Naj se pri vprašanju evtanazije in asistiranega samomora razpravljalci najprej odrečejo napihnjeni retoriki o "progresivnosti" ali "konservativnosti" svojih pogledov, pa tudi vnaprejšnjim kvalifikacijam o "človekovih pravicah" ali "spoštovanju življenja", v svoji kolumni za N1 piše dr. Alojz Ihan.
V društvu Srebrna nit so zbrali zakonsko določenih 5.000 podpisov podpore zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To pomeni, da se bo ob njegovi vložitvi v parlamentarni postopek stekla javna razprava, ki bo odločilno vplivala na zapisana zakonska pravila in posledično na postopke ob “prostovoljnem končanju življenja”, če bo seveda zakon odobrila (koalicijska) politika in na koncu verjetno tudi referendumsko glasovanje.
Javna razprava nam bo med drugim pokazala, do katere stopnje smo Slovenci vsaj ob temah, ki so povsem zunaj političnointeresnih bojev, zmožni poslušati sebe v svojih najintimnejših občutjih in koliko smo po drugi strani zmožni slišati tudi občutja drugih in jim priznati enako resničnost, kot jo občutimo pri sebi. Če bomo namesto intimnega samospraševanja javno razpravo zavili v klasično ideološko retoriko, ki nas polarizira od razprav o medvedih do gradnje nuklearke, bomo dobili zakon, ki bo škodoval zdravstvenemu sistemu in bo skrajno mučen tudi za tiste, ki naj bi jim bil namenjen.
Zato naj se pri vprašanju evtanazije in asistiranega samomora razpravljalci najprej odrečejo napihnjeni retoriki o “progresivnosti” ali “konservativnosti” svojih pogledov, pa tudi vnaprejšnjim kvalifikacijam o “človekovih pravicah” ali “spoštovanju življenja”. Vsa ta retorična sredstva, ki skušajo vnaprej (dis)kvalificirati in diferencirati, niso nič drugega kot vnaprejšnje zastrupljanje dialoga, ki ga ne more biti, če vsak od igralcev želi predvsem zmagati, po možnosti že v prvih dveh ali treh potezah. Vnaprej razglašati svoje stališče za “progresivno”, ni dialog, ampak čisto navaden boksarski udarec, ki želi prehiteti pričakovan protiudarec nasprotne strani.
Zato si je za začetek nujno priznati, da gre za vprašanje, o katerem zaradi tradicije tabuiziranja smrti zelo malo vemo, in pri splošni nevednosti tudi demokracija ne pomaga. Še tako demokratičen referendum nam na primer ne more rešiti energetske ali zdravstvene krize in podobno je tudi z vprašanjem o družbenem sprejemanju evtanazije in asistiranega samomora. Zelo verjetno na to vprašanje sploh ni absolutno “dobrega” odgovora za vse. Družbeni dogovor, kakršenkoli že, bo verjetno neki skupini ljudi resda omogočil občutek večjega spoštovanja njihove osebne pravice do upravljanja lastnega življenja, a bo ista odločitev hkrati drugi skupini ljudi povzročila dodatno stisko zaradi občutka zmanjšanja iste pravice. Človek, ki danes v bolnišnici potoži, da bi najraje kar umrl, po izkušnjah paliativnih zdravnikov navadno s tem izrazi željo po ukrepih, ki bi mu izboljšali trenutno stanje (bolečino, dušenje, krče …). Ko je težava urejena, človek ne pomisli več na smrt. Zato paliativne medicince razumljivo skrbi, da bi se z novim zakonom v prihodnje namesto paliativnega odziva na bolnikovo “željo po smrti” uveljavila prijazna “ponudba” formularja za postopek prostovoljnega končanja življenja. “Seveda, gospod, samo ta formularček izpolnite!”
Namesto da bi zdravnik pobožal ali potrepljal bolnika in mu povedal, da bo skušal rešiti njegove težave, bo postal morda celo zakonsko obvezan, da vzame bolnikove besede povsem zares, saj bi ga drugače lahko doletela celo tožba. Pa tudi bolnik bo moral v takem primeru krepko paziti na svoje besede in ne bo smel zdravniku več iskreno izraziti svoje želje po smrti, čeprav jo bo iskreno čutil. Ker bo potem fasal formular. Se bo s tem povečala ali zmanjšala bolnikova svoboda? In če bo bolnik pogovor o “formularju” večkrat ujel tudi med sorodniki – se bo takemu bolniku povečal ali zmanjšal občutek svobode pri upravljanju lastnega življenja? Ja, vsi bi radi bili progresivni in vsi smo za več svobode, ampak problem je presoditi, kaj je v konkretnih primerih več svobode, kaj pa njeno nasprotje? Ali se nismo iz krvave zgodovine že zdavnaj naučili, kaj vse se lahko dogaja v imenu deklarirane svobode in napredka? Arbeit macht frei je nekoč pisalo celo na vhodu v taborišče.
Drug dialog, ki bo moral biti v tej razpravi dovolj jasno in strukturirano voden, bo dialog med zdravstvenimi delavci in javnostjo. Zakonodajalec in javnost bosta morala razumeti in sprejeti, da postopek končanja življenja ni del klinične medicine. Nobena klinična smernica nikjer na svetu ne opredeljuje aktivnega končanja bolnikovega življenja kot eno od mogočih kliničnih poti za razrešitev bolnikove zdravstvene težave. To bi bil nezaslišan premik v medicini, proti kateremu je pojav umetne inteligence manj kot pasja bombica.
Zato naj javnost in zakonodajalec sprejmeta sporočila zdravnikov, da končanje življenja ne more biti del klinične medicine. V resnici je končanje življenja primarno pravna materija, ki jo pravo lahko opredeli kot pravico, podobno, kot je pravica do odškodnine zaradi zdravstvenih okvar po delovni ali prometni nesreči. Presoja in izvrševanje te pravice seveda vključuje tudi nekatere medicinske postopke, ampak to ni del klinične medicine. Zdravnik, ki v tem primeru zaradi odškodninske tožbe izdela izvedensko mnenje, tega ne dela kot del zdravstvenega, ampak sodnega sistema.
V Švici in Avstriji so konflikt med zdravniško etiko, ki ne sprejme končanja življenja kot poklicnega opravila, in pravnim priznavanjem pravice posameznika do pomoči pri končanju življenja razrešili z možnostjo asistiranega samomora, ki pa ni del zdravstvene dejavnosti. V avstrijskem primeru to pomeni, da je vsakomur omogočen (in tudi državno financiran) postopek, ki ga človek začne in premisli v ozkem krogu paliativnega medicinca, zdravnika in notarja, izvede pa s prevzemom smrtonosnega preparata v lekarni. V Švici je samousmrtitev bolj nadzorovana, izvede jo prosilec v specializirani ustanovi, kjer si sproži infuzijo smrtonosne snovi.
To sta dva funkcionalna vzgleda, ki ju je pri razpravljanju dobro imeti pred očmi, preden se začnemo obtoževati zaradi mnenj in stališč, do katerih ima vsak pravico, in ni nič hudega, če niso enoumna. Tako pač je in družbena razprava je namenjena temu, da drug drugega čim bolj upoštevamo, ne pa v želji po zmagi čim bolj nadvladamo. Zelo neprimerno bi bilo, da bi predlagatelji zakona med javno razpravo skušali “povoziti” mnenja zdravniških etičnih komisij in organov. Tudi etična komisija pri Švicarski medicinski akademiji ima povsem jasno stališče, da končanje življenja z asistiranim samomorom, ki se tam prakticira, ni del klinične medicine (evtanazija pa tam ne obstaja oziroma je tudi pravno kriminalno dejanje enako umoru). Če torej naši zdravniki sklenejo, da neki postopek ne spada v njihovo stroko, bi bilo skrajno neprimerno sprejeti zakon, ki bi jim vsilil evtanazijo kot delovno obveznost.
Kar pa spet ne pomeni, da je zdravniško mnenje odločilno, ko gre za razpravo o pravnem priznavanju pravice posameznika do pomoči pri končanju življenja. Zdravniki, zlasti paliativni, imajo seveda ogromno neposrednih izkušenj o umiranju in bodo v javni razpravi gotovo zelo koristni pričevalci za pisanje zakonskega predloga, ki bo odgovarjalo na zaresne situacije bolnikov in umirajočih. Namesto na namišljene, populistične fraze o svobodi, začinjene s strahovi pred tabuizirano smrtjo. A v končni fazi morajo zdravniki predvsem opredeliti etične meje lastnega poklica – ali je končanje življenja lahko del njihove redne zdravniške prakse, ena od zdravstvenih storitev. Če rečejo ne, mora zakonodajalec to upoštevati.
Po drugi strani pa ni primarna naloga zdravnikov, da inštruirajo celotno družbo, kakšen odnos naj vzpostavi do asistence pri končanju življenja. V tem pogledu je zdravnikovo mnenje samo eno od državljanskih mnenj. Zakonodajalec pa mora iskati prostor, v katerem bo upošteval etična stališča zdravnikov in hkrati voljo večine. Morda to pomeni, da ne bo mogoče potisniti procedure končanja življenja v skrb lečečim zdravnikom, po vzgledu ZZZS, ki novo idejo pri analizi zdravstvenih podatkov najraje obesi družinskim zdravnikom z novim formularjem. Ker je najlažje zgolj napisati novo navodilo in skrb za izvajanje potisniti nekomu drugemu. Morda se bo zakonodajalec v tem primeru moral nekoliko potruditi z logistiko, ampak averzija do logističnega napora naj ne bo izgovor za občutek, da prostora med stališči zdravnikov in željo družbe ni.
Bistvo javne razprave je ravno iskanje prostora, v katerem ni treba nikogar povoziti, ampak lahko sobiva zdravniška poklicna etika in želja po možnosti prostovoljnega končanja življenja. Zato bo zakon odvisen predvsem od kvalitete javne razprave, med katero se bo moral vsak pogovoriti predvsem s samim seboj in svojimi intimnimi občutki in željami. Najboljše pa bi bilo, če bi med javno razpravo zrasel občutek, da je treba ne glede na rezultat javne razprave takoj početveriti ali podeseteriti delovanje služb, ki bodo ljudem na koncu življenja omogočile bivanje brez bolečin in drugih muk, ki jih prinese odpovedovanje posameznih telesnih funkcij. Pokritost Slovenije s paliativno oskrbo je zelo slaba, in zato se tudi v tem trenutku, ko to berete, po nepotrebnem muči veliko število umirajočih. Večini od teh novi zakonski predlog, tudi če bi bil že sprejet, ne bi niti malo pomagal. Pač pa bi jim pomagalo, če bi se v tem trenutku z njimi kdo strokovno ukvarjal.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje