Menu Item
"Lani je razsajala kampanja proti Levici kot stranki, ki spodkopava ustavni red – leto dni kasneje njena predstavnica slavnostno počasti ustanovitev stranke, ki jo je požegnal Stalin," v tokratni kolumni za N1 zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič. In doda: "Toda napačno bi bilo sklepati, da je šlo pri odločitvi Aste Vrečko za strel v nogo."
Sezono poznoaprilskih kontroverz o zgodovini, katerih prihod se da predvideti z enako meteorološko verjetnostjo kot sezono deževnega vremena, je letos otvorila ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Sedemnajstega aprila se je odpravila na Čebine, kjer je kot slavnostna govornica nagovorila pohodnike, ki so se z baklami v rokah povzpeli v zasavsko vasico, da bi proslavili obletnico ustanovitve Komunistične partije Slovenije.
Prvo, kar mi je pri ministričini kontroverzni potezi vzbudilo pozornost, je “neokroglost” obletnice: od ustanovnega kongresa KPS leta 1937 je minilo 86 let – številka, ki se ne ravno naravno ponuja za slovesno proslavljanje. Trboveljsko turistično društvo sicer redno obeležuje dogodek – “tradicionalni” pohod je, tako kot mnoge spominske prakse, ki prispevajo v bogato zakladnico slovenskega kulturnega boja, pravzaprav iznajdba tega stoletja, a dejstvo, da je za čebinsko govornico šele letos stopila tako visoka predstavnica države, se zdi poljubno, povsem nepovezano z realno simbolno težo letošnje proslave. Glede na to, da se vladni predstavniki komemoracij izrazito partijske zgodovine od leta 1990 dalje ne udeležujejo zelo pogosto, ministrici res ni bilo treba priti na Čebine. Šla je izključno zato, ker je hotela.
To je težko razumeti s pomočjo klasične logike političnega piara. Ministrica je že mesece na udaru zaradi ukinitve muzeja osamosvojitve. Očitajo ji omalovažujoč odnos do spomina na osamosvajanje – in zdaj je šla dobesedno out of her way, da bi počastila spomin na ustanovitev Komunistične partije.
Lani je razsajala kampanja proti Levici kot stranki, ki spodkopava ustavni red – leto dni kasneje njena predstavnica slavnostno počasti ustanovitev stranke, ki jo je požegnal Stalin. Besede, s katerimi je branila svojo odločitev – “pomembno je, da se zavedamo svoje zgodovine” – so kot nalašč za to, da se ji bodo servirale vsakič, ko bo govora o ukinjenem muzeju osamosvojitve.
Toda napačno bi bilo sklepati, da je šlo pri odločitvi Aste Vrečko za strel v nogo.
Klasična logika političnega komuniciranja ne deluje več. Vsaj ne za stranke, ki so se odpovedale potegovanju za sredinsko politično telo. V Sloveniji imamo vsaj dve taki parlamentarni stranki: SDS in Levico. Logika njunega komuniciranja je izrazito vezana na mobilizacijo lastne baze. Zato se ne bojijo polemik, ki bi odbijale neopredeljene volivce: nasprotno, sprejemajo jih z odprtimi rokami, saj utrjujejo občutek strankine specifičnosti, kontroverznosti, pikantnosti.
Predstavniki Levice so se pohoda na Čebine v preteklosti že večkrat udeležili. Letos je potekal prvič, odkar so vstopili v vlado: če nanjo ne bi poslali svojega predstavnika, bi to bil signal volivcem, da se je stranka “pomeščanila” (če naj uporabim besednjak, ki bi bil po godu udeležencem čebinskega sestanka pred 86. leti).
V tem pogledu je dejanje analogno s proslavo dneva upora proti okupatorju na Stožicah pred natanko desetimi leti, ki je s svojim repertoarjem levičarskega populizma še dolgo zatem burila duhove na desnici; a nova vlada Alenke Bratušek, kateri člani so poplesavali v ritmu pesmi Bandiera rossa, je tedaj že pripravljala reforme, za katere je vedela, da ne bodo zelo priljubljene med njenim volilnim telesom; zato je bilo treba na simbolno nedvoumen način signalizirati povezanost politične elite z njeno trdo bazo.
Toda v zadnjih desetih letih smo se lahko naučili, da imajo takšne igrice s “politiko zgodovine” svojo ceno. Še najmanjši problem je, da se bo z njimi Levica dodatno izpostavila očitkom, da je nevarna kriptokomunistična stranka – takšnih obtožb si verjetno celo želi, saj ji vsak hiperbolični napad, ki pride iz opozicije, zgolj koristi. Resnični problem je vsebinski.
Ustanovitev slovenske komunistične partije je pomemben dogodek – čeprav gotovo ne tak, da bi ga bilo treba slavnostno obeleževati ob njegovi 86-letnici. Leta 1937 je bilo zelo malo narodov brez države, ki bi imeli lastno partijo: izjemi sta bili Katalonija, kjer je bil slabo leto pred tem ustanovljen PSUC (Združena socialistična stranka Katalonije), ki je nato odigral zelo pomembno vlogo v katalonski zgodovini, in Komunistična partija Hrvaške, ustanovljena le nekaj dni pred slovensko.
Šlo je za strategijo Kominterne, ki je podpirala emancipacijo malih evropskih narodov izven sovjetske interesne sfere kot sestavnega del politike ljudske fronte – torej skupnega boja vseh naprednih sil proti fašizmu. Pri tem pa, za razliko od politike v dvajsetih in tridesetih letih, ta politika ni bila naperjena proti ozemeljski celovitosti večnarodnih držav, temveč je favorizirala federalistične rešitve v demokratičnem duhu. V slovenskem primeru pa je komunistična politika predvidevala tudi revizijo meja in združitev vseh Slovencev v eni sami avtonomni celoti – torej uresničitev programa Zedinjene Slovenije znotraj Jugoslavije.
Skratka, čebinski ustanovni kongres ima določen pozitiven naboj, ki ga ne gre spregledati. Ne gre pa spregledati niti, da je bila v trenutku ustanovitve KPS ta povsem odvisna od Stalina – Sovjetska zveza pa je bila tedaj na vrhuncu totalitarne preganjavice in je dotlej (in pravzaprav vse do začetka holokavsta poleti 1941) zagrešila hujše in neprimerno bolj množične zločine proti človeštvu kot Hitlerjeva Nemčija.
In glavnim ustanoviteljem KPS (za razliko od mnogih aktivistov, zlasti v delavskih okoljih, kakršno je bilo trboveljsko) je bila ta realnost znana: tudi sami se kasneje niso pomišljali poseči po podobno brutalnih sredstvih, kot so jih v Sovjetski zvezi uvajali boljševiki. Kongres v Čebinah tako ni le poglavje v zgodovini slovenskega antifašizma, pri katerem so komunisti tedaj (to je tudi treba poudariti) še vedno igrali precej obrobno vlogo; je tudi poglavje v zgodovini totalitarizma na Slovenskem.
Glede na to, da je ministrica svojo udeležbo na slovesnosti najavila na družabnem omrežju s sliko Antona Gojmira Kosa, ki je nastala v času, ko je jugoslovanski totalitarizem dosegel svoj vrhunec in je bil slog socialističnega realizma umetnikom zapovedan, je jasno, da o tej, pomembnejši razsežnosti čebinskega sestanka ni hotela ali zmogla povedati nič tehtnega.
Asta Vrečko seveda ni političarka, ki bi jo smeli sumiti totalitarnih simpatij – prav tako ni komunistka, pa čeprav je za njen imidž morda dobrodošlo, da jo desni komentariat obklada s to oznako. A prav v tem se skriva tragična ironija: ravno takšnim osebam, z neoporečnimi progresivnimi referencami in javno izraženimi komunističnimi simpatijami, ki so hkrati preveč iskreno sodelovale z “meščanskimi silami”, je partija, ustanovljena v Čebinah, v naslednjih letih in desetletjih namenila najbolj strahovito usodo.
Če bi bilo Asti Vrečko resnično do gojenja zgodovinske zavesti, bi se najprej poklonila njihovemu spominu. Od tega bi lahko celo imela večjo politično korist – le da ta ne bi bila tako hitro in preprosto merljiva v številu jeznih odzivov njenih nasprotnikov. A za politično generacijo, ki se je kalila v času instantnih odzivov in mešetarjenja z gnevom, so takšni premisleki morda preveč nadležni.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje