Menu Item
"Konsenz je bil zelo širok, mislim, da smo le trije, če se ne motim, glasovali proti," se davnega leta 1992, ko je bila politika sposobna izpeljati eno in edino reformo zdravstva doslej, ki pa je prinesla tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, spominja tedanji član skupščine Dušan Semolič. In dodaja: "Vse ostale so uspeli prepričati, da bo novi sistem učinkovitejši in boljši." Odkar ga imamo, so razprave o njegovi ukinitvi stalnica. Pa ne samo razprave, ampak tudi poskusi, na katerih si je do zdaj zobe polomila že vrsta ministrov, Šarčeva vlada pa je celo padla. A kaj so bili leta 1992 motivi za uvedbo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Kaj vse se je z njim v teh dobrih 30 letih dogajalo? In kakšne moralne ter druge izzive je ta sistem prinesel?
Vsi, ki so v minulih dneh od zavarovalnice Generali na dom že prejeli obvestilo, da se s 1. majem premija za dopolnilno zdravstveno zavarovanje zvišuje za okoli 30 odstotkov oziroma za dobrih deset evrov, lahko ta obvestila mirno vržejo v koš. Tokratne podražitve ne bo; ne pri Generaliju ne pri Vzajemni in Triglavu, ki bi skoraj gotovo zavarovanje tudi podražila, saj je vlada je z uredbo višino premije “zabetonirala” pri 35,67 evra.
Še pred tem je vladajoča Svoboda z rokohitrsko akcijo, ki smo jo razkrili na N1, v parlamentarno proceduro vložila zakon, ki dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kot ga poznamo, ukinja. Vsi, tudi tista manjšina ljudi, ki tega do zdaj ni plačevala, bomo, če bo zakon potrjen, po novem obvezen prispevek vplačevali v javno zdravstveno blagajno. Svoboda in koalicijski partnerici poudarjajo, da je ta koncept začasen, redni postopek sprejemanja tega zakona pa da bo omogočil iskanje končnih rešitev, med katerimi bi lahko bila po sedanjih predvidevanjih tudi progresija.
Aktualni zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan v zadnjih dneh pogosto ponavlja, da se želi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot ga poznamo, “vrniti na izhodišče”. Na kakšno izhodišče torej? Kako smo dopolnilno zdravstveno zavarovanje sploh dobili? Kako se je spreminjalo? In predvsem: kaj so bili motivi za njegovo uvedbo?
Daleč je leto 1993 …
To, čemur danes rečemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je pod imenom prostovoljno zdravstveno zavarovanje zaživelo 1. januarja leta 1993. Že od samega začetka je osnovni namen isti: s tem zavarovanjem se zavarujemo pred doplačili za zdravstvene storitve, zdravila in medicinske pripomočke, ki bi jih morali sicer, če bi imeli le obveznega, doplačati.
Doplačila oziroma participacijo smo imeli že v Jugoslaviji, pojasnjuje nekdanji dolgoletni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Franc Košir. “Ko si obiskal zdravnika, je bilo treba doplačati približno dva odstotka cene. To plačevanje iz žepa pa je bilo strašno nepraktično, saj so imele medicinske sestre s tem veliko dela, ljudje pa včasih denarja niti niso imeli s seboj.”
S prvo in mimogrede doslej tudi edino zdravstveno reformo iz daljnega leta 1992, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1993, je Slovenija dobila Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), institut izbranega zdravnika, zasebnike koncesionarje in tudi drugačen način financiranja zdravstva.
Državno zdravstvo je nadomestila javna zdravstvena blagajna (ZZZS), ki upravlja obvezno zdravstveno zavarovanje, za doplačila pa so se ljudje po novem lahko zavarovali.
“Konsenz je bil takrat zelo širok, le trije, če se ne motim, smo glasovali proti,” se tistih dni spominja nekdanji predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič, ki je bil takrat član skupščine. “Vse ostale so uspeli prepričati, da prehajamo v sodobnejši in boljši sistem,” dodaja.
“Za doplačila so se snovalci zakonodaje odločili predvsem zaradi javnofinančnih omejitev, filozofija v ozadju je bila, da je treba plačati, kar je narejeno,” pojasnjuje ekonomist Dušan Kidrič, ki je v začetku devetdesetih prav tako sodeloval pri oblikovanju prve in edine reforme zdravstva. Kasneje, leta 2009, ko je Agencija za zavarovalni nadzor, kjer je bil predsednik senata in svetovalec, postavila izredno upravo Vzajemne, pa je za nekaj časa prevzel njeno vodenje.
Potreben denar bi bilo možno zagotoviti tudi z višjimi prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, a takratna politika je javnofinančne omejitve razumela tako, da se za to ni odločila, se spominja Kidrič in dodaja: “Odločitev, kje vzeti, je vedno politična. Tudi sedanja vlada se bo morala odločiti, kje bo vzela, ko bo treba pokriti primanjkljaj, ki bo nastal zaradi prenizkega prispevka, s katerim nadomeščajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje.”
Ko je bila zdravstvena reforma spomladi leta 1992 potrjena, se je v prostovoljno zavarovanje takoj vključilo okoli 300.000 ljudi, se spominja Semolič. Do 1. januarja 1993, ko je tudi uradno stopila v veljavo, je bilo zavarovancev že 900.000. “Javnost je to dodatno zavarovanje na začetku sprejela, res pa je bila premija nizka,” pripoveduje Semolič.
Sprva je prostovoljno zavarovanje ponujal samo ZZZS, a kmalu sta ga začeli ponujati tudi komercialni zavarovalnici. Najprej Adriatic, ki je danes del zavarovalnice Generali, nato še Triglav. Ko pa se je leta 1999 v času vlade Janeza Drnovška tisti del ZZZS, ki se je ukvarjal s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem, ločil od zavoda, je iz njega nastala Vzajemna v lasti zavarovancev. Takrat se je za prostovoljno zdravstveno zavarovanje tudi začelo uporabljati ime dopolnilno.
Že takrat so “očitali, da mešamo javna in zasebna sredstva,” pravi dolgoletni bivši direktor ZZZS Franc Košir, toda dopolnilno zdravstveno zavarovanje je v času “svojega življenja” naletelo še na kup drugih velikih težav.
Danes so premije za vse približno enake. Vsaka zavarovalnica mora svojim zavarovancem ponuditi enako ceno, možen je samo triodstotni popust v primeru, da ima zavarovalnica z zavarovancem nižje obratovalne stroške. Če zavarovanec denimo plača letno premijo namesto mesečne, ali pa če denimo dovoli, da mu zavarovalnica premijo odteguje od plače. A začelo se ni tako.
Pri ZZZS je mesečna premija na začetku znašala dobrih 900 tolarjev, na voljo pa je tudi več vrst popustov. Člani sindikatov in kmečkih zadrug so imeli 31-odstotnega, plačevali so torej 690 tolarjev, upokojenci 20-odstotnega. Možni so bili tudi popusti za večje skupine, na primer zaposlene v določenem podjetju, ter manjši popusti za krvodajalce, rekreativce …
(Ne)solidarnost in dileme, ki niso bile samo moralne
Popuste je ukinila koalicija pod vodstvom Janeza Janše leta 2006. Različne cene za različne skupine ljudi so bile nesolidarne, pojasnjujeta Košir in Kidrič. Popusti so bili morda smiselni, ko je bilo treba prepričati ljudi, da se vključijo v zavarovanje, sicer pa jih ni mogoče utemeljiti, dodajata.
Sedanji način, ko vsi plačujejo enak znesek, pomeni solidarnost zdravih z bolnimi. A kar umanjka, je solidarnost premožnejših z manj premožnimi in revnimi, torej progresija, kar je tudi eden glavnih argumentov kritikov dopolnilnega zavarovanja, kot ga poznamo.
Dilema pa ni bila samo moralna. Zaradi možnosti različnih cen so se kmalu razkrile tudi zelo konkretne težave Vzajemne.
Ni povsem jasno, kako se je to zgodilo, a dejstvo je, da je imela Vzajemna med svojimi zavarovanci veliko večji delež starejših kot drugi dve zavarovalnici. Zdravstvena oskrba starejših pa je bistveno dražja kot oskrba mlajših.
Vzajemna je hotela leta 2004 to težavo rešiti z dvigom premije za starejše in dodatnimi popusti za mlade. Kidrič, ki je bil tedaj predsednik senata Agencije za zavarovalni nadzor, je temu nasprotoval in zahteval, da zavarovalnica to svojo namero prekliče.
Po nekaterih neuradnih informacijah naj bi bil to tudi vzrok, da sta Kidriča neznanca leta 2004 napadla s solzivcem, pri tem pa ga nista oropala ali izrekla groženj. Vzajemna je vpletenost v ta napad odločno zanikala, je pa leta 2005 zoper Kidriča vložila ovadbo in tožbo zaradi domnevnega nevestnega dela.
V Vzajemni so tedaj poudarjali, da si želijo enakih sistemskih sprememb kot Kidrič. Poleg odprave možnosti za različne cene je bila to tudi izravnalna shema za dobičke zavarovalnic. Tudi to je sprejela prva Janševa vlada in velja še danes. Tiste zavarovalnice, ki imajo med zavarovanci več mladih in morajo zato plačati manj zdravstvenih storitev, lahko ustvarjajo večje dobičke. Izravnalna shema to razliko med zavarovalnicami odpravlja.
“Gre za zapleten mehanizem ugotavljanja strukture zavarovancev, na podlagi katere se nato izračuna, koliko “dodatnega denarja” so zavarovalnice ustvarile na ta račun, ta dodaten dobiček pa mora zavarovalnica nato deliti z drugima drugima dvema,” pojasnjuje Kidrič.
Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila kljub temu, da so si za to prizadevali že mnogi, še vsakič doslej misija nemogoče. Na eni strani so interesi, da se ga ohrani, na drugi pa prepomembno vprašanje, kako sicer financirati (trenutno naraščajoče) stroške javnih zdravstvenih storitev.
Vlada Marjana Šarca se je ob poskusu ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja celo razletela.
Le malo pred odstopom Marjana Šarca, s čimer je Šarčeva vlada tudi padla, je prav zaradi po njegovo nerazumnega tveganja za stabilnost javnih financ, ki bi ga prinesla preusmeritev dopolnilnega zavarovanja v javno zdravstveno blagajno, tedaj odstopil tudi minister za finance Andrej Bertoncelj. Pripravljen je bil sprejeti le deset milijonov evrov doplačil iz proračuna, kar pa bi bilo premalo.
Trenutna ocena, ki ji aktualni finančni minister Klemen Boštjančič ne ugovarja, znaša 120 milijonov evrov. Njegova državna sekretarka za proračun, Saša Jazbec, ki je to bila že leta 2020 in je tedaj odstopila skupaj z ministrom Bertoncljem, pa danes poudarja, da predlagano rešitev razume kot začasno, ob sprejemanju končne pa da bo treba imeti v mislih tudi dejstvo, da se s prihodnjim letom vrača fiskalno pravilo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje