisa “Brez domovine”, s katerim je konec leta 2015 v Večeru opozoril, kako pomembno je biti človeku človek, in s slovensko javnostjo delil zgodbo svoje družine. Njegova dedek in babica po očetovi strani sta bila mlada Palestinca, ki sta po drugi svetovni vojni tako kot številni drugi Palestinci izgubila streho nad glavo, in mlada družina je tako kot številni drugi begunci morala oditi drugam, na sever. “Sirci so jih takrat korektno sprejeli, družina si je v Damasku ustvarila ime in premoženje, a domovine niso več imeli. O vrnitvi v Palestino niso razmišljali, pa tudi dovoljeno jim ni nikoli bilo. Nekaj potomcev je tako ostalo v Siriji, drugi so iskali in našli srečo drugod. Tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji.” Proti ksenofobiji, rasizmu, šovinizmu in fašizmu je takrat pozval Naji. Pozivi, ki so danes še pomembnejši kot takrat.