Dr. Alojz Ihan v kolumni za N1 piše, da je bil med dosedanjimi zdravstvenimi ministri, ki jih je poznal, Danijel Bešič Loredan gotovo med prvo trojico po količini volje in energije, da uresniči svoje zastavljeno poslanstvo. "Ta ihtavost je bila hkrati tudi njegova Ahilova peta," je prepričan dr. Ihan. Kaj pa čaka novega ministra?
Zakaj je bil v resnici odstavljen minister za zdravje Daniel Bešič Loredan? Najverjetneje zaradi istih besed, zaradi katerih je bil pred dobrim letom postavljen za ministra. Takrat je obljubil, da bo odpravil čakalne vrste v zdravstvu. To je hkrati postala tudi osrednja obljuba nove vlade. Medtem so vladni finančniki ugotovili, da niti približno ne bomo imeli denarja, da bi zmogli financirati odpravo čakalnih vrst na način, kot si ga je zamislil minister. Kar pomeni, da bi pred naslednjimi volitvami vsi gledali ministra, ki mu ni uspelo rešiti osrednjega problema našega javnega zdravstva – čakalnih vrst. Sistem bi še vedno hladno pošiljal velik del bolnikov v dolgotrajne bolniške, invalidnost, smrt. Volilci bi kamenjali ministra in vse okoli njega.
Zato je treba čim prej pozabiti ministra, ki ima na čelu napisano neuresničljivo obljubo, in storiti vse, da se ga do jeseni nihče več ne bo spominjal niti po imenu. Naloga naslednjega ministra ne bo odprava čakalnih vrst, ampak neka druga, manj zavezujoča zdravstvena zgodba, ki bi jo PR lahko prodal kot reformo. Saniranje kakšne neenakosti pri plačevanju (sicer nedelujočega) zdravstva ali uničenje kakšnega zdravstvenega “privatizerja”. To bi znalo volilcem zamegliti dejstvo, da so v njihovem realnem življenju čakalne vrste osrednji zdravstveni problem in edini smisel zdravstvene reforme. Vse druge “reforme” so za bolnike v vrstah le prazne besede in nepomembne tehnikalije.
Konec ministrovanja Daniela Bešiča Loredana mi je postal prvič očiten letos maja, ko je bil na Brdu sklican prvi predsedničin forum o zdravstvu. Časovno je forum na Brdu (o financiranju zdravstvene reforme) sovpadal s popolno umiritvijo vladnih javnih sporočil glede sprememb v zdravstvu, od takrat je zavladal tudi popoln molk odstopljenega ministra glede skrajševanja čakalnih vrst. Minister se je posveta sicer udeležil, ampak je bil povsem očitno brez energije in volje za pogovor s komerkoli, govorica telesa je kazala, da zdravstvena reforma ni več njegova zgodba, saj radodarno obljubljani denar za zdravstvo nenadoma ni bil več samoumeven, vladni finančniki so medtem očitno doživeli “razodetje” ali pa šolanje svojih EU-kolegov. Minister pa je deloval zlomljeno, kot nekdo, ki je vehementno obljubil zmagati na “Tour de France”, potem pa je ugotovil, da nima nog niti za prvo etapo, kaj šele za končno zmagoslavje. Pač nima.
Ker bo enoletni minister Daniel Bešič Loredan kmalu povsem izbrisan iz javne zavesti, se mi zdi prav, tudi iz določenega spoštovanja do njegove redko videne politične zagnanosti in energije, napisati neke vrste zadušnico, ki bo morda služila tudi kot opomnik naslednjim zdravstvenim ministrom. Ker sem bil z dosedanjim in preteklimi ministri velikokrat v neposrednem stiku (že kot član zdravstvenega sveta), bi rad najprej izpostavil Loredanovo veliko ambicioznost in predanost poslanstvu glede preoblikovanja zdravstvenega sistema v takega, ki bi zmogel pravočasno opraviti potrebne zdravstvene storitve za vse prebivalce Slovenije. Vse trenutne medijske floskule, da je bil Loredan minister za privatizacijo, so prav priskutno brcanje v mrtvega konja, zlasti priskutne od koalicijskih politikov in privržencev, ki so ga pred tem nerazumljivo slepo podpirali, brez vprašanj in pozivov, naj za božjo voljo minister vendarle v javnosti kdaj strokovno argumentira in dokumentira svoje famozne časovnice. Vsaka od njih je bila “čez prst” vredna desetine in stotine milijonov evrov! A dokler je minister sedel na premierjevi desnici, nikogar v koaliciji ni zmotila brezvsebinska metaforika o Finski in Danski in Estoniji. Zdaj ko je zapihal drug veter, pa je DBL nenadoma glavni privatizator slovenskega zdravstva!
Iz osebnih izkušenj trdim, da je bil Loredan absolutno zavezan svoji predstavi, da bo do konca mandata rešil osrednji problem slovenskih bolnikov – čakalne vrste. To je hkrati tudi dejansko osrednja grožnja za razpad javnega zdravstva, saj neizpolnjene zdravstvene potrebe, ko gre ljudem za življenje in smrt, dobesedno naganjajo bolnike v vzporedni zdravstveni sistem. Brez čakalnih vrst nihče ne bi plačeval za nekaj, kar bi dobil v javnem zdravstvu. Zato je cilj “krepitve javnega zdravstva” povsem enoznačen – oskrbeti vse bolnike, brez nedopustnih vrst. Vse drugo je politična megla in norčevanje iz neoskrbljenih bolnikov. Loredan je bil temu cilju iskreno zavezan.
Drugo vprašanje pa je, ali je bila predstava ministra o rešitvi zagate s čakalnimi vrstami realna. Minister je dejansko hotel pod vtisom neomejenih finančnih možnosti financirati vse razpoložljive kapacitete v Sloveniji za skrajševanje čakalnih vrst. In vse skupaj je želel storiti čim prej, v letečem startu, po kirurško, pravzaprav celo po travmatološko, nekaj rentgenskih posnetkov in nato kar prvi rez s predpostavko, da se bo med operacijo pokazal pravi obseg težave in rešitev tudi. Prvi stomilijonski poskus krajšanja vrst je bil za Loredana samo prvi v vrsti, ki bi mu z vmesnimi korekcijami sledila še vrsta naslednjih. Vsako leto nekaj sto milijonov in bi, po milijardi korenčkov, do volitev nekako obvladal vrste in organiziral zdravstvene izvajalce, državne in zasebne, v poslušen orkester, ki bi ubogal na vsak ministrov dirigentski gib in finančni priboljšek.
Tako sem nekako sam razumel ministrovo vizijo ali fantazijo, kot bi jo verjetno poimenovali zdravstveni ekonomisti, če bi jo Loredan v tem času moral nekoliko natančneje specificirati in ubesediti na papirju. Žal koalicija z Loredanovim šefom na čelu ni od ministra nikoli zahtevala dokumenta, ki bi bil vsaj na nivoju magistrske naloge iz zdravstvene ekonomike in v katerem bi kakšen profesor lahko določene stavke in odstavke obarval z rdečo ali rumeno in ministra pozval, naj pojasni nelogičnosti in vprašljive citate. Zdi se absurdno, ampak pri načrtu, težkem stotine milijonov, so se vsi okoli ministra sprenevedali, da jim je vse jasno in mu zaupajo zgolj na besede, obljube, časovnice in metafore o Finski, Estoniji in drugih daljnih deželah. Igrali so vzhičene dvorjane iz “Cesarjevih novih oblačil”. Nič čudnega, da je postal minister dobesedno pijan od občutka neomejenih finančnih moči pri reformi zdravstva.
Vzrok za tako neverjetno fatamorgansko zablodo pred očmi celotne države je bilo zavedanje vladne koalicije, kako ključna je ureditev zdravstva za javno mnenje in naslednje volitve. Zato so ministru vsi, od predsednika vlade, dajali vtis, da je to področje treba urediti, pa naj stane, kar hoče. Tudi vzdušje iz časa covida je narekovalo, da denar ne predstavlja problema. Politiki so med pandemijo po praktično vsem svetu neomejeno tiskali denar, saj bi sicer nastali politični problemi in prevrati. Potem se je pred nekaj meseci med vladnimi finančniki izkazalo, da denarja ne bo (več) dovolj. Tudi za zdravstvo ne. Takrat so se začeli sestanki za krčenje zdravstvenih projektov, ki pred tem niso bili niti malo vprašljivi, Medicinska fakulteta, UKC v Mariboru. Ministrov prvi “test” za skrajševanje čakalnih vrst pa je postal hkrati tudi njegova zadnja etapa.
Ministrova brutalna “odstranitev” vzbuja nekaj resnih skrbi za naprej. Najprej o motivaciji naslednika za delo v ekipi, kjer te danes kujejo v zvezde, jutri pa ti lahko sredi kosila iztrgajo žlico od ust, da niti goveje juhe ne moreš pojesti do konca. Grdo. Loredan ni bil slab kandidat za ministra, se je pa med delom v vladi raztreščil s projektom, za katerega so mu eno leto vsi aplavdirali, potem pa nenadoma rekli Stop. Ob tem je imel Loredan dober vpogled v številne praktične težave pri organiziranju javne zdravstvene službe, kar je bilo redko pri vrsti dosedanjih ministrov. V našem zdravstvu, kjer je vodenje procesov čista improvizacija, saj nič ne poteka po teoretsko predvidljivih zakonih poslovnosti in ekonomičnosti, je ministrov vpogled v prakso zelo potreben – kaj vse vpliva na odločitve pri pisanju različnih receptov, napotnic, naročilnic, kadrovskih in investicijskih načrtov, javnih naročil.
Minister, ki ne pozna vseh posebnosti in celo lokalizmov pri upravljanju državnih zdravstvenih zavodov, pri nas ne more delati kaj drugega kot hoditi na protokolarna slikanja. In veliko ministrov za zdravje, ki smo jih imeli, kakšne druge ambicije niti ni imelo. Med dosedanjimi ministri, ki sem jih poznal, je bil Loredan gotovo med prvo trojico po količini volje in energije, da uresniči svoje zastavljeno poslanstvo. Ta ihtavost je bila hkrati tudi njegova Ahilova peta – minister pred nastopom svoje funkcije nikoli v življenju ni vodil večjih projektov in procesov, zato ni imel izkušenj, kako obsežni in podrobni morajo biti pravi projektni načrti in časovnice z vsemi izračunanimi mejniki in vnaprej opredeljenimi odzivi v primeru različnih odstopanj. Ihtavi projektni amaterizem je ministru tudi preprečeval resno soočanje s strokovnjaki, saj je o načrtih, ki jih ni (javno objavljenih), težko kaj konstruktivnega diskutirati. Od tod tudi obtožbe o ministrovi nekomunikativnosti – podobno je “nekomunikativen” vsak študent, ki ne pripravi svoje seminarske naloge, ampak samo natipka nekaj iztočnic za svojo predstavitev.
Kaj pa novi minister?
Bolj kot izbira novega ministra bo pomemben cilj – odprava čakalnih vrst ali pa le “PR reforma” za naslednje volitve. Prvo bi bil ogromen projekt, ki bi zahteval angažiranje vseh slovenskih zdravstvenih zmogljivosti in tudi vse, kar je Loredan imel (javno prezenco in podporo, energijo, finančna zagotovila, poznavanje načina delovanja zdravstvenih ustanov), poleg tega pa še vse, kar mu je manjkalo (veščina vodenja velikih projektov vključno z izdelovanjem natančne projektne dokumentacije, odprto sodelovanje z najboljšimi strokovnjaki in ustanovami). A najprej si bo morala vlada odgovoriti na osnovno vprašanje – če zares vidi možnost in pripravljenost za financiranje povečane produktivnosti zdravstva do mere, da bo zadoščala za potrebe vseh bolnikov. To ni retorično vprašanje, smo razmeroma nizko produktivna EU-država, naš BDP, naše pokojnine, naše plače in naši izdatki za zdravstvo so polovica avstrijskih. Zbolevamo pa enako in cene zdravil, materialov in zdravstvenih storitev so enake na obeh koncih Karavank. Zato se moramo resno vprašati, ali smo pripravljeni za zdravstvo plačevati nesorazmerno večji delež BDP kot druge države in s tem nenormalno zajedati v druge državne izdatke?
Vsekakor se je vlada gotovo že odločila, in če težko izvedljive odprave vrst ni več v vladnih načrtih, je menjava ministra samo začetek reforme po planu B, ko se bo veliko govorilo o različnih reformnih tehnikalijah in načelno borbalo za javno zdravstvo, seznami s čakalnimi dobami pa bodo bolnike kljub temu neizprosno naganjali v plačevanje vzporednih zavarovanj. Novi minister bo v tem primeru realno lahko kvečjemu nekaj naredil z dostopnostjo do osebnega zdravnika, kjer že obstajajo načrti družinskih zdravnikov, kako z reorganizacijo njihovih ambulant omogočiti vsakomur do svojega zdravnika.
Pri tem pa se bo moral novi minister ves čas zavedati, da je rok trajanja naših zdravstvenih ministrov zelo omejen in spominja na film Maratonci tečejo častni krog. Tam imamo dinastijo pogrebnikov, samih moških posebnežev, ki imajo težave s svojimi ženskami: takoj ko kdo katero dobi, mu rodi sina in nato začne hirati in umre. Naši zdravstveni ministri so kot pogrebniške ženske iz maratoncev, vsi jih želijo in sanjajo o odrešitvi, ki jo bodo prinesle, ampak hkrati vsi vemo, da jim je namenjeno v kratkem času shirati in storiti žalosten konec. Loredan je bil samo eden v vrsti. Sledil bo nov krog, do bridkega konca. Kot v maratoncih.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje