Kolumna: Bitka za prvo referendumsko zmago v tem mandatu

Levica ne ljubi referendumov. Kljub plimi in oseki zagledanosti v neposredno demokracijo je referendumsko odločanje nekaj, na kar slovenske napredne elite, tako politične kot intelektualne, praviloma gledajo s skepso, občasno zviška. Glede tega so precej usklajene z lastno bazo. Ta se referendumov udeležuje z veliko manj državljanske vneme kot volitev ali celo protestov. Ta pojav je seveda najbolj očiten, ko je na oblasti levosredinska vlada.

Le v izjemnih trenutkih, denimo na začetku Golobovega mandata, se je ta trend za kratek čas obrnil, gotovo kot posledica velike politizacije in mobilizacije opozicijskih volivcev v prejšnjem mandatu – v katerem je prav referendum o zakonu o vodah obrnil trend od obupovanja nad domnevno ireverzibilnim uničenjem demokracije do pričakovanja neizogibnega zmagoslavja na volitvah.

Toda v drugi polovici Golobovega mandata je leva sredina zelo hitro pozabila na svojo začasno zaljubljenost v inštitut referenduma. Bojkot referenduma o izjemnih pokojninah, že v izhodišču precej tvegana strategija, je služil kot potuha za vrnitev k vihanju nosu v duhu verzov nadarjenega pesnika prejšnjega stoletja: "Najboljšim manjka vseh prepričanj, medtem ko najslabši so polni blazne strasti." Odzivi na rezultate referenduma o zakonu o prostovoljnem končanju življenja so ta elitistični prezir do "blaznih, zavedenih množic" privedli do neprebavljivih nižin.

Slovenska leva sredina se še ni navadila, da se bo po novem veliko pogosteje znašla v opoziciji kot v desetletjih globalne liberalne plime. Svoje politične kulture ni prilagodila novi realnosti in to jo že zdaj krepko tepe.

Pri glasovanju o razpisu referenduma o spremembah zakona o parlamentarni preiskavi smo tako videli, da je vladna večina dokaj gentlemansko pobrala rokavico, ki ji jo je vrgla opozicija. Koalicija je s svojo držo signalizirala, da se referenduma ne boji. In seveda ima prav.

Po eni strani ima mnogo bolj mobilizirano bazo, ki se je po fiasku referendumskega trojčka jeseni 2022 znova začela strumno odzivati na vse volilne in referendumske zmenke. Po drugi strani pa koaliciji veliko bolj ustreza, da se napovedana referendumska sezona začne ravno s tem referendumom in ne, denimo, o interventnem zakonu.

Zelo pomembno je namreč, ali bo na prvem referendumu tega mandata opozicija zmagala ali ne. Če bo poražena, bo to demoraliziralo njene volivce in okrepilo tisto antipatijo do te oblike političnega boja, ki ji je zaradi drže njenih elit in dolgoletne depolitizacije prešlo tako rekoč v kri. To pomeni, da bi tudi na predvečer še vedno precej verjetnega referenduma o interventnem zakonu koalicija veliko bolj mirno spala kot v primeru, če bi za sabo že imela en poraz.

Predvsem pa, vsi vemo, da so referendumi kot čipsi: ko ti pride v slast, je težko nehati. In to velja tako za predlagatelje, ki po zmagi dobijo "gušt" za zbiranje podpisov kot, še pomembneje, za volivce, ki jih adrenalin, sproščen ob zmagi proti oblasti, opogumlja za nove boje.

Iz tega vidika moram popraviti svojo oceno izpred nekaj mesecev. Sprva sem bil skeptičen, ali je odločitev Janševe vlade, da skuša izpodbijati referendum o interventnem zakonu, taktično smiselna za samo koalicijo. Toda dejstvo, da je referendum o interventnem zakonu v čakalnici ustavnega sodišča pomeni, da bo opozicija morala prvi referendumsko spopad bojevati na bistveno manj ugodnem terenu.

Glede interventnega zakona so stvari namreč dokaj jasne. Gre za konkreten ukrepe, glede katerih se ljudem ni težko pozicionirati glede na svoje ekonomske interese, družbeni status, pa tudi vizije tega, kaj je dobra družba in svojih pričakovanj do države. Pri zakonu o parlamentarni preiskavi gre za veliko bolj tehnična vprašanja. Predvsem pa odnos do zakona nikakor ne naravno izhaja iz določene ideologije.

Če bi nekomu, ki se sicer zanima na politična vprašanja, a nima pojma glede politične situacije v Sloveniji (na našo nesrečo je takih ljudi v Evropi vse manj: časi, ko smo bili obupno dolgočasni in zabubljeni v domače zdrahe, nepovezane z globalnimi trendi in svetovno politiko, so žal minili), dali prebrati zakon, ne bi mogel ugotoviti, ali ga je sprejela desna ali leva vlada – jasno mu ne bi bilo niti, ali je to vladni ali opozicijski predlog.

Ugotovil bi, da predlog ne bistveno odstopa od prakse v ostalih evropskih državah. V Italiji, denimo, kjer so imele parlamentarne preiskovalne komisije slovito zgodovino in so opravile titansko delo za razčiščevanje afer v državi, kjer je bila postresničnost praksa, veliko preden je postala slogan globalne krize sodobne demokracije, preiskovanci nimajo možnosti, da izpodbijajo ustanovitev komisije na ustavnem sodišču. Še več, celo njeni akti se lahko izpodbijajo le, kadar ti posegajo v ustavno pristojnost drugega državnega organa ali veje oblasti. V tem pogledu tudi novi predlog slovenskega zakona ohranja bistveno višjo raven individualne pravne zaščite.

Seveda, iz primerjave med prejšnjim in novim zakonom bi naš hipotetični tuji ocenjevalec kvečjemu sklepal, da se položaj parlamentarnih preiskovalnih komisij krepi, in sicer na škodo varovalk preiskovancev. Toda ali je to dobro ali slabo, ali je v Sloveniji dojeto kot "desna" ali "leva" politika – odgovori na ta vprašanja bi mu ostali nedostopni, skriti med meandri specifičnega političnega konteksta.

Težava za opozicijo je, da to ni jasno niti večini slovenskih volivcev. Morda je celo za odtenek manj jasno levosredinskim volivcem.

Logika, ki vodi predlagatelje referenduma, je sicer v bistvu zelo preprosta: če Janša predlaga take spremembe, je to zato, ker hoče uporabiti parlamentarne komisije proti opoziciji, poleg tega s "preventivnim" ustanavljanjem "lastnih" preiskovalnih komisij preprečiti, da bi opozicija lahko opravljala svojo ustavno zagotovljeno vlogo nadzora oblasti.

To je poanta, ki je tudi ni težko razložiti "širši množici". Problem je, da celoten argument zvede na "antijanšizem", in to manj kot pol leta po tem, ko je ta "argument" ("samo ne Janša!") že propadel na volitvah. Problem je tudi, da je tudi, ko stvari postavimo tako, to v resnici zelo privlačen opis smotra zakona – za desne volivce. "Pa saj natanko to hočemo! Zakon, ki bo Janši omogočil, da končno brez zapletov razkrije vse rabote levice: ja, super!".

Po drugi strani pa, spet, argument, da je v življenjskem interesu "napredne in demokratične Slovenije", da se sklene obrambni obroč okoli levosredinske politične elite, je že doživel poraz na nedavnih volitvah. Ne zelo prepričljiv poraz, a vendarle poraz.

Nisem povsem prepričan, ali bo opozicija na volišča lahko privabila dovolj volivcev zato, da se ohrani varovalke, ki bo tudi v bodoče raznim juretom jankovićem omogočila mirno spanje pred sejami parlamentarnih komisij … Če bo zaradi večje veščosti pri referendumskih bojih koaliciji uspelo stvari predstaviti na tak način, se opoziciji ne piše dobro.

Intelektualno bolj pošten in tudi politično bolj resnicoljuben in tehten argument proti zakonu bi se glasil nekako tako: demokracija stoji ali pade okoli skupnih pravil igre; parlamentarne preiskovalne komisije so ključni element tega skupnega okvira; zato je nesprejemljivo, da se pravila igre menjajo brez soglasja opozicije, in to ravno v trenutku, ko nas čaka ena najpomembnejših in najbolj delikatnih parlamentarnih preiskav v zgodovini Slovenije, ki utegne odmevati široko onkraj njenih meja – o aferi Black Cube.

A če ne bi vedel, da so intelektualno pošteni, bolj resnicoljubni ter bolj tehtni argumenti pogosto prva žrtev v vrtincu političnega boja in da se tistim, ki v areni pregretih strasti naivno vztrajajo pri njih, praviloma piše precej slabo, bi bil res slab politični komentator …

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.