
Koalicija je v ponedeljek v državni zbor vložila predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Odbor za pravno etična vprašanja zdravniške zbornice ima ob predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vrsto zadržkov. Predlogu zakona nasprotujejo tudi v Slovenskem zdravniškem društvu.
Po predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je včeraj v državni zbor vložila koalicija, bi polnoletnim pacientom, ki so sposobni odločanja o sebi, na podlagi informirane odločitve omogočil pomoč pri skrajšanju trpečega umiranja v okviru javne zdravstvene mreže.
Odbor za pravno etična vprašanja zdravniške zbornice ima ob predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vrsto zadržkov.
Odbor meni, da so še vedno na mestu ključni zadržki, ki jih je komisija za medicinsko etiko izrazila že v svojem mnenju maja 2023. Komisija je takrat ob predlogu zakona, ki so ga pripravili v okviru Združenja za dostojno starost Srebrna nit, ocenila, da predlog spremlja visoko etično tveganje. Zdravnike pa obremenjuje s storitvijo, ki ji kodeks zdravniške etike izrecno nasprotuje.
Z nekaterimi “rešitvami” se ne strinjajo
Ob tem odbor za pravno etična vprašanja opozarja na nekatere predvidene rešitve, ki so zanje nesprejemljive. Med drugim se odbor ne strinja, da se pomoč pri prostovoljnem končanju življenja definira kot medicinski postopek, saj, kot so zapisali, po mnenju odbora pomoč pri samomoru to ni.

Kot neprimeren v celoti ocenjujejo člen, ki ureja sodelovanje v postopku in ugovor vesti. “Ugovor vesti se uveljavlja za zdravstveno storitev ali poseg, ki je lege artis (v skladu s pravili poklica op. a.), potreben in zakonit, pomoč pri samomoru pa ni ne lege artis in verjetno tudi ne potrebna,” so zapisali.
Menijo, da nihče (tudi zdravstveni delavci in sodelavci) ni dolžan sodelovati v postopkih pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in nikogar ni mogoče diskriminirati, ker v postopkih sodeluje ali ne sodeluje.
Kot izpostavljajo, osnutek zakona ustvarja neutemeljeno razlikovanje med zdravstvenimi (so)delavci, ki morajo sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do prostovoljnega končanja življenja, razen če zaradi svojih prepričanj uveljavljajo ugovor vesti, ter drugimi osebami, ki v njih niso dolžne sodelovati, pri čemer njihova odklonitev ne pomeni uveljavljanja ugovora vesti.
Pomoč pri samomoru predstavljena kot prva in edina pomoč
Odbor tudi opozarja, da po osnutku zakona oseba, ki bi lahko zahtevala pomoč pri samomoru zaradi trpljenja, ni dolžna sprejeti nobene druge možnosti lajšanja trpljenja. “Pomoč pri samomoru lahko izbere kot prvo in edino pomoč za svoje trpljenje.
Prav tako pojmovno polje hude trajne bolezni in hude trajne okvare v medicini danes ni zamejeno in je zelo odprto,” opozarjajo.
Izpostavljajo tudi, da bodo po osnutku zakona pri odločanju o obstoju hude trajne bolezni in hude trajne okvare kot pogoja za priznanje pravice do pomoči pri samomoru odločali organi, v katerih bodo smeli sodelovati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. “To je po mnenju odbora za pravno etična vprašanja enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru nasprotujejo,” so zapisali.
Kot nerazumno so ocenili breme pojasnitve, ki ga nosi lečeči zdravnik, “saj zahteva poznavanje vseh možnosti zdravljenja, kjerkoli na svetu za bolezen ali okvaro, za katero je zdravljenje izčrpano in vsakršno lajšanje trpljenja, razen končanja življenja, nesprejemljivo”.
Nasprotovanja tudi s strani koordinacije zdravniških organizacij
Predlog zakona so danes obravnavali tudi na seji koordinacije zdravniških organizacij, ki jo sestavljajo Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides ter Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov.
Tajnik Slovenskega zdravniškega društva Matija Cevc je dejal, da gre, ne glede na ime predloga zakona, za evtanazijo, “ker namensko predhodno končanje življenja pomeni evtanazijo”. Dodal je, da podpirajo stališča komisije za medicinsko etiko Republike Slovenije in svetovnega zdravniškega združenja, ki nasprotujeta kakršnemukoli sodelovanju zdravnikov pri krajšanju življenja.

Menijo tudi, da bo zakon povzročil “starizem in evtanazijski mobing, saj v državah, kjer velja tak ali podoben zakon, opažajo, da se pred poletnimi meseci število evtanazij drastično poveča”.
Cevc je dodal, da določba v predlogu zakona, da zdravnik ne bo neposredno izvajal evtanazije, nič ne spremeni. “Znano je namreč, da kdor tatu drži vrečo, je sam tat. Torej, če jaz pripravim recept, če pripravim aparaturo, ki bo omogočila samomor, sem sodelavec pri tem postopku in imam vso ostalo moralno težo na svoji duši, kar je za nas praktično nesprejemljivo,” je še povedal na novinarski konferenci po seji koordinacije.
Kako bi po predlogu zakona potekal postopek
Pacient bi postopek do uveljavitve pravice začel z napovedjo zahtevka pri zdravniku. Če bi pacient tudi po drugem pogovoru z zdravnikom vztrajal pri svoji odločitvi, bi podal vlogo, ki bi jo zdravnik, skupaj s svojim mnenjem o izpolnjevanju pogojev pacienta do te pravice, posredoval komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Vlogo bi moral pacient lastnoročno podpisati v navzočnosti zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca in notarja, ki bi potrdil pacientovo izjavo. Nato pa bi komisija odločala, ali bodo pacientovi vlogi ugodili.
Komisija bi določila tudi neodvisnega zdravnika, ki bi obravnaval stanje pacienta, nato pa še psihiatra, ki oceni sposobnost odločanja pacienta o sebi. Pacient bi izbral enega od možnih načinov vnosa učinkovine za prostovoljno končanje življenja. Vnos v telo bi po predlogu zakona izvedel samostojno.
Zdravstveni delavec ali sodelavec bi lahko sodelovanje pri tej pomoči odklonil, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem ali vesti. Enako bi veljalo za lekarniškega strokovnega delavca, če izdajanje teh sestavin nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti, izhaja iz predloga zakona.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje