Od zadnje finančne krize so strokovnjaki ekonomisti, kot sta Francoza Thomas Piketty in Gabriel Zucman, objavili več raziskav o premoženjski neenakosti, ki so pojasnile, kako velike razlike obstajajo med najbogatejšimi in povprečnimi prebivalci držav razvitega sveta.
Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev (ICIJ) je v Panamskih dokumentih, LuxLeaks in Paradise Papers med drugim razkril, kako se bogati s parkiranjem premoženja v davčnih oazah izogibajo plačevanju davkov. Razkritja so škandalozna, a tudi gospodarsko pomembna, saj spodkopavajo idejo, da smo vsi državljani v istem zosu in da vsi enako prispevamo k skupni dobrobiti.
Pandemija je nagradila bogate. Na seznamih najbogatejših prednjačijo Američani, zato mi dovolite, da uporabim ZDA za ilustracijo. 50 najbogatejših ameriških družin je imelo oktobra 2020 pod palcem več premoženja kot polovica Američanov skupaj. Najbogatejših deset odstotkov prebivalcev ZDA ima pod palcem 69 odstotkov celotnega premoženja ZDA, in ta delež je od konca 1980 zrastel za deset odstotkov. Verjetno nikogar ne bo presenetilo, da je situacija podobna v Rusiji in na Kitajskem, a tudi Francija in Velika Britanija ne zaostajata veliko.
Današnji bogati prebivalci Amerike so pretežno člani generacije, rojene v letih po drugi svetovni vojni, t. i. “boomerji”. Med njimi so ustanovitelji podjetij Microsoft (Bill Gates) in Amazon (Jeff Bezos) ter potomci že preminulega šefa Appla Steva Jobsa. Med najpremožnejšimi so tudi člani dinastij, kot so Waltoni (lastniki verige trgovskih centrov Walmart) in Pritzkerji (lastniki verige hotelov Hyatt). Milenijci krepko zaostajajo, a ne za dolgo. Ocena je, da bodo od generacije “boomerjev“ milenijski dediči do leta 2030 podedovali 68 bilijonov (68 tisoč milijard) dolarjev, s čimer bodo milenijci postali najbogatejša generacija v zgodovini ZDA. To bo največji prenos premoženja v zgodovini.
Premoženje “boomerjev“ je pretežno rezultat srečnih okoliščin: po končani izobrazbi so jih čakale dobre službe. Privarčevana sredstva so vložili v kapitalske in delniške trge, kjer je njihova vrednost v treh desetletjih zrastla eksponentno. Cene hiš in stanovanj, kupljenih v 80. letih, so šinile v nebo, in zrastle trikrat hitreje od inflacije.
Če so bili milijonarji v 80. letih pretežno samorastniki, bodo mlajše generacije milijonarjev pretežno dediči dinastičnega bogastva. Skladno z ameriško davčno zakonodajo bo mlajša generacija podedovala milijone, ne da bi plačala dolar v državno blagajno. Kapitalski donosi so obdavčeni, ko lastnik vrednostnega papirja tega proda po ceni, višji od nakupne, in ne, če več vredno delnico obdrži. Prav tako se davek na dobiček pri prodaji nepremičnin plača le ob prodaji, ne pa ob prenosu lastnine nepremičnine v primeru dedovanja. Dediščina je seveda obdavčena, a ne v celoti. V letu 2021 lahko ameriški starši zapustijo potomcem do 23,2 milijona dolarjev brez plačila davka na dediščino in praviloma brez plačila davka na kapitalski dobiček. Ameriški proračun kljub eksponentni rasti premoženja svojih prebivalcev ne bo videl podobne rasti prihodkov. Milenijci bodo podedovali neobdavčenih na tisoče milijard. Tako se rodijo dinastije.
V Sloveniji pogledujemo proti ZDA kot viru kapitalskega zla in občasno živimo v prepričanju, da se kaj takega pri nas ne bi moglo zgoditi, pa imamo doma za ustvarjanje dinastij še boljše predpogoje, vsaj kar zadeva pravno ureditev. Medtem ko ZDA obdavčijo vse dohodke svojih državljanov, ne glede na vir in ne glede na to, ali državljan dejansko prebiva v Ameriki, Slovenija obdavči le prihodke, ki imajo vir v Sloveniji, pod pogojem, da Slovenec preživi zunaj Slovenije več kot 183 dni v letu in tu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Dejansko preživetih dni doma nihče ne šteje. Prav tako Furs nima pregleda nad bančnimi in investicijskimi računi Slovencev v davčnih oazah po svetu.
Samo in Iza Login sta se pred leti preselila na Ciper, ki velja za davčno oazo, in tam parkirala svoje premoženje, zaradi česar v slovenski proračun ne plačata praktično nič dohodnine. V nasprotju z ZDA, kjer lastniki nepremičnin letno plačajo davek na vrednost nepremičnin v višini odstotka njihove vrednosti, kar znese v povprečju več kot 3.500 dolarjev, Slovenci plačujemo po sto evrov za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Ureditev omogoča slovenskim bogatašem, da v tujini zasluženo (in minimalno obdavčeno) premoženje parkirajo v slovenske vile in plačajo v proračun le drobtinice.
Kaj pa dedovanje? Po slovenskem Zakonu o davku na dediščine in darila dediči prvega dednega reda, torej otroci, vnuki, pravnuki in njihovi življenjski sopotniki, ne plačajo davka na dediščino, ne glede na vrednost podedovanega premoženja. Tudi tako nastanejo dinastije.
Premoženjske razlike so v Sloveniji kljub ugodni zakonodajni podlagi za zdaj še razmeroma majhne: najbogatejša Slovenca, zakonca Login, naj bi imela pod palcem okrog 700 milijonov evrov, ki so v primerjavi z Bezosovimi 186 milijardami dolarjev drobtinice. Razlog je enostaven: premoženjske razlike v Sloveniji delamo šele trideset let in ne že več stoletij. Ne zatiskajmo si oči, da nismo na enaki poti. Denar je sveta vladar. Če so današnji milijonarji premoženje prislužili s svojim delom, nadarjenostjo in pomočjo dobrih davčnih svetovalcev, bodo jutrišnji milijonarji dediči.
**
Dr. Urška Velikonja je profesorica prava na univerzi Georgetown v Washingtonu.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje