Zakaj je bil od Brda do Brda kaos večji? Kako so zbledele obljube? Kaj si sporočata SDS in NSi? Kdo je v slovenski politiki obsojen eden na drugega? V ponedeljek bo minilo natanko leto dni od parlamentarnih volitev. Analiza zadnjega leta izpod peresa novinarke in komentatorke N1 Mete Roglič.
Pred letom dni so volilci rekli odločen “ne” takratni Janševi vladi. Nedvoumno so sporočili, da imajo dovolj spodkopavanja osnovnih demokratičnih vrednot, preganjanja drugače mislečih, uničevanja javnih medijev … Kot že nekajkrat doslej so odrešitev prepoznali v novinki na slovenskem političnem prizorišču – ob visoki volilni udeležbi je prepričljivo zmagala stranka Gibanje Svoboda, ki je bila ustanovljena le tri mesece pred državnozborskimi volitvami.
S 34,45 odstotka glasov in 41 poslanci je postala rekorderka po številu poslanskih mest doslej. Drugouvrščena SDS je za njo zaostala kar za 14 poslanskih sedežev, preostale tri stranke, ki so še prestopile parlamentarni prag – NSi, SD in Levica – so pristale daleč zadaj. Z zmanjšanjem števila parlamentarnih strank je prišlo do znatnega prečiščenja in večje preglednosti slovenskega političnega prostora.
“Takšne udeležbe, kot smo jo tokrat beležili, nismo imeli že 20 let. To pove, da ljudje res hočejo spremembe. Ljudje res zaupajo v nas, da smo edini, ki lahko prinesemo te spremembe. Danes ljudje plešejo, jutri pa bomo začeli trdo delati, da upravičimo to zaupanje. To je naša zaveza tistim, ki so nas danes podprli,” je bil v povolilnem govoru vznesen prvak Gibanja Svoboda Robert Golob.
Dober mesec kasneje je Slovenija dobila novo vlado. Levosredinska koalicija, ki jo sestavljajo Gibanje Svoboda, SD in Levica, ima v parlamentu 53 poslancev. Gre za prepričljivo večino, ki omogoča izpeljavo reform in odpira vrata ustavnim spremembam, je v naslednjih mesecih vztrajno poudarjal premier Golob.
Daleč od Drnovškove ali Šarčeve podpore
V prvih mesecih po imenovanju je vladi podpora rasla. Po javnomnenjski raziskavi, ki jo za Dnevnik mesečno opravlja agencija Ninamedia, jo je največ – dobrih 58 odstotkov anketirancev kot uspešno ocenilo septembra lani, tudi v naslednjih treh mesecih pa je odstotek zadovoljnih bistveno presegal odstotek nezadovoljnih. K dobremu rezultatu je med drugim prispevalo dokaj uspešno spopadanje z energetsko krizo oziroma zaupanje javnosti premierju, da je sposoben probleme na tem področju učinkovito reševati. V njegovih krogih so radi poudarjali, da mu kot “vodilnemu energetskemu strokovnjaku” prisluhnejo celo v Bruslju.
Januarja je omenjena javnomnenjska raziskava vladi prvič pokazala manj ocen uspešno (46,1 odstotka) kot ocen neuspešno (47,3 odstotka). Ta mesec pa je moralo po raziskavi agencije Mediana Gibanje Svoboda prvič priznati premoč Janševi stranki (SDS je kot svojo volilno izbiro navedlo 23,3 odstotka, Gibanje Svoboda pa 23 odstotkov vprašanih).
Podpora vladi (in Svobodi) je sicer še vedno dokaj visoka. Če pogledamo, kakšni so bili po javnomnenjski raziskavi Ninamedie najboljši rezultati preteklih vlad: Cerarjevo ministrsko ekipo je kot uspešno ocenilo največ 41,5 odstotka anketirancev, vlado Alenke Bratušek 37 odstotkov, drugo Janševo vlado pa slabih 33 odstotkov. Tretja Janševa vlada je sicer začela z visoko, skoraj 65-odstotno podporo, a se je že po mesecu dni spustila pod 50 odstotkov, po dobrega pol leta pa pod 30 odstotkov.
Da se vladam in največjim vladnim strankam podpora v prvih mesecih po prevzemu oblasti krepi, po nekaj mesecih pa jim začenja padati, je sicer običajno. Začetno navdušenje ljudi začne plahneti, sklicevanje vladajočih na slabo delo predhodnikov izgublja prepričljivost, vlade morajo začeti vladati. Nekoliko drugačnemu gibanju podpore smo bili priče pri vladi Marjana Šarca. Ta je startala zelo nizko – po enem mesecu delovanja je bilo po merjenju Ninamedie z njenim delom zadovoljnih le 20 odstotkov anketirancev. Štiri mesece kasneje jo je kot uspešno ocenjevalo skoraj 70 odstotkov vprašanih (tudi priljubljenost stranke se je povzpela s povolilnih 10 odstotkov na 31 odstotkov). Tik pred Šarčevim odstopom je bilo z delom njegove vlade še vedno zadovoljnih več kot 50 odstotkov anketirancev. 70-odstotno podporo je sicer v preteklosti, na primer ob povabilu Sloveniji v EU, imela le še Drnovškova vlada.
Vendar pa si tolikšne naklonjenosti Šarčeva ministrska ekipa ni prislužila, ker bi bila tako učinkovita in uspešna, temveč ker volilci od manjšinske vlade s petimi koalicijskimi strankami in Levico kot zunajkoalicijsko podpornico (največja koalicijska stranka je imela vsega 13 poslancev), na njenem čelu pa je bil bivši komik, niso veliko pričakovali. Drugače je bilo pri Golobovi vladi. Pričakovanja volilcev so bila ogromna, zato je razočaranje toliko bolj opazno.
Zbledela obljuba normalnosti
Prvo večje nezadovoljstvo javnosti si je premier Robert Golob prislužil z afero Bobnar. V takratni notranji ministrici so namreč ljudje prepoznali nasprotje njenega predhodnika Aleša Hojsa, ki je poosebljal protiustavno omejevanje človekovih pravic, prekomerno uporabo prisilnih sredstev, politizacijo in zlorabljanje policije …, torej vse, zaradi česar so se petek za petkom podali na ulice. V Bobnar na čelu represivnega ministrstva je torej javnost videla (ali vsaj želela videti) vrnitev normalnosti, ki jo je premier pred volitvami tako zelo obljubljal.
Madež na Golobovi politični podobi je bil še toliko večji, ker je (izsiljeni) odhod Tatjane Bobnar pustil vtis, da želijo premier in njegovi najožji sodelavci pod krinko depolitizacije policije delati prav to, kar so očitali prejšnjim oblastnikom: vplivati na kadrovanje v policiji in na njeno delo. Izbira močno prilagodljivega Boštjana Poklukarja za njenega naslednika, njegove prve kadrovske poteze in razselitev neljubih vodstvenih policistov (z bivšim prvim možem policije Boštjanom Lindavom na čelu) po Sloveniji ta vtis še krepijo.
Neznosna lahkost obljubljanja
Poleg doslednega spoštovanja demokratičnih vrednot je javnost od Goloba, v katerem je prepoznala uspešnega menedžerja, pričakovala učinkovito vodenje države. A država ni podjetje in uspešen menedžer lahko na političnem prizorišču povsem odpove. To je nazorno pokazal Zoran Janković, ki se mu je zataknilo že pri prvi komunikaciji s potencialnimi koalicijskimi partnerji in pri preštevanju poslanskih glasov za oblikovanje vlade.
Robert Golob je po nastopu premierske funkcije velikopotezno in lahkotno najavljal izpeljavo množice reform. “Lotili se bomo vseh reform, s katerimi se je odlašalo 30 let – od zdravstvene do pokojninske, šolske, energetske … Začeli bomo leta 2023, po dveh mandatih bo družba popolnoma drugačna, kot je bila, ko smo prevzeli vodenje vlade,” je optimistično napovedal na novembrskem kongresu Gibanja Svoboda.
Sledila je serija koalicijskih srečanj na Brdu pri Kranju. Na vsakem od njih so imeli na dnevnem redu eno ali dve napovedani reformi, ob koncu sestankovanja so predsedniki treh vladnih strank družno stopili pred kamere in vzneseno opevali koalicijsko enotnost. Ko so se v javnosti pojavila vprašanja o konkretnih vsebinah posameznih reform in o njihovih javnofinančnih posledicah, pa so v vladnih vrstah hiteli pojasnjevati, da gre šele za izhodišča izhodišč in za osnutke časovnic, ter po tekočem traku spreminjali izjave. Vse bolj jasno je postajalo, da scenariji reform, niti (poglobljene) analize ne obstajajo, kaos je bil od Brda do Brda večji.
Nato se je zgodil famozni intervju s predsednikom vlade Robertom Golobom na POP TV. Pogovor je bil sicer zastavljen kot piarovska predstavitev premierjevega zasebnega življenja, proti koncu pa je Golob navrgel: “Če nam ne uspe pripraviti takih reform, ki bodo ljudem olajšale življenje, in če ljudi ne znamo prepričati, da jim bodo reforme olajšale življenje, se reform ne bomo šli. Zdravstvena je izjema, vse druge pa bodo imele ta cilj.”
Potem ko se je predsednik vlade leto dni predstavljal kot garant za izpeljavo “vseh reform”, je ob prvem opaznejšem padcu podpore njegovi vladi in stranki obrnil ploščo. Svojo izjavo je v naslednjih dneh sicer popravljal: vztrajanje pri reformah je izpostavil celo v velikonočni poslanici, a je bila škoda narejena. Z omenjeno izjavo je predsednik vlade še poglobil dvom o kredibilnosti svojih napovedi in o učinkovitosti vlade.
Ob tem je zaradi neustreznega komuniciranja davčnih reform predsednik vlade izrekel ostro kritiko finančnemu ministrstvu. Da je bilo to komuniciranje res slabo, se je sicer mogoče strinjati, vendar pa je tako rekoč nepredstavljivo, da premier s svojimi podrejenimi obračunava pred televizijskimi kamerami. S takšno potezo je namreč Klemnu Boštjančiču znatno zmanjšal moč, ki bi jo finančni minister kot varuh javne porabe še kako potreboval. Izgovori, ki jih je mogoče slišati v premierjevih krogih, da je aktualni predsednik vlade pač impulziven, spornosti takšnih ravnanj ne zmanjšujejo.
Nepremišljenih izjav premierja Goloba in premalo dodelanih zakonskih projektov aktualne vlade je bilo sicer še veliko: od obljube sodnikom o “happy endu” v obliki 600 evrov mesečnega dodatka, ki je bila kaj hitro umaknjena, do strokovno premalo premišljene novele zakona o RTVS, katere zadržanje na ustavnem sodišču omogoča (dodatno) uničevanje javne radiotelevizije …
Vtis neodločnosti in neuresničevanja obljub so vladajoči malenkost popravili z nedavno vložitvijo predloga za preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek. Ukinitev oziroma preoblikovanje tega zavarovanja so v preteklosti obljubljale številne leve vlade, a so pod različnimi pritiski vse po vrsti klonile. Tokratna si tega nikakor ne more privoščiti, vprašanje pa je, ali bo sposobna iti tudi korak naprej in uvesti progresivno in pravičnejšo odmero prispevka.
Za rokohitrsko akcijo, pri kateri je Gibanje Svoboda iz predala potegnilo štiri leta star predlog zakona, je bilo več razlogov. Prvi je, da bi vladajočim visok dvig cen dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je že napovedala ena od zasebnih zavarovalnic, drugi dve pa bi ji nedvomno sledili, prinesel dodaten padec priljubljenosti. Dvig bi se namreč poznal neposredno v denarnicah ljudi. Poleg tega so se v največji vladni stranki ustrašili, da bi utegnila SDS v parlamentarni postopek vložiti predlog sprememb dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je napovedoval njen nekdanji poslanec in novooklicani varuh upokojencev Pavel Rupar. S tem pa bi opozicijska SDS spet prehitela in nadigrala Golobovo stranko.
Ko se politična neizkušenost sreča s prekaljeno rušilnostjo opozicijske SDS
Prekaljena Janševa stranka je namreč politično neizkušeni Svobodi glavobol povzročila že na dan konstituiranja državnega zbora. V parlamentarni postopek je vložila blizu 30 zakonodajnih predlogov in s tem pomembno blokirala delovanje nove oblasti. Sledila je referendumska pobuda SDS o kar treh novelah zakonov, med njimi o spremembah zakona o vladi. Volilci so sicer vse tri vladne novele na referendumu potrdili, a so lahko vladajoči ministrsko ekipo dokončno oblikovali šele konec januarja.
Tudi z interpelacijami največja opozicijska stranka v tem mandatu ne varčuje. Doslej sta se morali zagovarjati dve ministrici – zdaj že nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in zunanja ministrica Tanja Fajon – ta teden pa še celotna vlada. Nobena od vloženih interpelacij sicer ob sedanjem razmerju moči v parlamentu ni imela niti najmanjše možnosti za uspeh, pri interpeliranju vlade SDS sploh ni predlagala sklepov. Je pa vzel zadevo v svoje roke sam prvak stranke Janez Janša in v vlogi predlagatelja ostro in obširno kritiziral delovanje premierja Goloba in njegove vlade. V njegovih nastopih je bilo mogoče prepoznati sporočilo strankarskim pristašem, da zadnji veliki poraz na volitvah in na referendumih nikakor ni pokopal njegovih ambicij, da se vrne na oblast. Pa tudi sporočilo opozicijski NSi in morebitnim notranjim zagovornikom sprememb v SDS, da ohranja vajeti trdno v svojih rokah.
Ko NSi sporoči, da ne bo več Janšev satelit
Spopadi med SDS in NSi so v tem mandatu stalnica. Nova Slovenija, ki je v preteklem mandatu Janši zvesto služila, je namreč po njegovem porazu na volitvah in na trojnem referendumu ugotovila, da kot satelit SDS nima prihodnosti. Tako je dan po referendumski nedelji prvak NSi Matej Tonin javnosti sporočil to, kar je njegova predhodnica Ljudmila Novak zagovarjala že pred leti: V vladi, ki bi jo vodil Janez Janša, Nove Slovenije ne bo več. Ob tem v stranki poudarjajo, da tudi v Golobovo vlado ne nameravajo vstopiti, da pa nočejo biti kritizerska opozicija, “temveč želimo gledati naprej”.
Tako se NSi več projektom SDS ni pridružila. Med drugim je ocenila, da se imajo vladajoči pravico sami odločiti, koliko ministrskih mest bodo imeli, in ni podpirala rušenja novele zakona o vladi. Prav tako poslanci NSi, ki so bili sicer v razpravi o interpelaciji do vlade zelo kritični, svojih podpisov pod njo niso prispevali.
Odnosi med SDS in NSi so se zaostrili tudi pri vprašanju vodenja delovnih teles, v katerih ima opozicija večino in ji pripada predsedniško mesto: komisije za nadzor javnih financ in komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Ker je NSi s pomočjo koalicije na čelo prve postavila poslanca NSi Jerneja Vrtovca, SDS v ti dve komisiji ne želi predlagati svojih članov. Nova Slovenija ji odgovarja tako, da ne prispeva manjkajočih podpisov za ustanovitev preiskovalne komisije o delovanju Gen-I v času vodenja Roberta Goloba. Zaradi tega pa je deležna nenehnih očitkov Janševe stranke, češ da se je za nekaj mest v upravah in nadzornih svetih državnih podjetij prodala “murgelski koaliciji”.
Logarjevo iskanje “nečesa velikega”
Da bi volilci verjeli napovedim krščanskih demokratov, da v vlado z Janšo na čelu ne bodo več vstopili in da bodo resna alternativa (razdiralni) politiki SDS na desnici, bodo morali svoje besede podkrepiti z vrsto konkretnih dejanj. Vprašanje pa je, ali so tega sposobni pod sedanjim predsednikom stranke Matejem Toninom. Sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah razlogov za optimizem nimajo, še dodatni problem pa lahko za NSi nastane, če bo poslanec SDS in neuspešni kandidat za predsednika države Anže Logar ustanovil svojo stranko.
Eden najmanj aktivnih poslancev v tem mandatu z udeležbo na različnih pogovorih zunaj parlamenta in z napovedjo skorajšnje ustanovitve široke razvojne platforme vzdržuje radovednost javnosti o njegovi nadaljnji politični poti. Z napovedjo o začetku “nečesa velikega” takoj po predsedniških volitvah je namreč še okrepil ugibanja, kako bo unovčil v predsedniški kampanji pridobljen politični kapital. A če se Logar še tako prikazuje kot samosvoj in povezovalen politik, ki se pomembno razlikuje od jurišnikov SDS, je jasno, da je njegova strankarska pot odvisna od načrtov Janeza Janše. Na čelo SDS bi lahko Logar stopil le, če bi se tako odločil njen sedanji predsednik. Na čelu morebitne nove desne stranke bi politično težko preživel, če ta ne bi služila ponovnemu prihodu Janeza Janše na oblast oziroma njegovemu vzdrževanju na tem položaju. Zgodba z nekdanjim predsednikom Državljanske liste Gregorjem Virantom je bila še kako poučna.
Obsojeni drug na drugega
Čeprav v koalicijskih vrstah nezadovoljstva ne manjka – zlasti je zaznati napetosti med vodilnimi v Gibanju Svoboda in Socialnimi demokrati – pa sprememb v koaliciji ni na obzorju. Tako je celo v najbolj levem in sodelovanju v vladi nenaklonjenem delu Levice mogoče slišati, da razloga, ki bi upravičil njen odhod iz koalicije, ni. Če se hoče stranka obdržati na političnem prizorišču, mora dokazati, da zna in zmore izpeljati projekte, za katere je z vstopom v vlado prevzela odgovornost. Prav to, da je sposobna delovati le kot opozicija, ne pa prevzeti soodgovornosti za vodenje države, je bil namreč v preteklosti osrednji očitek levosredinskih volilcev Levici, z izstopom iz koalicije brez zares utemeljenega razloga pa bi temu očitku pritrdila.
Da bi bili politično mrtvi, če bi zapustili levosredinsko vlado, se zavedajo tudi v SD. Tako je v stranki mogoče slišati celo napovedi, da se ne nameravajo več vznemirjati, ker vodilne položaje v državnih podjetjih zasedajo skoraj izključno “kadri Gibanja Svoboda”, kar je znotraj SD v preteklih mesecih povzročalo precej vroče krvi. Socialni demokrati se tolažijo, da so na volitvah pred devetimi leti dosegli že slabši rezultat kot lani, in upajo, da se bo padanje podpore Gibanju Svoboda odrazilo na dvigu rejtinga njihovi stranki. Za zdaj se ta njihova želja ne uresničuje. Tradicionalna stranka, ki v zadnjih letih vedno znova napoveduje prenovo, ne najde poti do sodobne socialdemokracije.
Odhod iz koalicije bi se manjšima vladnima strankama lahko obrestoval le, če bi ju iz nje vrgel (oziroma k temu prisilil) predsednik vlade. Čeprav bi v primeru slovesa katere od njiju koalicija v parlamentu še vedno imela večino, pa takšna poteza premierju Golobu ne bi koristila. Zaradi manj trdne večine bi bilo potrebnih več usklajevanj, dogovarjanje bi bilo oteženo, stranka, ki bi ostala ob Gibanju Svoboda, bi pridobila moč … Če je ob sedanjem razmerju moči določen zakonski predlog sprejet tudi v primeru, ko ga ena od manjših vladnih strank ne podpre (tako je na primer Levica glasovala proti resoluciji o slovenski vojski in proti noveli zakona o tujcih, v SD so se pri zakonu o Fursu vzdržali), bi bila ob šibkejši koaliciji situacija bolj negotova. Da bi se namesto Levice ali celo obeh manjših koalicijskih partneric Gibanju Svoboda pridružila NSi, kot se je v zadnjih mesecih ugibalo v medijih, pa se ne zdi verjetno: ne le zaradi izpostavljanja krščanskih demokratov, da te možnosti ni, temveč ker bi takšna rešitev povzročila precej nezadovoljstva v delu Gibanja Svoboda in tudi pri njenih volilcih.
Oživitev antijanševskega sentimenta
Premier Golob je te teden tudi poudaril, da vsaj za zdaj sprememb v ministrski ekipi ne načrtuje. Čeprav se precejšen del ministrov doslej ni izkazal, pa bi si kakšno široko rekonstrukcijo vlade tudi težko privoščil. V SD in Levici poudarjajo, da je vsaka stranka odgovorna za resorje, ki ji pripadajo, in da potrebe po menjavi njihovih ministrov ne vidijo. Nekaj več manevrskega prostora ima premier pri ministrih Gibanja Svoboda, a bi primerne kadre, ki bi bili pripravljeni vstopiti v vlado sredi mandata in ob padanju javnomnenjske podpore vladajočim, težko našel. Še toliko težje, če bi jih iskal za najbolj izpostavljena mesta, kot sta vodenje finančnega in zdravstvenega ministrstva.
Če je nezadovoljstvo javnosti z delom vladajočih v sicer precej povezano poslansko skupino Gibanje Svoboda že vneslo kar nekaj nemira, pa sta dva dogodka poslance največje vladne stranke v zadnjih dneh precej pomirila. Prvi je vložitev predloga za ukinitev oziroma preoblikovanje dosedanjega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, v katerem prepoznavajo priložnost, da jim volilci spet začnejo bolj verjeti. Drugi pa razprava o interpelaciji o delu vlade. Napadi opozicije namreč koalicijo vedno povežejo – še toliko bolj, če v prvih bojnih vrstah proti levosredinski vladi stoji Janez Janša.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje