Kolumna: Sporočila in pasti dovršene piarovske predstave Demokratov

Zgodba o Skoku je v več pogledih izjemna. Ne vem, kdaj se je še zgodilo, da je bila obljuba o tako pomembni institucionalni spremembi, ki jo je manjša koalicijska stranka podala v finišu volilne kampanje, izpolnjena že v prvih stotih dneh nove vlade. Toda ravno ekspresna hitrost navaja k domnevi, da gre pretežno za Potemkinovo vas. Vsaj zaenkrat.

Predlog zakona, ki ustanavlja specializirane organe za boj proti korupciji, je bil predstavljen javnosti v zelo nenavadnem scenariju. Najprej je tu seveda lokacija predstavitve: zloglasna stavba na Litijski, predmet verjetno najbolj odmevne (čeprav ne nujno najresnejše) afere v prejšnjem mandatu. Izbira je pokazala na izjemno scenografsko in piarovsko žilico stranke Demokrati, ki je bila glavno gonilo zakonskega predloga.

Predstaviteljem zakona je tu res težko očitati ceneno politizacijo ali manipulirajo z dediščino prejšnje vlade. Navsezadnje so se vsi pomembni akterji "afere Litijska" strinjali, da je šlo za resen škandal.

Začenši z ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki se je sicer dolgo otepala objektivne odgovornosti zanjo, a skrajne problematičnosti nakupa stavbe ni skušala minimizirati – ravno nasprotno. Resnost afere so nazadnje priznali Socialni demokrati, ki so svojo ministrico skušali prisiliti k odstopu in zadevo tako čim prej umakniti izpod neposrednih žarometov javnosti. In, nazadnje, težo zgodbe je nazadnje potrdil tedanji premier Golob, ko je – recimo tako – "sprejel ministričin odstop". In ne pozabimo: sama "odstopljena" ministrica je skušala v zgodbo vplesti čim večji krog ljudi in s tem razkrila široko, sistemsko naravo skrajno nesmotrnega nakupa.

Skratka, ko sta ministra Mihael Zupančič in Anže Logar stala sredi razpadajoče in samevajoče stavbe in predstavljala osnutek zakona, ki naj bi takšne fiaske v bodoče preprečeval ali vsaj promptno preganjal, jima nihče v dobri veri ni mogel očitati, da delata iz muhe slona ali da sta v množici potencialnih lokacij povsem poljubno zbrala takšno, ki kaže na koruptivnost "nasprotne strani" – ki je, kot vemo, za vsako vlado vedno kriva za vse slabo v državi.

Stavba na Litijski je sama po sebi utelešen simbol – prav izbira sedeža za ministrstvo, ki naj bi bdelo nad sistemi, ki varujejo in ohranjajo vladavino prava, je razkrila njihovo počasnost in nemoč spričo neformalnih vplivnih mrež.

A hkrati – in tega nikakor ne smemo pozabiti – tudi na pomen, ki ga pri razkrivanju teh problemov imajo neodvisni mediji. Afera je postala prvovrstno politično vprašanje šele, ko so se vanjo poglobili raziskovalni novinarji Tarče, med politiki verjetno najbolj osovražene oddaje na slovenski televiziji.

To je taista oddaja, ki je v prvih mesecih pandemije razkrila domnevne nepravilnosti pri nabavi mask in s tem sprožila proteste proti tretji Janševi vladi, ki nato niso pojenjali vse do njenega konca.

To je tudi kontekst, zaradi katerega se je mnogim (morda celo večini javnosti) izrisal trpek in ciničen nasmešek, ko so videli ministra četrte Janševe vlade napovedovati neusmiljen boj proti korupciji in klientelizmu.

Čeprav o tem, da je šlo pri nakupu stavbe na Litijski za prvorazredni škandal, ne more biti dvoma, pa le redkokdo verjame, da je vlada pod vodstvom Janeza Janše proti temu strukturnemu problemu pripravljena storiti še kaj drugega, razen tega, da s prstom kaže na politične nasprotnike in s tem pozornost odvrača od lastnih preteklih in bodočih rabot.

Zato je pomenljiva še druga nenavadnost piarovskega scenarija, s katerim je bil zakon predstavljen javnosti. Predlog zakona, ki je prišel iz vladne procedure, praviloma predstavi pristojni minister; ko gre za posebno pomemben zakon, ga pri tem spremlja predsednik vlade in, redkeje, predstavniki koalicijskih partnerjev. Zelo redko pa imamo scenarij, v katerem predlog zakona predstavita pristojni minister in njegov strankarski šef.

Tiskovna konferenca tako ni puščala dvomov: pri Skoku gre predvsem za projekt Demokratov. In med vsem, kar je bilo izrečeno na tiskovni konferenci, ne smemo spregledati, kar je ostalo neizrečeno, a očitno že iz samih obrazov obeh ministrov: ponos, da je najmanjša koalicijska stranka skozi postopek na vladi tako hitro spravila zakonski predlog, ki je zelo očitno predvsem, morda v celoti njeno delo.

Ali drugače: tu ne gre za to, da "Janševa vlada" krepi institucionalni boj proti korupciji; gre za to, da Demokrati izpolnjujejo svojo predvolilno obljubo. To je njihov projekt. In vanj so investirali toliko simbolnega kapitala, da bo od njegovega uspeha ali neuspeha v veliki meri odvisno, ali bo čez štiri leta še vedno faktor v slovenski politiki.

Sam sicer verjamem, da takšno specializirano verigo policije, tožilstva in sodišča, kot jo uvaja zakon, potrebujemo. Ampak v predlogu zakona je dovolj nedorečenosti in pasti, zaradi katerih lahko Skok postane ne le brezzobi tiger, temveč celo nekaj hujšega – politizirana mašinerija pregona, usmerjena proti političnim nasprotnikom in slepa za koruptivne sume, ki bremenijo trenutno oblast.

Če bo Janševa vlada zopet odprla fronto proti kritičnemu novinarstvu (brez katerega bi tudi o Litijski ne slišali veliko), bo zelo težko verjeti v dobronamernost protikorupcijske kampanje Demokratov. Ti so nam zdaj uprizorili predvsem brezhibno politično predstavo. Njene veličastne kulise zakrivajo zakonski predlog, ki se mu na številnih mestih pozna, da je bil napisan v naglici in z doprinosom razmeroma ozke skupine ljudi.

Kljub temu mislim, da so njegovi temeljni zastavki pravilni. Toda že v javni razpravi in parlamentarnem postopku bomo videli, ali predlagatelji z njim mislijo resno ali gre le za všečno zapakirano darilo lastnim volivcem, skeptičnim do vlade, za katero se je Logar še na zadnjih volilnih soočenjih zaklinjal, da ne bo vstopil.

Če bo zakon v parlamentu sprejet s koalicijskim valjarjem, bo to zelo slaba popotnica za prihodnost. Če pa bodo Demokrati pokazali odprtost do opozicijskih amandmajev in pomagali kakšnemu ključnemu od njih k uspehu, utegne biti Skok ne le zelo koristen instrument za boj proti korupciji, temveč tudi znanilec nove in zanimive politične dinamike.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.